Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožeča stranka v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020 zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka (točka 1 izreka) ter zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020 zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožena stranka vpogledala v odločbo Bpp 876/2021 z dne 15. 4. 2021, iz katere izhaja, da je bila tožniku že zavrnjena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020 zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Pri svoji odločitvi se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kjer je določeno, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz navedenega je razvidno, da je bilo o zahtevi, za katero tožnik ponovno vlago prošnjo, že odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga pa sta ostala ista in sicer je bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena.

3. Glede zavrnitve prošnje za brezplačno pravno pomoč za postopek na drugi stopnji pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila po vsebini. Pri svoji odločitvi se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Po vpogledu v evidenco FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb tožena stranka ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje v skupni višini 2.939,97 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 979,99 EUR in tako presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in trenutno znaša 843,78 EUR, zato tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njegovo pravico do redne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka pa je tožnika v skladu z navodili iz sodbe I U 1013/2021 z dne 14. 7. 2021 pozvala, naj navede, ali želi nujno ali izjemno brezplačno pravno pomoč. Skrbnica tožnika je navedla, da si tožnik prizadeva za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Vendar po ugotovitvah tožene stranke tožnik pogojev zanjo ne izkazuje, saj ni podana nobena izmed okoliščin iz drugega odstavka 22. člena ZBPP. Pri tem tožena stranka izpostavlja okoliščino iz šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, po kateri se lahko dodeli prosilcu, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost, brezplačna pravna pomoč, razen če mu je odvzeta zaradi kverulanstva. V konkretni zadevi pa gre prav za tak primer, pri čemer se tožena stranka sklicuje na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012. Zaradi tega tožnik tudi do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

4. Tožnik v tožbi navaja, da obrazložitev tožbe ni potrebna, saj so sodišču splošno znana vsa dejstva, po katerih tožnik izpolnjuje okoliščine za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Splošno znano je, da je bila tožniku odvzeta poslovna sposobnost, zato izpolnjuje okoliščine iz šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Je brez premoženja, z znano pokojnino pa ne presega denarnega cenzusa za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka ni upoštevala prvega odstavka 164. člena ZUP in drugega odstavka 165. člena ZUP. Glede na to, da tožena stranka tožniku ne dovoli dokazov, s katerimi bi tožnik dokazal, da pred odvzemom poslovne sposobnosti ni vlagal očitno nerazumnih vlog, tožnik sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika, njegovo skrbnico in psihiatra B. B. ter višjo sodnico A. A. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu organu za brezplačno pravno pomoč.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev pod točko 1 izreka izpodbijanega akta oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Iz navedenega razloga so bile podane okoliščine, zaradi katerih je bilo treba zahtevo tožeče stranke v delu pod točko 1 izreka zavreči. Sodišče glede navedenega v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na odločitev tožene stranke.

8. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno, pač pa izraža nestrinjanje z vsebino odločitve glede zavrnitve prošnje za brezplačno pravno pomoč za postopek v nepravdni zadevi na drugi stopnji. Pri tem pa sodišče tudi glede tega ugotavlja, da tožnik ne oporeka ugotovitvam tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, saj ne oporeka izračunu povprečnega mesečnega dohodka tožnika. Tudi glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, kjer je ugotovljeno, da tožnik z dohodki presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, zato presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njegovo pravico do redne brezplačne pravne pomoči. 9. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da tožena stranka ni upoštevala prvega odstavka 164. člena in drugega odstavka 165. člena ZUP. Prvi odstavek 164. člena ZUP določa, da se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Drugi odstavek 165. člena ZUP pa določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki so splošno znana. Tožeča stranka v ničemer ne konkretizira tožbenih očitkov glede neupoštevanja navedenih dveh določil, zato se sodišče do teh očitkov niti ne more opredeliti. V tožbi sicer tožnik zgolj na splošno zatrjuje, da so dejstva do upravičenosti do izjemne brezplačne pravne pomoči splošno znana toženi stranki, pri tem pa ne konkretizira, zakaj naj bi bila ta dejstva splošno znana, torej poznana širšemu krogu ljudi. Tako dejstvo že po naravi stvari ne more biti splošno znano dejstvo.

10. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da pred odvzemom poslovne sposobnosti v sodnih postopkih ni vlagala očitno nerazumnih vlog in da je zato podan razlog za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči iz 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožena stranka se namreč v izpodbijani odločbi pri obrazložitvi, zakaj ni priznala tožniku izjemne brezplačne pravne pomoči, sklicuje na šesto alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki določa, da se izjemna brezplačna pravna pomoč sicer dodeli tudi v primeru, če gre za prosilca, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer, ali prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če je bila prosilcu poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Tožena stranka se s tem v zvezi v obrazložitvi odločbe sklicuje na to, da je bila tožniku poslovna sposobnost odvzeta ravno zaradi kverulanstva in se pri tem sklicuje na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012. Z navedenimi sodnimi odločbami je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki ravno zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Tožnik ne zanika obstoj navedenih sodnih odločb in da je njihova vsebina taka kot je, kar pomeni, da tudi v tem primeru ta dejstva niso sporna. Pač pa tožnik izraža nestrinjanje s samo vsebino teh sodnih odločb in zatrjuje, da nerazumnih vlog ni vlagal. Vendar bi lahko tožeča stranka tovrstne zatrjevane kršitve uveljavljala zgolj v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev v zvezi z zanj spornimi postopki, ne more pa zatrjevane nezakonitosti (pravnomočnih) sodnih odločb, ki jih je bila pri odločanju upravičena in dolžna upoštevati tudi tožena stranka, uspešno uveljavljati v obravnavanem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi že v sodbi I U 582/2022 z dne 14. 6. 2022, kjer je šlo za upravni spor med istima strankama.

11. Glede na zgoraj navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je tožba neutemeljena.

12. Sodišče je odločilo na seji senata brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik ne zanika, da je bilo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v nepravdnem postopku za postopek na prvi stopnji že odločeno, prav tako ne zanika ugotovljenih dejstev o tem, koliko ima mesečnih dohodkov. Tožnik v bistvu izraža nestrinjanje z vsebino pravnomočne sodne odločbe, ki se nanaša na razlog za delni odvzem njegove poslovne sposobnosti, česar pa v tem postopku ne more izpodbijati, zaradi česar sodišče tudi ni sledilo njegovim dokaznim predlogom, ki se na to nanašajo. Kadar sodišče ugotovi, da so pravno relevantna dejstva nesporna, ima na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da sme odločiti tudi brez glavne obravnave. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2020 z dne 4. 7. 2020, ki se nanaša na to, kdaj je potrebno opraviti glavno obravnavo. V tem sklepu je namreč vrhovno sodišče zavzelo stališče, da lahko upravno sodišče po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni sporno. Taka izjema od obveznosti glavne obravnave ni v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS (13. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je v tem sklepu zavzelo stališče, da upravno sodišče ne sme več uporabiti kot podlago za odločanje na seji druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 (18. točka obrazložitve), tega določila pa v obravnavni zadevi ni uporabilo, temveč je uporabilo prvi odstavek 59. člena ZUS-1.