Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse, da za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga zadostuje pripoznava temelja terjatve, se nanaša zgolj na primere, ko dolžnik obenem ne navede višine terjatve. Ni torej potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve; če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Pri tem ni pomembno, kako to višino razume upnik, temveč dolžnik.

Določitev vsebine pravnega standarda (skrbnosti) za konkreten primer in uporaba tako konkretizirane norme je v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 11.016,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, naj toženi stranki plača 1.927,80 EUR njenih pravdnih stroškov. Pojasnilo je, da je tožnikov zahtevek zastaral. (2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je bilo zastaranje pretrgano z izplačilom zanj nespornega dela odškodnine, ki ga je tožena stranka štela kot celotno odškodnino. Pri tem opozarja na sodno prakso, ki šteje, da zastaranje pretrga že pripoznava samega temelja terjatve (sodba VS RS II Ips 541/2006 z dne 17. 12. 2008). Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča, da je triletni zastaralni rok začel teči že 30. 6. 2001. Kot je namreč pojasnila izvedenka medicinske stroke, je treba nevrofiziološki pregled (EMG) zgornjih in spodnjih udov z dne 22. 11. 2001 šteti v sklop zdravljenja, ki se je šele tedaj zaključilo. Izvedenka je izrecno navedla, da je tožnik (medicinski laik) ob potrebni skrbnosti dokončno zvedel za vrsto in obseg škode šele po omenjenem pregledu, ko le-ta ni pokazal znakov za okvaro živčevja. Sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju v tem delu ni sledilo, ne da bi za to ponudilo razloge. Pritožnik poudarja, da je bila ob siceršnjem zdravljenju preiskava z dne 22. 11. 2001 ključni moment, ki je razmejil med posledicami nesreče ter predhodne okvare hrbtenice. Tožnik prav tako ni odgovoren, da je do pregleda prišlo šele 22. 11. 2001. Sodišče se ne more opirati na razloge, da izvedenka ni navajala, da stanje tožnika ob zaključku zdravljenja ni bilo stabilno; tako natančne naloge ji niti ni naložilo, če pa je to vprašanje štelo za pomembno, bi ga moralo razjasniti tudi brez predlogov strank (sodba VS RS II Ips 464/2006 z dne 21. 11. 2008). Nadalje pripisuje protispisnost navedbi sodišča, da je izvedenka za zaključek zdravljenja štela datum 30. 6. 2001. S tem v zvezi je sodišče tudi selektivno presodilo tožnikovo izpoved, da se je julija 2001 zadeva stabilizirala, saj je slednji prav tako izpovedal, da se je stanje zapletlo (torej se ni stabiliziralo), ko je znova začel hoditi v službo. Še takrat je imel težave s sedenjem, ki mu je povzročalo predvsem bolečine v hrbtu ter mravljinčenja po nogah, zaradi česar ga je zdravnik napotil na sporni EMG pregled. Dejstvo, da pritožnik po tem pregledu ni bil napoten na nadaljnje terapije oziroma zdravljenje, se mu ne zdi pomembno.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V obravnavani zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval povrnitev (materialne in nematerialne) škode, ki mu je nastala v zvezi s prometno nezgodo z dne 19. 2. 2001. Tožena stranka je tožnikovo škodo ocenila na 1.100.000,00 SIT in mu ta znesek dne 27. 5. 2004 tudi plačala. Tožnik je menil, da mu gre iz naslova odškodnine višji znesek, zato je za razliko dne 15. 11. 2004 vložil tožbo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da do pretrganja zastaranja glede vtoževane odškodnine ni prišlo. Plačilo tožene stranke sicer predstavlja konkludentno pripoznavo dolga, od katere začne zastaranje teči znova (2. odst. 387. čl. ter 1. in 2. odst. 391. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Vendar se pritožnik zaman sklicuje na ustaljeno stališče sodne prakse, da za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga zadostuje pripoznava temelja terjatve. Nanaša se namreč zgolj na primere, ko dolžnik obenem ne navede višine terjatve (odločbe VS RS II Ips 541/2006 z dne 17. 12. 2008, II Ips 147/96 z dne 11. 12. 1997, II Ips 306/2002 z dne 19. 2. 2003, II Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004 in mnoge druge). Ni torej potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve; če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Pri tem ni pomembno, kako to višino razume upnik, temveč dolžnik (1). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka izplačani znesek štela kot celotno odškodnino in ne zgolj kot njen nesporni del; višje odškodnine ni bila pripravljena plačati, zato se pretrganje zastaranja nanjo ne nanaša. (6) Za začetek zastaranja je odločilen tisti trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata). Ta trenutek po zakonu nastopi že, ko oškodovanec izve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel izvedeti za storilca ter obseg škode (1. odst. 376. čl. ZOR). V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje. Vendar to stališče temelji na izhodišču, da je zdravljenje končano, ko se zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira in je takrat znan dejanski obseg škode.

