Jedro

Tožnik v azilnem domu niti še ni bil, zaradi tega na podlagi njegovih izkušenj še ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in zato v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 16. 2. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožena stranka je iz Centralne baze EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik vanjo že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z 1. b točko 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 16. 2. 2024 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 1. b točko 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica po tej uredbi pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji s členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, pri čemer v obrazložitvi sklepa natančno povzema, kaj je tožnik povedal na tem razgovoru.

5. Tožena stranka po presoji izjav tožnika ugotavlja, da njegove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. V zvezi z njegovimi navedbami, da mu hrvaški policisti niso ponudili vode in hrane ter da mu niso dovolili oditi na stranišče, tožena stranka meni, da te navedbe ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do nastanitve v nastanitvenem centru, hrano, oblačila kot tudi finančno pomoč. V zvezi s postopkom mednarodne zaščite in sprejema tožena stranka izpostavlja, da tožnik niti ni prispel do azilnega doma, saj je sam zatrjeval, da je bil dva dni v kampu, ki je v pristojnosti hrvaške policije. Po končanem policijskem postopku je bil s strani hrvaške policije odpeljan na železniško postajo in napoten, naj gre z vlakom v Zagreb v azilni dom. Teh napotil pa ni upošteval, torej ni odšel v Zagreb, ampak se je zavestno odločil, da bo odšel proti Republiki Sloveniji. V Republiki Hrvaški je imel stik samo s policisti in ne z drugimi uradnimi osebami. Njegove izjave temeljijo na izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo sprejele uradne osebe, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

6. Pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, je bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imela oseba status prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 izhaja obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pristojni evropski organi niso izdali dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen. Iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo.

7. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka zgolj na pavšalni ravni pojasnjuje, da je tožnik podal le splošne navedbe in jih ni z ničemer konkretiziral. Tožnik pa je jasno povedal, da mu na Hrvaškem niso ponudili niti vode niti hrane in da ni mogel na stranišče. Dejali so mu, da mora naprej, sicer bo vrnjen v Bosno in Hercegovino. Povedal je, da meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj se niso lepo obnašali do njega, ker ni bilo hrane in odej. Nanj in na druge so kričali. Tožena stranka se v obrazložitvi sklepa sklicuje na to, da je imel tožnik opravka s policisti in ne z uradnimi organi v azilnem postopku, kar pa je neprimerno, saj gre pri obeh osebah za uslužbence Ministrstva za notranje zadeve. Poleg tega iz številnih uradnih dokumentov izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Poročila o stanju na Hrvaškem, ki so splošno znana dejstva, navajajo, da na Hrvaškem obstajajo pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema. Tožena stranka ni uspešno navedla zanesljivih informacij o tem, da pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem ne obstajajo. Od hrvaških organov bi morala pridobiti konkretna zagotovila o spoštovanju človekovih pravic pri vračanju. Ker je tožnik šibkejša stranka, nima možnosti pridobiti kakršnihkoli dokazil o vsem tem za razliko od tožene stranke, ki ima na voljo vsa sredstva, da bi tožnikove navedbe lahko preverila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik je dokazal, da obstaja verjetnost nečloveškega ravnanja na Hrvaškem. V primeru predaje mu grozi nepopravljiva škoda. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da bi bil izročen Republiki Hrvaški in vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v postopku uspel, saj se ne bi več nahajal v Sloveniji in zato ne bi več mogel izkazati pravnega interesa.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik sploh ni bil nastanjen v Republiki Hrvaški v prostorih, ki so namenjeni prosilcem za mednarodno zaščito, saj je bil nastanjen v kampu blizu meje. Iz njega so ga policisti odpeljali do železniške postaje in mu rekli, naj gre z vlakom do Zagreba, kar pa ni bilo storjeno, ampak je bila kupljena vstopnica za vlak do meje s Slovenijo. Tožnik je tudi povedal, da mu je njegov prijatelj rekel, da je bil v kampu v Zagrebu in da je tam zelo lepo in da so se do njega lepo obnašali. Trditev tožnika, da dva dni ni dobil hrane, pa nasprotuje dokumentaciji spisa zadeve, saj iz sistema EURODAC izhaja, da je tožnik ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško 21. 1. 2024, depeša policijske postaje Brežice pa dokazuje, da je bil prijet 22. 1. 2024 ob 8:10 uri, približen čas vstopa pa je bil 7:50, kar potrjuje, da ni mogel biti brez hrane v kampu dva dni. Tožena stranka težko sledi tožnikovim navedbam, da mu je policija na Hrvaškem izdala dokument, s katerim so mu odredili, da mora v 24 urah zapustiti državo in da ga bodo deportirali v Bosno in Hercegovino. Z vnosom v sistem EURODAC je Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno tudi iz odgovora, ki ga je posredovala 16. 2. 2024. Malo verjetno je, da bi sprejela odgovornost pri reševanju tožnikovega primera in mu hkrati izdala dokument, s katerim bi kršila določila Direktive 2013/23/EU. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem Dublinsko uredbo. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov, tožena stranka nima podlage za dvom v delovanje azilnega sistema na Hrvaškem. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 11. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da na Hrvaškem z njim niso ravnali lepo kot v Sloveniji. Na papirjih, ki jih je dobil od hrvaških policistov, je pisalo, da mora v 24 urah zapustiti državo. Ta papir je vrgel stran. Na Hrvaškem je bil en dan. Tam so vpili nanj in niso ravnali z njim kot s človekom. Dobil je le vodo, hrane pa ni dobil. Na Hrvaško se ne bi želel vrniti. Na nadaljnje vprašanje, ali je na papirju, ki ga je dobil na Hrvaškem, pisalo, kam naj se vrne iz Hrvaške, je povedal, da je pisalo, da mora iti v Zagreb. Ko je bil soočen s tem, da je na osebnem razgovoru povedal, da je bil v kampu na Hrvaškem dva dni, sedaj pa, da je bil en dan, je povedal, da so ga odpeljali na policijsko postajo, kjer so mu odvzeli prstne odtise in ga napotili v Zagreb v azilni dom, vendar pa tja ni šel, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino. Na vprašanje, zakaj spreminja svoje osebne podatke, ker so v Sloveniji drugačni kot na Hrvaškem, je povedal, da se je zaradi mraza in stresa bal povedati po resnici.

