Jedro

Čeprav določbe ZBPP ne vsebuje izrecne zahteve, da mora imeti stranka pravico do izjave v postopku, če se določene okoliščine izkažejo za sporne, pa to ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP in 22. člena Ustave po ZBPP izključena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 2361/2013 z dne 9. 10. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 8. 2013. V obrazložitvi je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v A. In 80/2006 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Prosilec je dolžnik v tem izvršilnem postopku. Organ se sklicuje na 10., 11. člen ZBPP, prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP Pri odločanju je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) vpogledal prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, fotokopijo sklepa Okrajnega sodišča v A. In 80/2006 z dne 24. 7. 2013, izpiske oziroma vpoglede iz Centralnega registra prebivalcev, iz registra GURS (zemljiški kataster in kataster stavb), iz registra TRR, iz registra ZZZS in iz registra KDD ter iz registra lastnikov motornih vozil za prosilca in njegovo ženo B.B., izpisek iz gospodinjske evidence, izpiske bank C. in Č. o prometu na osebnih računih prosilca in njegove žene za maj, junij in julij 2013 ter druge listine v spisu.

Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, daje prosilec v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, t.j. od maja do julija 2013, iz naslova pokojnin skupno prejel 3.138,69 EUR, medtem ko drugih dohodkov ni imel. Njegova soproga B.B. je v istem obdobju iz naslova pokojnin skupno prejela 2.614,20 EUR, medtem ko drugih dohodkov ni imela.

V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZBPP je pristojni organ kot družinskega člana prosilca upošteval njegovo ženo B.B., rojeno ... Njegovega polnoletnega sina ni upošteval kot družinskega člana prosilca, ker je starejši od 26 let in ne živi s prosilcem.

Skupni dohodek družine v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje (maj, junij in julij 2013) je tako znašal 5.752,89 EUR, povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v tem obdobju pa je znašal 958,82 EUR in je zato presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 1. odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 z dne 30. 5. 2012 – ZUJF) in po zadnji uskladitvi od 1. avgusta 2013 znaša 265,22 EUR, dvakratnik torej 530,44 EUR.

Glede na to, da prosilec in njegova žena kot družinski član že z višino lastnega dohodka presegata mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči, se pristojni organ ni spuščal v presojo višine njunega premoženja ter drugih zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V tožbi tožnik pravi, da je prosil za brezplačno pravno pomoč v zadevi, zaradi katere se mu na podlagi sodnega rubeža odteguje znesek 459,04 EUR, prav tako se na podlagi rubeža tožnikovi ženi jemlje skoraj polovica pokojnine, tako, da skupni mesečni izkupiček obeh znaša le 1.090,63 EUR, kar znaša 545,31 EUR na osebo. Ker tožnik in njegova žena nimata nobenega drugega premoženja, morata s tem zneskom plačati vse, vključno z najemnino za stanovanja. Tožnik prav zaradi nezmožnosti plačila, že v osnovnih postopkih, ki so temelj za izvršilni postopek, za katerega je prosil za pomoč, ni imel ustrezne pravne pomoči, kar je rezultiralo v sodnih odločbah, na podlagi katerih se tožniku opravlja rubež.

Tožnik je v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči predložil tudi dokaze, iz katerih je razvidno, da imata oba z ženo blokirane bančne račune do minimalnega zneska, zaradi izvršb za dolgove gospodarskih družb, katerih solastnik je bil tožnik. Odtegljaji, razvidni iz obvestil ZPIZ, so tako veliki, da vsakemu ostane le minimalni dohodek, kar v skupni višini znaša 1.090,63 EUR, kar je na osebo manj, kot predstavlja določen limit. Dolgovi, ki jih odplačujeta, so za tožnika in njegovo ženo nepoplačljivi do konca življenja, zato tožnik želi v postopek osebnega stečaja, ki pa ga brez brezplačne pravne pomoči ni sposoben financirati. Glede na tako stanje, je odločitev tožnika (pravilno: tožene stranke), da zaradi preseganja limita ne bo presojalo o premoženjskem stanju, neutemeljena, saj se pri odločitvi ni upoštevalo bistvenih dejstev, ki utemeljujejo tudi vzrok za prošnjo za brezplačno pravno pomoč, to je bankrot tožnika, ki ga je mogoče rešiti le z uvedbo osebnega stečaja. Za tožnika in njegovo ženo je plačilo stroškov izvršilnega postopka in ustrezne pravne pomoči nemogoče tudi v primeru, da bi s plačilom bistveno posegla v svoje življenjske stroške in način življenja. Namen brezplačne pravne pomoči je omogočiti strankam sodno varstvo, s katerim lahko varujejo svoje pravice, pri tem pa si s plačilom taks in stroškov bistveno ne posegajo v svoje življenjske stroške. S tako pomočjo se strankam zagotavlja ustavna pravica enakosti pred zakonom. Z odklonitvijo brezplačne pravne pomoči je tožnik v neenakem in brezizhodnem položaju, kar je v nasprotju z institutom brezplačen pravne pomoči. Predlaga spremembo odločbe in ugoditev tožbi, podrejeno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izrekla o pomembnem dejstvu za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave), ki ga je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti. Dejstvo, da določbe ZBPP, ki jih je tožena stranka uporabila pri odločitvi, ne vsebujejo izrecne zahteve o tem, da mora imeti stranka pravico do izjave v postopku, če se izkažejo določene okoliščine za sporne, ne pomeni, da je navedena pravica iz ZUP (in 22. člena Ustave) v ZBPP izključena. Tožnik je namreč že na obrazcu prošnje za brezplačno pravno pomoč z dne 23. 8. 2013 v rubriki C. Odhodki („drugi odhodki“) navedel sklepe sodišč kot priloge št. 3, v naslednji rubriki pod opombami pa je citiral številke nekaterih sodnih odločb ter drugih listin Zaradi teh dveh dejstev – sklicevanja na odhodke v upravnem postopku ter predložitvijo dokazov v upravnem postopku in ker tožnik uveljavlja istovrstni ugovor v tožbi, in da tožena stranka ni z ničemer odgovorila na dejstva, navedena v upravnem postopku, je bila tožniku kršena pravica do izjave v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP (in 1. odstavka 138. člena ZUP) in 22. člena Ustave.

V predmetni zadevi je nespoštovanje določbe 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP lahko vplivalo na zakonitost odločitve, kajti med strankama je ostalo sporno vprašanje glede nezmožnosti razpolaganja z delom dohodkov, ki naj bi jih tožena stranka upoštevala v okviru dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, medtem ko tožnik zatrjuje, da z tako ugotovljenim dohodkom ne more razpolagati, ker imata z ženo blokirane bančne račune do minimalnega zneska, zaradi izvršb za dolgove gospodarskih družb, katerih solastnik je bil tožnik. Odtegljaji razvidni iz obvestil ZPIZ so tako veliki, da vsakemu ostane le minimalni dohodek, kar v skupni višini znaša 1.090,63 EUR, kar je na osebo manj, kot predstavlja zakonsko določen cenzus po določilih ZBPP.

To okoliščino bo morala tožena stranka v okviru tožbenih ugovorov razčistiti v ponovnem postopku in v dokazno oceno vključiti dejstva, ki jih je uveljavljal tožnik že v upravnem postopku. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).