(7) Na oceno izvedenke, kdaj je mogel tožnik ob ustrezni skrbnosti zvedeti za vrsto in obseg škode, sodišče ni vezano. Takšnega vprašanja ji sodišče pravzaprav ne bi smelo postaviti, saj meri na neposredno aplikacijo pravne norme (1. odst. 376. čl. ZOR); določitev vsebine pravnega standarda (skrbnosti) za konkreten primer. Uporaba tako konkretizirane norme je namreč v izključni pristojnosti sodišča (2). Pritrditi gre zaključku, da je tožnik že ob koncu kontinuiranega zdravljenja (30. 6. 2001) razpolagal s podatki, na podlagi katerih bi lahko opredelil višino tožbenega zahtevka. Takšno stališče je sodišče prve stopnje obširno in skrbno obrazložilo (str. 4-6 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato nasprotnim pritožbenim očitkom ni mogoče slediti. Odločilno je predvsem to, da se po 30. 6. 2001 tožnikovo zdravstveno stanje ni več izboljševalo. EMG pregled je bil opravljen zaradi nadaljevanja težav, ki jih je tožnik trpel že od poškodbe dalje, kar potrjuje sklepanje sodišča prve stopnje, da jih je tožnik do zaključka bolniškega staža mogel predvideti tudi v prihodnje. Napačno je pritožbeno izvajanje, češ da tožnikovo stanje ob koncu kontinuiranega zdravljenja zaradi pravkar opisanih težav ni bilo stabilno. Sporni EMG pregled je le potrdil, da ni prišlo do morebitnih hujših posledic (okvare perifernega živčevja), ni pa bil opravljen zaradi (pričakovanega) izboljšanja tožnikovega zdravstvenega stanja (zdravljenja), kar med drugim potrjuje tudi (pravno pomembno) dejstvo, da po tem pregledu tožnik ni bil napoten na nobeno terapijo ali vnovično zdravljenje.

(8) Sodišče prve stopnje je dosledno in jasno povzelo zaključke izvedenke o trajanju zdravljenja, zato očitki o protispisnosti (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) niso utemeljeni. Sodišče ravno tako ni imelo dolžnosti izvedenko posebej spraševati, ali je bilo tožnikovo stanje ob zaključku kontinuiranega zdravljenja stabilno ali ne. Del obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče izpostavlja, da izvedenka niti ni navedla, da takratno tožnikovo stanje ni bilo stabilno, si namreč pritožba (napačno) razlaga brez upoštevanja konteksta. Sodišče prve stopnje je z obravnavanimi navedbami očitno želelo le podkrepiti nasproten zaključek (da je bilo torej tožnikovo stanje dne 30. 6. 2001 stabilno), ki posredno izhaja prav iz ugotovitev izvedenke (opredelitev trajanja bolečin, katerega zaključek sovpada s koncem junija 2001, ko je bilo tudi zaključeno kontinuirano zdravljenje). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je triletni zastaralni rok iz 1. odst. 376. čl. ZOR začel teči dne 30. 6. 2001 in je do vložitve tožbe dne 15. 11. 2004 že potekel. (9) Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), v izpodbijani sodbi ni našlo pomanjkljivosti, zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel. (1) Enako tudi V. Kranjc v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 502. Primerjaj tudi sodbo in sklep VSL II Cp 1687/2000 z dne 25. 10. 2000 in sodbo VSK I Cpg 13/2007 z dne 18. 10. 2007. (2) Zobec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 494 in 495.