Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da predhodni sklep (prvi odstavek 49. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1) ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o opravljanju upravniških storitev (53. člen SPZ-1), ampak je potrebno, da bodisi sklep sprejme ali pogodbo podpiše ustrezna večina etažnih lastnikov (soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev - prvi odstavek 25. člena in drugi odstavek 53. člena SZ-1, enako tudi drugi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 52503/2017 z dne 12.6.2017 delno v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki 59,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da se razveljavi omenjeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 120,00 EUR s pp, kar zadeva pravdne stroške pa je odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh povrniti tožeči stranki 74,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške. V pritožbi opozarja, da nikakor ni res, da tožeča stranka ni upravičena v svojem imenu zahtevati plačilo storitev, ki so jih opravili drugi. Takšno materialnopravno upravičenje tožeče stranke kot upravnika izhaja iz 11. člena Pogodbe o opravljanju upravniških storitev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe izrecno navajala, da pooblastilo za upravičenje tožeče stranke kot upravnika za izterjavo neporavnanih obveznosti izhaja iz 11. člena pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Sicer pa tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke niti ni ugovarjala, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršilo tudi določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper ugodilni del sodne odločbe se je pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi opozarja, da podlago za imenovanje upravnika lahko predstavlja le sklep etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev. Tak sklep je lahko sprejet s podpisovanjem listine ali pa na zboru lastnikov. V tej zvezi se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 758/2010. Ker v konkretnem primeru takšen sklep o imenovanju upravnika ni bil sprejet, ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

5. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

7. V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da upravnik ni bil imenovan s sklepom na zboru etažnih lastnikov ali s podpisovanjem listine (na kateri bi bil zapisan predlog sklepa o imenovanju upravnika). Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da predhodni sklep (prvi odstavek 49. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1) ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o opravljanju upravniških storitev (53. člen SPZ-1), ampak je potrebno, da bodisi sklep sprejme ali pogodbo podpiše ustrezna večina etažnih lastnikov (soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev – prvi odstavek 25. člena in drugi odstavek 53. člena SZ-1, enako tudi drugi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V konkretnem primeru sklep etažnih lastnikov o imenovanju tožnika kot upravnika večstanovanjske stavbe na naslovu T., K. res ni bil sprejet, so pa etažni lastniki te stavbe, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev, s tožnikom kot upravnikom 21.12.2016 sklenili veljavno Pogodbo o opravljanju upravniških storitev (priloga A2). S to pogodbo so etažni lastniki v zadostni večini po naravi stvari najprej soglašali, da se tožnik imenuje kot upravnik, nakar so zapisali pogodbeno vsebino v skladu s 54. členom SZ-1. V tej zvezi se zato pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem pritožnika, da pogodba o opravljanju upravniških storitev sama po sebi ni akt, s katerim bi bil upravnik imenovan, ampak lahko podlago predstavlja zgolj sklep etažnih lastnikov (ki imajo več kot polovico solastninskih deležev), sprejet bodisi s podpisovanjem listine ali na zboru etažnih lastnikov. Takšno pravno stališče pritožnik utemeljuje z odločbo VSL – sklep I Cp 758/2010, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja ustaljene sodne prakse, poleg tega pa je bilo v zadevi, ki jo omenjena sodna odločba obravnava, jedro problema v tem, da so etažni lastniki v zadostni večini sprejeli sklep o imenovanju upravnika, niso pa z upravnikom sklenili pogodbe o opravljanju upravniških storitev.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

9. Tudi v tem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je bila nedvomno s strani etažnih lastnikov pooblaščena (11. člen Pogodbe o opravljanju upravniških storitev), da v svojem imenu (kot tožnica v pravdi) zahteva od posameznega etažnega lastnika (ki posamezne storitve noče plačati) plačilo storitev, ki so jih opravili drugi, to je tretje osebe (zamenjava ključavnice, izdelava in namestitev hišne številke, čiščenje, izdelava in namestitev oglasne deske, plastificiranje hišnega reda, dobava in montaža gasilnikov), vendar pa pod pogojem, da je sama plačala sporni delež tretji osebi ali pa so to plačilo izvedli preostali etažni lastniki. Terjatev do posameznega etažnega lastnika, katere imetnik je tretja oseba, bi seveda lahko na upravnika ali preostale etažne lastnike prešla tudi na kakšen drug način (npr. s cesijo). Vendar pa tožeča stranka takšnega prehoda (prenosa) materialnopravnega upravičenja v obravnavani zadevi niti ni zatrjevala, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi zato ne drži tudi pritožbena navedba, da tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke sploh ni ugovarjala. Sicer pa relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Pravdni stranki sta s svojima pritožbama izgubili, zato jim v tem delu ne gredo pritožbeni stroški. Kar zadeva stroške za odgovora na pritožbo zoper sodbo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravdni stranki v teh odgovorih nista navedli nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.