Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,419.700,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi pravdnih strank proti odločitvi o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, delno pa je ugodilo njuni pritožbi proti stroškovnemu izreku, ki ga je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožnici priznana celotna vtoževana odškodnina. Sklepanje o tožničinem soprispevku k nastali škodi je zmotno. Zavarovanec tožene stranke je, preden je tožnica začela prečkati cesto, bil tako daleč od nje, da je s prečkanjem lahko začela. Vendar pa je zavarovanec vozil prehitro. Te hitrosti tožnica ni mogla oceniti. Morda bi njen prispevek k nastali škodi bil le 5 odstoten, več pa ne. Ker pa je avto nevarna stvar, je ta soprispevek zanemarljiv. Dosojena odškodnina je prenizka v vseh zahtevanih postavkah. Dosoditi bi ji bilo treba vso zahtevano odškodnino. Premalo je upoštevano, da je tožnica bila ob škodnem dogodku stara komaj 52 let in da bo posledice nesreče prestajala še dolgo. Živi pa v hribovitem predelu in je zato vezana na hojo po neravnem terenu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Res je, da je odškodninsko odgovornost tožene stranke treba v tem primeru presojati po načelu vzročnosti (173. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnica je namreč cesto prečkala peš, zavarovanec tožene stranke pa jo je zadel z avtom, ki je nevarna stvar. Vendar pa je imetnik nevarne stvari (deloma) prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala zaradi delovanja oškodovanca (drugi in tretji odstavek 177. člena ZOR). Zavarovanec tožene stranke je sicer vozil prehitro, alkoholiziran in temu primerno nezbrano in ga odgovornost za škodo - ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah o preglednosti na cestišču in o tako poznem reagiranju, da niti zaviral ni - zadeva v pretežnem delu. Ne glede na to pa tožničin prispevek ni tako malenkosten, da bi bil zanemarljiv. Ugotovljeno je, da po začetku prečkanja ceste tožnica ni bila več pozorna na dogajanje na njej, čeprav sta ji položaj in preglednost to omogočala. Ta opustitev pa je gotovo sopovzročila nastanek škodnega dogodka in škode v ugotovljenem 20 odstotnem razmerju. Pešci so, posebej tam, kjer ni prehoda za pešce, dolžni prečkati cesto šele potem, ko se prepričajo, da ne ogrožajo prometne varnosti. Tožnica pa je zaradi premajhne pozornosti ob prečkanju storila prav to napako. Ugotovljene sokrivde zato ni mogoče zmanjševati ali celo izključiti.

V izpodbijani sodbi pa je materialno pravo pravilno uporabljeno tudi glede višine zahtevane odškodnine. V tem obsegu je revizijsko bilo mogoče izpodbijati le odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V vseh ostalih postavkah (telesne bolečine, strah in skaženost) je namreč tožnica uspela s svojim zahtevkom v celoti - z upoštevanjem odbitka lastne soodgovornosti. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na "prenizko" odškodnino iz navedenih naslovov (za telesne bolečine je tožnici bil priznan znesek 1,600.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za skaženost 270.000,00 SIT), so torej neupoštevne. Vendar pa je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti prav odmerjena. Od zahtevanih 2,450.000,00 SIT sta nižji sodišči tožnici prisodili znesek 2,000.000,00 SIT. Navedena odškodnina je v skladu z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo za podobne primere. Čeprav gre za prizadetost obeh kolenskih sklepov in posledično oteženo hojo po neravnem terenu ter nesposobnost za dvigovanje in prenašanje bremen, dosojene odškodnine ni mogoče zviševati. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč terja po presoji notranjega razmerja med posameznimi odškodninskimi postavkami tudi celovito obravnavanje vseh prikrajšanj, da bi se zagotovili enaki kriteriji pri obravnavi škod in odškodnin zanje. Celotna odškodnina iz naslova tožničine nepremoženjske škode v znesku 4,270.000,00 SIT - ob odbitku soodgovornosti v višini 20 odstotkov pa v znesku 3,416,000,00 SIT, je torej primerna in je ni mogoče korigirati v skladu z revizijskim predlogom.

Tudi preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP je pokazal, da je ta pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo po določbi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.