Jedro

Obtoženec je bil z očitanimi ravnanji, ko je ne zgolj vsakodnevno prevzemal zaslužek od prostitucije oškodovanke in po denar k njej pošiljal celo druge ljudi, temveč predvsem s tako intenzivnim spremljanjem in nadzorovanjem izvajanja prostitucije, z različnimi oblikami nadzora nad oškodovanko in z obiskovanjem stanovanja, kjer je prostitucijo izvajala, z razpolaganjem z njenimi gesli na spletnih straneh, na katerih je bila prijavljena, nedvomno aktivno vključen v prostitucijo oškodovanke. S tem je obtoženec dejansko nadziral izvrševanje prostitucije, kar po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je bil pri prostituciji oškodovanke dejavno udeležen.

Prav tako ne gre spregledati nadaljnjega očitka obtožencu, da je vodil evidence oškodovankinih strank in njenega zaslužka. Navedena aktivnost, zajeta v opis dejanja, konkretizira sodelovanje pri prostituciji, saj vodenje evidenc v zvezi s prostitucijo že po vsebini lahko predstavlja aktiven prispevek k njenemu izvajanju.

Izrek

Pritožbama državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 570.000,00 EUR napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - pooblaščenec oškodovanke iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v „ponovno odločanje“ sodišču prve stopnje; - državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbi je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal njuno zavrnitev.

4. Na predlog zagovornika, podanega v odgovoru na pritožbi, je sodišče druge stopnje opravilo javno pritožbeno sejo. Nanjo sta pristopila obtoženčev zagovornik in pooblaščenec oškodovanke. Obtoženec na sejo ni pristopil, obvestilo zanj do začetka seje ni bilo izkazano, je pa njegov zagovornik povedal, da je obtoženec z datumom pritožbene seje seznanjen in da ni ovir za opravo seje. Prav tako na sejo senata, kljub izkazanemu obvestilu, ni pristopil pristojni državni tožilec. Pritožbeno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP sejo opravilo v njuni nenavzočnosti.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče sprejema stališče obeh pritožnikov, da so v opisu obtožencu očitanega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, med njimi tudi zakonski znak sodelovanja pri prostituciji.

7. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji. V obravnavanem primeru se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja v prvi izvršitveni obliki, to je, da je zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji oškodovanke B. B. Dobrina, ki je zavarovana s tem kaznivim dejanjem, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Kaznivo dejanje ne inkriminira (kakršnegakoli) sodelovanja pri tuji prostituciji, temveč različne oblike zlorab osebe, ki se prostituira.1 Namen inkriminacije je iskati v prepovedi in preprečitvi, da se nekdo okorišča s prostituiranjem druge osebe. Takšno razumevanje je skladno tudi z mednarodnimi akti, h katerim je pristopila Slovenija. Primeroma višje sodišče izpostavlja Resolucijo Sveta Evrope št. 1983 z dne 8. 4. 2014, ki poudarja, da je treba prisilno prostitucijo in spolno izkoriščanje šteti kot kršitev osebnega dostojanstva, ter da bi morale države ne glede na model in pravno ureditev zagotoviti, da spolne delavke v prostitucijo ne bodo prisiljene in ne izkoriščane. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razbrati, da kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do spolne samoodločbe.

8. Iz opisa očitanega dejanja v obravnavani zadevi izhaja, da se je obtoženec finančno okoriščal s prostitucijo oškodovanke, saj je od nje zahteval, da mu dnevno izroča 400,00 EUR od svojega zaslužka, pri čemer je po denar k njej prihajal osebno in nenapovedano tudi večkrat na dan, po njegovih navodilih so po denar hodili tudi drugi. Nadalje je nazorno opisan intenziven nadzor obtoženca nad oškodovanko pri nudenju spolnih uslug, in sicer jo je vsakodnevno nadzoroval preko telefona, walkie-talkija, spletnih strani, kjer je bila prijavljena, imel je tudi njena gesla, ter z nenapovedanimi obiski stanovanja, kjer je nudila spolne storitve, prav tako jo je nadziral iz vozila, ki ga je parkiral pred njenim stanovanjem, in z vožnjo v bližini njenega bloka, nadzoroval jo je preko telefona tudi v času, ko je bil v zaporu in priporu. V opisu očitanega dejanja pa je nadalje podan še očitek obtožencu, da je vodil evidence oškodovankinih strank in njenega zaslužka.

