Jedro

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Tožba in nadaljnji postopek

1.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, to je Inšpektorata Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZEM ali toženka). V tožbi pojasnjuje, da je pri prvostopenjskem organu dne 23. 8. 2023 zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil prijavo zoper svojega delodajalca, družbo A., d.o.o., s katero je predlagal izdajo odločbe o kršitvi delovnopravne zakonodaje. Poudarja, da je prvostopenjski organ skladno z določbami 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dolžan odločbo izdati v roku dveh mesecev, če gre za posebej zapleteno zadevo pa v roku štirih mesecev. Vendar v tem roku ni odločil, niti ga ni obvestil o morebitnih razlogih za podaljšanje roka. Zato je dne 18. 8. 2025 pri MDDSZEM vložil pritožbo. Toženka o njegovi pritožbi ni odločila, pač pa je dne 22. 8. 2025 prejel dopis prvostopenjskega organa, št. 06100-1855/2023-4 z dne 20. 8. 2025, v katerem mu ta pojasnjuje, da v zadevi ne gre za molk organa. Tožnik meni, da je takšno ravnanje procesno in materialno nepravilno, saj o pritožbi ne more odločiti organ prve stopnje, pač pa pritožbeni organ. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno.

2.V nadaljevanju tožbe se sklicuje na določbe 222. člena ZUP in 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter navaja, da neaktivnost organa pomeni kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do odločanja v razumnem roku iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP).

3.Zaradi vsega navedenega so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji za tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ugotovi, da je v zadevi prišlo do molka organa, ter da toženki naloži, da o njegovi prijavi odloči v roku 30 dni, podrejeno, če toženka ne bo odločila v tem roku, da sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1 samo odloči o stvari. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

5.V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

6.V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi, če tožniku ni bil izdan ali ni bil vročen upravni akt. V tem primeru se s tožbo lahko zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka, 3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Procesne predpostavke za vložitev takšne tožbe so določene v 28. členu ZUS-1. V drugem odstavku tega člena ZUS-1 je določeno, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 pa ima v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje; zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor. Če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

7.V konkretni zadevi iz tožbenih navedb izhaja in upravni spisi zadeve potrjujejo, da je tožnik na prvostopenjski organ po elektronski pošti na naslov gp.irsd@gov.si dne 22. 8. 2023 na obrazcu podal prijavo kršitve delovnega razmerja. Ker prvostopenjski organ o prijavi ni odločil, je tožnik na MDDSZEM 18. 8. 2025 naslovil pritožbo zaradi molka organa, ki jo je toženka prejela 19. 8. 2025. Prvostopenjski organ je nato tožnika z dopisom, št. 06100-1855/2023-4 z dne 20. 8. 2025, obvestil, da v obravnavani zadevi ne gre za molk, saj je inšpektor že obravnaval njegovo prijavo, v postopku je bil izveden tudi inšpekcijski nadzor, pri katerem niso bile ugotovljene kršitve delovnopravne zakonodaje oziroma so bile morebitne kršitve zastarane in zato izven pristojnosti organa. V nadaljevanju je tožnik 6. 9. 2025 na Upravno sodišče Republike Slovenije vložil tožbo zaradi molka organa. Iz upravnih spisov zadeve je razvidno še, da je prvostopenjski organ na podlagi prejete prijave vodil postopek, ki se je zaključil s sklepom, št. 06106-1131/2024-10 z dne 16. 10. 2025, s katerim je bil postopek inšpekcijskega nadzora ustavljen.

8.Glede na ugotovljene dejanske okoliščine v obravnavani zadevi ni prišlo do izdaje formalnega upravnega akta o tožnikovi pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa, ki ni odločil o njegovi prijavi zoper delodajalca. V takšnem primeru nastopi fikcija, da je bil izdan negativen upravni akt (tožnikova pritožba je bila zavrnjena). Gre torej za molk organa prve stopnje in za molk organa druge stopnje (enako sklep Vrhovnega sodišča I Up 8/2018 z dne 13. 12. 2017). Opisano situacijo ureja četrti odstavek 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ni izdal in vročil stranki odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico obrniti se s pritožbo naravnost na organ druge stopnje, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Če pa organ druge stopnje ne izda in vroči stranki odločbe o pritožbi v predpisanem roku in tudi ne v sedmih dneh na njeno ponovno zahtevo, sme stranka zaradi varstva svojih pravic sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Procesne predpostavke za vložitev tožbe po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 so torej zamuda organa prve stopnje in organa druge stopnje, slednji pa odločbe ne izda in ne vroči stranki niti po pretečenih sedmih dneh od strankinega dodatnega poziva. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je bilo v novejši upravnosodni praksi zavzeto stališče, da je tudi v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, dopustna tožba zaradi molka organa (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 185/2024 z dne 16. 10. 2024 in sklep Upravnega sodišča RS II U 154/2022 z dne 19. 6. 2024).

9.Vendar glede na predhodne ugotovitve po presoji sodišča v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnik je namreč tožbo zaradi molka organa vložil 6. 9. 2025, torej še preden je potekel zakonski rok dveh mesecev za odločitev o pritožbi z dne 18. 8. 2025, ki ga določa 256. člen ZUP. Tožba zaradi molka organa je bila torej vložena, preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

10.V duhu okoliščin obravnavane zadeve sodišče pojasnjuje še, da se je tožnikova prijava obravnavala v postopku, v katerem je bil po vložitvi tožbe izdan sklep, št. 06106-1131/2024-10 z dne 16. 10. 2025, s katerim je bil postopek inšpekcijskega nadzora ustavljen. Ker v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe zaradi molka, sodišče ni tožnika pozivalo, naj mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt, kot to določa drugi odstavek 39. člena ZUS-1. V zvezi s tem sodišče še navaja, da iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020, III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 in III U 90/2022 z dne 26. 6. 2025 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja tudi stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. A tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov je potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. To je inšpekcijski zavezanec in s tem naslovnik morebitnih obveznosti. Če se postopek zaključi z ustavitvijo postopka, ker uradna oseba presodi, da ni več javnega interesa za njegovo nadaljevanje, preneha tudi potreba po varstvu pravnega interesa stranskega udeleženca, saj do upravne odločbe, ki bi morebiti posegla v njegov položaj, sploh ne bo prišlo. Bistvo inšpekcijskega nadzora je namreč izrekanje inšpekcijskih ukrepov za vzpostavitev zakonitega stanja, ne pa golo ugotavljanje kršitev zakona, čeprav te ne zahtevajo naložitve inšpekcijskih ukrepov (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 104/2024 z dne 3. 1. 2024). Zato pobudnik inšpekcijskega postopka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju. Zgolj dejanski interes prijavitelja, da bi se inšpekcijski postopek (sicer voden po uradni dolžnosti in v javnem interesu) končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, ne more zadoščati. Prijavitelj pa s tem ne ostane brez pravnega varstva, saj lahko zahtevek za varstvo svojega pravnega položaja do druge osebe (tudi do zavezanca v obravnavanem inšpekcijskem postopku) uveljavi pred sodiščem splošne pristojnosti (prim. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodbo Upravnega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020).

K II. točki izreka:

11.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza: