Jedro

Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica za toženko opravila naročene oziroma z vtoževanimi računi zaračunane računovodske storitve; da je svoje delo kot računovodski servis opravljala na podlagi posredovane dokumentacije s strani toženke, na katero je bila vezana (op. to je običajen način dela računovodskih servisov in na posredovano dokumentacijo se servisi zanašajo, da je ustrezno vodena in urejena ter posredovana), in da ga je opravila strokovno oziroma v kvaliteti, ki ji jo je dopuščala razpoložljiva dokumentacija. Slednja je bila neurejena in pomanjkljiva, toženka pa je bila tožnici večkrat nedosegljiva. Tožnica je s toženko prekinila sodelovanje zaradi težav z dostavljanjem dokumentacije, neurejeno dokumentacijo in oteženim sodelovanjem s toženko. Toženka svojih navedb o tožničinem neustrezno opravljenem delu ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 6.875,31 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.372,50 EUR od 1.10.2019 dalje do plačila, od zneska 1.462,78 EUR od 17.12.2019 dalje do plačila, od zneska 1.404,22 EUR od 17.1.2020 dalje do plačila, od zneska 1.830,00 EUR od 16.2.2020 dalje do plačila in od zneska 805,81 EUR od 16.2.2020 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki (tožnici) 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2020 dalje do plačila in 1.144,56 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in v drugačni sestavi. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja (po vsebini) bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter sodišču prve stopnje očita pristransko obravnavo, ker naj bi bila izpodbijana sodba izdana že vnaprej, preden je sodišče sploh izvedlo vse dokaze. Izpostavlja, da ni prejela vseh vtoževanih računov, da je sodelovala s tožnico, da tožnica toženke ni opozarjala na pomanjkljivo dokumentacijo in da tožnica ni strokovno opravila svojega dela. Ob tem se obširno sklicuje na odločbi FURS.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno zavzemanje, da je izpodbijana sodba izdana v nasprotju z izvedenimi dokazi in da je zaključek, da toženka ni izkazala ugovorov o strokovno neustrezno izvršenih delih, v nasprotju z vsebino odločbe FURS in sam s seboj v nasprotju, ni utemeljeno. Razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je mogoče preizkusiti, niso sami s seboj v nasprotju, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti iz omenjene določbe ZPP. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana le v primeru, če sodišče v sodbo napačno povzame vsebino dokaza. Predmetno se sodišču prve stopnje ni pripetilo, medtem ko morebitna zmotna dokazna ocena ne pomeni bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da je bila izpodbijana sodba pripravljena že vnaprej in da je sodišče prve stopnje posledično ravnalo pristransko. Glavna obravnava oziroma izvedba vseh predlaganih in izvedenih dokazov je bila zaključena 30.8.2022. Toženki je bil res prepis zvočnega posnetka zadnjega naroka vročen 5.9.2022 in z možnostjo podajanja pripomb v roku petih dni, to je do 10.9.2022, medtem ko je izpodbijano sodbo z dne 30.8.2022 prejela 8.9.2022. Vendar iz navedenega ne izhaja, da je bila sodba pripravljena že vnaprej, to je pred izvedbo dokazov (oziroma celo pred 30.8.2022), in da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko. Dokazi so bili izvedeni na naroku 30.8.2022. Razvidno je le, da je sodišče prve stopnje postopalo nekoliko hitreje in da je poseglo v rok za podajanje pripomb na prepis zapisnika, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj toženka morebitnih utemeljenih pripomb zoper prepis zvočnega posnetka ni podala niti do prejema sodbe niti jih ne uveljavlja s pritožbo. Le pavšalno meni, da posledično niso bili ustrezno upoštevani vsi izvedeni dokazi. Neutemeljenost očitkov izhaja tudi iz tega, da je bil toženki prepis zvočnega posnetka poslan 30.8.2022, kar pomeni, da je bil prepis takrat že izdelan, da je bila 1.9.2022 obveščena o prispelem pismu, da je 5.9.2022 dvignila pisanje in da je 8.9.2022 prejela izpodbijano sodbo.

7. Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in s katerim soglaša, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica za toženko opravila naročene oziroma z vtoževanimi računi zaračunane računovodske storitve; da je svoje delo kot računovodski servis opravljala na podlagi posredovane dokumentacije s strani toženke, na katero je bila vezana (op. to je običajen način dela računovodskih servisov in na posredovano dokumentacijo se servisi zanašajo, da je ustrezno vodena in urejena ter posredovana), in da ga je opravila strokovno oziroma v kvaliteti, ki ji jo je dopuščala razpoložljiva dokumentacija. Slednja je bila neurejena in pomanjkljiva, toženka pa je bila tožnici večkrat nedosegljiva. Tožnica je s toženko prekinila sodelovanje zaradi težav z dostavljanjem dokumentacije, neurejeno dokumentacijo in oteženim sodelovanjem s toženko. Toženka svojih navedb o tožničinem neustrezno opravljenem delu ni izkazala. Nihče od številnih zaslišanih v tem delu ni potrdil toženkine osamljene izpovedbe, temveč so izpovedovali ravno nasprotno. Tudi iz odločb FURS ne izhaja, da je bilo tožničino delo nestrokovno opravljeno oziroma da sta izdani odločbi posledica tožničinega slabega dela in ne (izkazanih) toženkinih opustitev v zvezi s sodelovalno dolžnostjo (ustreznost vhodne dokumentacije in dosegljivost). Toženka je tožnici za opravljeno delo dolžna plačati ustrezno plačilo. Njena kritika v smeri nestrokovno opravljenega dela, šlo je za podjemno pogodbo, je tudi sicer preveč pavšalna, da bi sploh lahko bila kakorkoli upoštevna. Toženka niti ne specificira, koliko naj bi bilo zaradi zatrjevanih in neizkazanih pomanjkljivosti tožničino delo vredno manj. Njeno pritožbeno zavzemanje, da očitno ni dolžna plačati ničesar, že iz tega razloga ni utemeljeno.

8. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče še pripominja, da bi se toženka na napake opravljenega posla lahko sklicevala le v primeru pravočasnega grajanja napak. Dejstva o pravočasnem grajanju napak iz izpodbijane sodbe niso razvidna in tudi iz neizkazane pritožbene teze, da naj bi se šele po izvedbi inšpekcijskega postopka seznanila z napakami, ne izhajajo. Kako naj bi zatrjevana nevročitev vtoževanih računov vplivala na izpodbijano odločitev, v pritožbi ni pojasnjeno. Iz izpodbijane sodbe tudi sicer izhaja, da so bili računi toženki redno poslani preko spletnega portala (op. z izjema enega, ki ji je bil poslan po pošti) in nekateri še naknadno ob opominu za plačilo (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vročitve spornih računov pred pravdo so izkazane z zaslišanjem tožnice in z listinami. Toženka tudi ni izkazala, da je opozarjala na pomanjkljivosti v opravljenih storitvah.

9. Lastno in neizkazano je zavzemanje, da sta odločbi FURS posledica nestrokovnega dela tožnice (glej zgoraj). Vsebina odločb FURS v ničemer ne demantira izpovedb zaslišanih, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Davčni inšpektorici sta potrdili le, da je šlo za nadzor nad poslovanjem toženke in ne, da bi bilo karkoli mogoče očitati tožničinemu slabemu izvajanju računovodskih storitev. Lastna in neutemeljena je pritožbena dokazna ocena izvedenih dokazov, da je imela tožnica s strani toženke vedno in redno na voljo vso potrebno listinsko dokumentacijo za svoje delo. Pritožnica v tem delu celo sama priznava, da gre za potrebno dokumentacijo »v kolikor je z njo razpolagala«. Iz zgoraj omenjenih bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnica toženko (med drugim) tudi opozarjala na pomanjkljivosti v zvezi z dokumentacijo, a se slednja ni ustrezno odzivala. Drugačno pritožbeno zavzemanje in lastne dokazne ocene izvedenih dokazov niso utemeljeni. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da tožnica svojega dela ni opravila s pričakovano stopnjo skrbnosti računovodskega servisa. Seveda v okviru, ki je bil odvisen od izpolnjevanja toženkine sodelovalne dolžnosti in v katerem ga je sploh lahko opravila. Tožnica je računovodski servis in toženka je gospodarski subjekt. Pritožbeni »rdeči niti«, da bi morala tožnica očitno imeti, ker je računovodski servis, pregled nad celotnim poslovanjem toženke in da bi morala in mogla zaznati vse pomanjkljivosti v posredovani vhodni dokumentaciji ter nanje opozarjati toženko (ter morebiti kar celo voditi celotno poslovanje toženke), preprosto ni mogoče slediti. Gre za zgrešeno pritožbeno logiko, da je zagotovo nekaj (op. pritožbeno povsem nekonkretiziranega) nestrokovnega v opravljenem tožničinem delu, ker je očitno toženka prejela dve zanjo neugodni davčni odločbi. Morebitni napačni računovodski izkazi so odraz toženkinih opustitev v zvezi z njeno sodelovalno dolžnostjo. Če se je FURS obrnil pri preverjanju toženkinega poslovanja tudi na osebe, ki so za toženko izvajale računovodske storitve, to še ne pomeni, da je bilo s samim računovodenjem karkoli narobe. Tožnica je toženki zaračunala, kar je opravila, zato je pravno nerelevantno sklicevanje, da po dogovoru ni odpravila pomanjkljivosti od januarja do maja 2019. Nemogoče je slediti navedbam, da so ugotovljene nepravilnosti v toženkinem finančnem poslovanju posledica tožničinega dela, ker je toženkino finančno poslovanje potekalo izključno na podlagi listinske dokumentacije s strani računovodij (op. v spornem obdobju je bila to tožnica). Bilo je namreč ravno obratno, tožničine računovodske storitve so bile opravljene v okviru posredovane dokumentacije s strani toženke. Toženka očitno ne razume izpodbijane sodbe, ki je posledica razmejitve med pristojnostmi in delom tožnice (računovodskim servisom) ter pravicami in obveznostmi toženke (gospodarske družbe).

10. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.