Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja.

Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. V kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje 1 leta.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 21. 3. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je bil seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Ob podaji prošnje ni navedel razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. V osebnem razgovoru je glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito navedel, da je iz Maroka odšel zaradi ekonomske stiske, ker je tam opravljal le slabo plačana priložnostna dela in redne zaposlitve ni uspel najti, ostalih razlogov pa nima. V času korone je v Maroku država izplačala pomoč le bogatim, revnim pa ni pomagala. V času korone se je odločil, da zapusti Maroko, ker od države ni prejel nobene podpore, dela pa je bilo malo. V Maroko se ne bi vrnil, tudi če bi bilo njegovo ekonomsko stanje boljše, saj meni, da si tam nikoli ne bi mogel pridobiti lastne hiše, niti ne bi mogel preživljati cele družine s svojo plačo. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo, ker meni, da bi tam lahko zaslužil več, kot v Italiji ali Franciji.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), prav tako se med drugim prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja). Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, saj priložnostna dela, ki jih je opravljal, za dostojno življenje niso zadostovala oziroma je njegova ekonomska stiska izvirala iz nezmožnosti, da bi si našel redno zaposlitev. Tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite po drugem ali tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Po preučitvi vseh izjav tožnika tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo tožnik utemeljuje z ekonomsko stisko oziroma ekonomskimi težavami v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti, da bi si našel bolje plačano stalno zaposlitev. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je bil pred prestajanjem zaporne kazni zaradi ropa redno zaposlen kot gradbeni delavec, po prestani zaporni kazni pa redne zaposlitve ni več uspel dobiti, ampak je opravljal le priložnostna dela, vendar po svoji presoji ni zaslužil dovolj, da bi finančno pomagal svoji mami in očetu za nakup zdravil. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, ampak si je želel boljši zaslužek. Tožnikovih navedb o ekonomskih težavah oziroma ekonomski stiski zaradi nezmožnosti najti stalno zaposlitev ne gre povezovati s preganjanjem. Glede na navedeno njegovih opisanih težav ne gre povezovati z omenjenimi elementi preganjanja. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Razen tega tožnik prihaja iz Maroka, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Glede na naravo njegovih navedb, ko v postopku navaja zgolj ekonomsko stisko in nezadovoljstvo nad življenjem v Maroku, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, je nemogoče skleniti, da bi bil primeru v vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. V konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.

5. Tožnik v tožbi navaja, da se z navedbo tožene stranke, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi revščine ne more strinjati. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v 3. členu določa, da enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteta tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je stvarno. Navajal je, da je Maroko zapustil, ker ni dela oziroma, da ko delo dobiš, je to slabo plačano. Tudi ko je tožnik delal, je prejemal zelo nizko plačo (okoli 50 EUR so plače na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je osebno, kar je vplivalo na konkretno življenje tožnika, in v tem trenutku tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero se zatrjuje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. Tožnik opozarja tudi na načelo nevračanja, češ da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo, v kateri se tožniku prizna mednarodna zaščita, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Tožena stranka se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri izrecno vztraja. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 151/2016, saj ekonomske težave niso razlog, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite. Zavrača tudi očitek o neupoštevanju načela nevračanja glede na navedbe samega tožnika, iz katerih ne gre razbrati, da bi bila morebitna vrnitev v Maroko zanj kakorkoli ogrožujoča. Sodišču predlaga, naj glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 4. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo listine upravnega in sodnega spisa in ustno zaslišalo tožnika.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan katerikoli razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, s katerimi je tožena stranka izčrpno in celovito obrazložila sprejeto odločitev, ampak se na njih zgolj izrecno sklicuje, da jih ne ponavlja. Sodišče le poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je ugotovila, da so opisane tožnikove izključno ekonomske narave in kot take ne morejo biti obravnavane v okviru predpisanih taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik, četudi ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje istovetnosti, prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo kakršnikoli tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.

11. Tožnik v tožbi navaja, da mu grozi resna škoda iz razloga, ker bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko podvržen neupravičenemu trpljenju in med tovrstno trpljenje je treba šteti tudi odsotnost elementov dostojnega življenja. Tožnik torej v tožbi uveljavlja smiselno nevarnost obstoja resne škode iz 28. člena ZMZ-1, ker naj ne bi imel dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

12. Sodišče pojasnjuje, da je glede ekonomskih težav oziroma stiske v izvorni državi, na katero se tožnik ves čas sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je posameznik užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

13. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi torej iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, o čemer se je že večkrat enako izreklo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, med drugim v sodbi I Up 60/2023 z dne 5. 4. 2023 (9. točka obrazložitve).

14. V zvezi z navedbami, da Maroko za tožnika ni varna država, sodišče pojasnjuje, da se tretja država, ki je z odlokom na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1, razglašena za varno izvorno državo, za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 šteje za takšno, če (1) ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno bivališče in (2) ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Tožnik je državljan Maroka, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, in ne navaja okoliščin iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila tudi iz razloga, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Da tožnik zaradi slabih ekonomskih razmer Maroka subjektivno ne dojema kot varno izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogoja iz druge alineje 5. člena ZMZ-1 ni pomembno (enako stališče je v primerljivi izrazilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 60/2023 z dne 5. 4. 2023, 10. točke obrazložitve).

15. Ker je po povedanem torej odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.