9. Sodišče prve stopnje je vse izpostavljene okoliščine iz opisa dejanja opredelilo pod zakonski znak izkoriščanja prostitucije, medtem ko ravnanj, ki bi predstavljala obtoženčevo sodelovanje pri prostituciji, ni prepoznalo. Res je, da sta sodna praksa in pravna teorija z okoliščinami, kot so pridobivanje finančne koristi od zaslužka osebe, ki se prostituira, nadzor nad žrtvijo, omejevanje njenega gibanja, beleženje strank in podobno, praviloma zapolnjevali element izkoriščanja prostitucije, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vseh navedenih okoliščin vendarle ne gre strogo in izključno povezovati z zakonskim znakom izkoriščanja. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožnikov, da obtoženčevih ravnanj, kot so opisana v izreku sodbe, ni mogoče enoznačno razmejiti zgolj na izkoriščanje, temveč lahko hkrati predstavljajo tudi obliko (vsaj posrednega) sodelovanja pri prostituciji. Čeprav ne gre za morda tipične oblike sodelovanja, ki se največkrat pojavljajo v sodni praksi in jih izpostavlja prvostopenjsko sodišče (npr. vodenje javnih hiš, pridobitev prostora za izvajanje prostitucije ali skrb za varnost osebe, ki se prostituira), pa je treba poudariti, da to niso izključna ravnanja, ki lahko kažejo na sodelovanje storilca pri prostituciji. Ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja zajema tudi vse druge oblike sodelovanja pri takšnem ravnanju, ki jih je mogoče prepoznati v posameznem primeru. Po presoji sodišča druge stopnje je bil obtoženec z očitanimi ravnanji, ko je ne zgolj vsakodnevno prevzemal zaslužek od prostitucije oškodovanke in po denar k njej pošiljal celo druge ljudi, temveč predvsem s tako intenzivnim spremljanjem in nadzorovanjem izvajanja prostitucije, z različnimi oblikami nadzora nad oškodovanko in z obiskovanjem stanovanja, kjer je prostitucijo izvajala, z razpolaganjem z njenimi gesli na spletnih straneh, na katerih je bila prijavljena, nedvomno aktivno vključen v prostitucijo oškodovanke. Pripomniti je, da obtoženec glede na opis dejanja ni nadziral oškodovanke na splošno, pri vseh življenjskih opravilih, temveč izrecno pri nudenju spolnih uslug. S tem je obtoženec dejansko nadziral izvrševanje prostitucije, kar po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je bil pri prostituciji oškodovanke dejavno udeležen. Čeprav je lahko nadzorovanje posledica koristoljubnosti in zahteve po čim večjem zaslužku, pa to ne spremeni dejstva, da je s tem aktivno pristopil k izvajanju tuje prostitucije. Biti skupaj z drugim udeležen pri neki aktivnosti pa pomeni obliko sodelovanja.

10. Prav tako ne gre spregledati nadaljnjega očitka obtožencu, da je vodil evidence oškodovankinih strank in njenega zaslužka. Navedena aktivnost, zajeta v opis dejanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča konkretizira sodelovanje pri prostituciji, saj vodenje evidenc v zvezi s prostitucijo že po vsebini lahko predstavlja aktiven prispevek k njenemu izvajanju. Za dokončanje obravnavanega kaznivega dejanja zadošča že eno ravnanje storilca, ki ga je mogoče označiti za sodelovanje pri prostituciji2, torej tudi zgolj vodenje evidenc. Sodišče prve stopnje je to okoliščino očitno štelo kot element izkoriščanja prostitucije, saj se v izpodbijani sodbi sklicuje na oškodovankino izpovedbo, da ji je obtoženec očital prikrivanje dejanskega zaslužka in je zato evidenco začel voditi sam. Vendar pa so na tem mestu utemeljeni pritožbeni očitki državnega tožilca, da je presoja, zakaj in s kakšnim namenom je obtoženec vodil evidence, stvar dokaznega postopka, pri presoji ustrezne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja pa je treba izhajati zgolj iz opisa očitanega dejanja. Tudi pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je sodišče prve stopnje, čeprav je obtožencu izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej da dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje3, v izpodbijani sodbi povzemalo in ocenjevalo dokaze (kar sicer zahteva predhodno ustreznost opisa očitanega dejanja), predvsem pa sodišče ne more na podlagi izvedenih dokazov, kot je izpovedba oškodovanke, presojati ustreznosti opisa dejanja oziroma sklepati na konkretizacijo zakonskih znakov.

11. Glede na vse navedeno in tudi v luči namena inkriminacije obravnavanega kaznivega dejanja, opisanega v točki 7, ni mogoče razumno zaključiti, da opisano dejanje ni kaznivo in da obtožencu, kljub finančnemu izkoriščanju, intenzivnemu vsakodnevnemu nadzorovanju izvajanja prostitucije ter vodenju evidenc strank in zaslužka oškodovanke (prostitutke), ni mogoče očitati sodelovanja pri tuji prostituciji.

12. Po oceni pritožbenega sodišča so v opisu dejanja, ki se v obtožnici očita obtoženemu A. A., zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 zadostno konkretizirani, zato so pritožbene navedbe državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanke utemeljene. Do njunih preostalih navedb se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo, prav tako ne do navedb obtoženčevega zagovornika v odgovoru na pritožbi, saj je zagovornik v njej podajal zgolj dokazno oceno izvedenega postopka, ki pa je sodišče druge stopnje, glede na sprejeto odločitev, ni niti smelo presojati.

13. Ob ugoditvi pritožbama je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakona (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str. 1075-1076. 2 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakona (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str. 1078. 3 Dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni. (Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 742, tč. 7).