Jedro

Sodišče ugotavlja, da se je navedeni pravilnik pričel uporabljati 13. 5. 2017, torej po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila predmetni zahtevek oziroma stroškovnik. To pa pomeni, da tožnica utemeljeno ugovarja uporabi tega pravilnika za nazaj, torej za postopek, ki je bil nesporno pravnomočno končan pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 155. členom Ustave RS namreč zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Podzakonski predpis, to je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, glede na to, da ZMZ-1 v 11. ali kateremkoli drugem členu ne določa roka za uveljavljanje pravice do povrnitve stroškov in nagrade za svetovalce za begunce, roka sploh ne bi smel določiti, saj zakon (ZMZ-1) te obveznosti ni opredelil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-303/2014/75 (1312-11) z dne 4. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek - stroškovnik tožnice z dne 10. 5. 2017 za odmero nagrade in povračilo stroškov zastopanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji za stranko A.A.. V obrazložitvi navaja, da je ugotovila, da je odločba, izdana v postopku za priznanje mednarodne zaščite za imenovano postala pravnomočna 7. 12. 2016. Skladno s 4. členom Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce mora svetovalec stroškovnik predložiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločitve Upravnega sodišča RS v zadevi oziroma treh mesecev po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS. Skrajni rok za vložitev zahtevka - stroškovnika je bil tako 7. 3. 2017, tožnica pa je stroškovnik predložila šele po petih mesecih po pravnomočni odločitvi Vrhovnega sodišča RS, to je 19. 5. 2017. Zato je tožničin zahtevek, ob upoštevanju 33. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter 3. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom zavrgla, saj zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

2. Tožnica v tožbi navaja, da v obdobju, ko je zastopala stranko A.A., to je od 30. 1. 2015 pa do 7. 12. 2016, Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, na katerega se sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu, ni veljal, temveč je veljal Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 3/2012 in 29/2013), ki pa v 4. členu ni določal prekluzivnega roka za vložitev zahteve za izplačilo nagrade oziroma povrnitev stroškov, kar potrjuje tudi praksa, ki se je izoblikovala pri upravnem organu. Tožnica je v tistem času upravičeno pričakovala, da ji bo nagrada za zastopanje priznana ne glede na čas vložitve stroškovnika. Dne 13. 5. 2017, ko je bil uveljavljen nov pravilnik, je trimesečni rok že potekel, kar pomeni, da je nov pravilnik tožnici odvzel zakonsko pravico do izplačilo nagrade in povrnitve stroškov iz prvega odstavka 11. člena ZMZ-1, pri čemer ni mogoče spregledati, da novi pravilnik ni določil niti prehodnega obdobja za primere, ko je pravica do nagrade in povračila stroškov nastala že pred uveljavitvijo novega pravilnika. Ker torej novi pravilnik velja za nazaj in posega tudi v že pridobljene oziroma pričakovane pravice, je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Zato sodišču predlaga, da na podlagi 125. člena Ustave RS uporabi institut exceptio illegalis ter ob upoštevanju 11. člena ZMZ-1 ugotovi, da zahtevek - stroškovnik, ki ga je tožnica vložila 19. 5. 2017, ni prepozen. V zvezi s prakso upravnega organa glede vložitve zahteve predlaga zaslišanje višje svetovalke B.B. - uslužbenke toženke. V tožbi pa navaja tudi, da določitev roka za uveljavljanje neke pravice ne more biti predmet urejanja s podzakonskim aktom. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati predlaga povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica svoj zahtevek - stroškovnik za odmero nagrade in povračilo stroškov zastopanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji stranki A.A. vložila pravočasno. Ni pa spora o tem, da je svoj zahtevek - stroškovnik poslala priporočeno po pošti 19. 5. 2017 ter da je odločba, izdana v postopku za priznanje mednarodne zaščite A.A., postala pravnomočna 7. 12. 2016. 6. Določba 4. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/2017), na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, med drugim določa, da svetovalec stroškovnik predloži v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločitve Upravnega sodišča RS v zadevi oziroma treh mesecev po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS.

7. Sodišče ugotavlja, da se je navedeni pravilnik pričel uporabljati 13. 5. 2017, torej po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila predmetni zahtevek oziroma stroškovnik. To pa pomeni, da tožnica utemeljeno ugovarja uporabi tega pravilnika za nazaj, torej za postopek, ki je bil nesporno pravnomočno končan pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 155. členom Ustave RS namreč zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. To pomeni, da je toženka ravnala v nasprotju z Ustavo RS, ko je zavrgla tožničin zahtevek za povračilo stroškov postopka v zadevi priznanja mednarodne zaščite stranki A.A..

8. Pri tem sodišče ugotavlja, da je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 3/2012 in 29/2013), ki je veljal v času pravnomočnosti odločitve o prošnji za mednarodno zaščito prosilke A.A., v 4. členu med drugim določal, da svetovalec lahko stroškovnik predloži po pravnomočnosti odločitve sodišča v zadevi ali v roku 60 dni po izvršljivosti postopka priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi bi toženka morala uporabiti navedeno določbo pravilnika, veljavnega v času pravnomočnosti odločitve sodišča v zadevi priznanja mednarodne zaščite stranki A.A..

9. Pri tem pa je treba izpostaviti, da tretji odstavek 11. člena ZMZ-1 določa, da način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov določi minister. Sodišče ugotavlja, da v zakonu (ZMZ-1) ni določen rok za uveljavljanje pravice do povračila stroškov svetovalcem za begunce. Ker upravni organ ne more s podzakonskim aktom urejati razmerij, za katera nima pooblastila v zakonu in če zakon sam ni opredelil bistvenih pravic in obveznosti, tožnica utemeljeno ugovarja, da določitev roka za uveljavljanje pravice ne more biti predmet urejanja s podzakonskim aktom, saj v skladu z določilom 87. člena Ustave pravice in dolžnosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom. Upravni organ je namreč pri sprejemanju podzakonskih aktov omejen z določbami 120. in 153. člena Ustave RS (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996). To po mnenju sodišča pomeni, da podzakonski predpis, to je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, glede na to, da ZMZ-1 v 11. ali kateremkoli drugem členu ne določa roka za uveljavljanje pravice do povrnitve stroškov in nagrade za svetovalce za begunce, roka sploh ne bi smel določiti, saj zakon (ZMZ-1) te obveznosti ni opredelil. 10. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon (11. člen ZMZ-1) in na zakon oprt predpis (Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce) ni bil uporabljen oziroma ni bil pravilno uporabljen. V ponovljenem postopku bo tako morala toženka šteti, da je bil zahtevek - stroškovnik tožnice vložen pravočasno in ga bo potrebno obravnavati po vsebini.

11. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave in ni izvedlo predlaganega dokaza za zaslišanje priče, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.