**K točki I izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo 1. b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanja ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13. Tožnik v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve evropskih pristojnih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

15. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Tožnik v tožbi poudarja, da z njim policisti na Hraškem niso lepo ravnali, saj so nanj in na druge kričali ter da ni bilo hrane. Ravnanje hrvaških policistov s tožnikom, tudi če je bilo neprimerno, še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, kar izhaja iz podatkov iz Centralne evidence EURODAC, vendar je bil na Hrvaškem le kratek čas, zgolj en dan, do azilnega doma pa sploh ni prišel. Glede na to, da v azilnem domu niti še ni bil, zaradi tega na podlagi njegovih izkušenj še ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in zato v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik je sicer na začetku zaslišanja za sodišču rekel, da je na papirjih, ki jih je dobil na Hrvaškem, pisalo, da mora Hrvaško zapustiti v 24 urah, ta papir pa je vrgel stran. Vendar pa po mnenju sodišča ne bi bilo logično, da bi ga Republika Hrvaška vnesla v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in mu hkrati naložila, da mora zapustiti Hrvaško. Poleg tega je ob koncu osebnega razgovora povedal, da je bil napoten v Zagreb v azilni dom, kamor pa ni odšel, ker se je bal, da ga bi v tem primeru vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino.

16. Po presoji sodišča v primeru vrnitve tožnika v Republiko Hrvaško ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj ga bodo sprejele uradne osebe, ki so pristojne za področje mednarodne zaščite, in ne hrvaška policija, ne glede na to, da obe organizacijski enoti spadata pod Ministrstvo za notranje zadeve.

17. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je objektivno dejstvo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ter da so to splošno znana dejstva. Kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi, je obstoj sistemskih pomanjkljivosti razviden predvsem iz sodb ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, doslej pa sodišču ni poznana dokumentacija teh organov, iz katere bi izhajalo, da se je s katerim od prosilcev nečloveško ravnalo po tem, ko je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen Republiki Hrvaški.

18. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka od hrvaških organov dobiti konkretno zagotovilo v primeru vračanja ter da se ni dovolj konkretno izjasnila v primeru tožnika in da ni pridobila nobenih dokazov o razmerah na Hrvaškem, sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi s samim azilnim postopkom na Hrvaškem ni imel nobenih izkušenj, saj do azilnega doma niti ni prišel. Glede na to od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi samoiniciativno morala pridobivati dodatna poročila o stanju na Hrvaškem. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 73/2024 z dne 13. 3. 2024 zavzelo stališče, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom (točka 6 obrazložitve). O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja (točka 12 obrazložitve). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi torej morala dosegati minimalno stopnjo resnosti. Glede na to, da se azilni postopek za tožnika na Hrvaškem še niti ni začel, saj niti do azilnega doma ni prišel, pa taka ravnanja v njegovi izjavi v konkretnem primeru niso bila zaobjeta. Z osebami, pristojne za vodenje postopkov za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tožnik niti še ni prišel v stik.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

20. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

22. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, ko zatrjuje, da obstaja verjetnost nečloveškega ravnanja na Hrvaškem in da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da bi bil izročen Republiki Hrvaški in vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v postopku uspel, saj se ne bi več nahajal v Sloveniji in zato ne bi več mogel izkazati pravnega interesa.

23. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega bi bila vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v primeru, da bi tožnik do konca upravnega spora s tožbo uspel, mogoča, saj Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.