Jedro

V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca.

Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku.

Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je na podlagi prvega odstavka 502.c člena in četrtega odstavka 502.b člena v zvezi s 502. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I K 16929/2020 z dne 28. 6. 2023 ugodilo predlogu državnega tožilstva z dne 31. 1. 2023 za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 484.000,00 EUR, ki je bilo odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III K 16929/2020 z dne 30. 8. 2022, in odredilo podaljšanje tega ukrepa na način, kot je opisan v izreku izpodbijanega sklepa, za čas šestih mesecev od njegove izdaje.

2. Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornika obdolžencev v pritožbah uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajata, da sta obdolženca državljana C. in da jima je bila kršena pravica, da v kazenskem postopku uporabljata svoj jezik, kot določa 8. člen ZKP, saj obdolžencema dokazno gradivo, pa tudi obtožnica ter sklepa o odreditvi oziroma podaljšanju začasnega zavarovanja, ni bilo prevedeno v romunski jezik in nato vročeno.

5. Zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že s sklepom II Kp 16929/2020 z dne 17. 5. 2023 pojasnilo, da bi bila očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana samo, če bi bila obdolženca kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek.1 To v obravnavani zadevi ni primer. Jedro očitkov je namreč v tem, da dokazno gradivo ni bilo v celoti prevedeno, kar ni vprašanje pravice obdolžencev do uporabe lastnega jezika, temveč gre lahko kvečjemu za vprašanje njune pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, ki pa obdolžencema v tej fazi postopka nista bili z ničemer kršeni. V fazi vročanja obtožnice namreč sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca. Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku.2 Dovolj je, da mu sodišče v prevodih vroča sodna pisanja, ki se mu po zakonu v tej fazi morajo vročiti, s čimer ga ustrezno seznani z uvedbo oziroma potekom postopka in odrejenimi ukrepi ter razlogi za odreditev posameznih ukrepov. To je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo, saj je poskrbelo, da so bila vsa problematizirana sodna pisanja (obtožnica, sklep o odreditvi začasnega zavarovanja, predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja in izpodbijani sklep) najprej prevedena v romunski jezik in nato v prevodu na različne načine vročana obdolžencema. Ker je bilo sodišče prve stopnje, kljub številnim prizadevanjem, ki jih je opisalo v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi ravnanj na strani obdolžencev pri vročitvah neuspešno, jima je navedena pisanja (razen obtožnice) utemeljeno vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Po obrazloženem ni mogoče pritrditi zagovornikoma, da bi bila obdolženca kakorkoli prikrajšana za pravico do uporabe svojega jezika oziroma da bi jima bila kršena pravica do obrambe. Poleg tega pa bosta možnost seznanitve z vsem dokaznim gradivom, ki bo na njuno zahtevo prevedeno, imela v nadaljevanju postopka, ko bosta sodišču dosegljiva.

6. Ob tem je dodati, da dejstvo, da obdolžencema obtožnica še ni bila vročena in da še ni bilo odločeno o vloženih ugovorih zoper obtožnico, kot izpostavljata oba zagovornika, na odreditev oziroma podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne vpliva. V skladu z drugim odstavkom 502. člena ZKP je namreč mogoče začasno zavarovanje odrediti že v tako zgodnji fazi pregona kot je predkazenski postopek, če so za to izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Pritožbeni pomisleki v tej smeri so zato odveč.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornikov, da je vročitev predloga državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja s pritrditvijo na sodno desko nezakonita. Sodišče prve stopnje je sodna pisanja, vključno z navedenim predlogom, obdolženki večkrat vročalo na naslov, ki ga je izrecno navedla ob svojem zaslišanju v preiskavi, kjer je prav tako bila poučena o dolžnosti sporočiti spremembo naslova (l. št. 308-312), kakor tudi na naslov, ki ga je kasneje posredovala francoskim varnostnim organom (l. št. 627 in 785a). Obdolžencu, katerega navzočnost tekom preiskave res ni bila zagotovljena, pa je sodišče prve stopnje sodna pisanja, vključno s problematiziranim predlogom, vročalo na naslova, ki ju je ob kar treh različnih priložnostih izrecno posredoval romunskim varnostnim organom, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da je pri tem obdolženec v le nekajdnevnem časovnem razponu vsakokrat navedel drug naslov (l. št. 555 in 803), kar kaže na obdolženčevo evidentno manipulacijo in zlorabo pravic. Vse številne sodne pošiljke, ki jih je sodišče prve stopnje obdolžencema poskušalo vročiti na izrecno sporočene naslove, so se med drugim vrnile z oznakami „preseljen“ oziroma „ni dvignil“, neuspešno pa je bilo tudi vročanje sodnih pisanj preko mednarodne pravne pomoči. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženca sodnih pisanj na sodišču znanih naslovih nista sprejemala, spremembe naslova dejanskega prebivanja pa tudi nista sporočila. Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro,3 je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).4 Glede na vse navedeno zagovornika ne uspeta prepričati v nezakonitost vročitve navedenega predloga, ob nadaljnjem upoštevanju, da je bilo odrejeno začasno zavarovanje že realizirano, pa tudi seznanjenost obdolžencev s postopkom ni vprašljiva. Ker gre pri vročitvi s pritrditvijo na sodno desko za pravno fikcijo, zagovornika prav tako ne moreta uspešno zatrjevati in dokazovati, da obdolženca nista bila seznanjena z vsebino predloga državnega tožilstva ter da jima je na ta način bila kršena pravica do izjave iz prvega odstavka 502.c člena ZKP in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pravica do pravnega sredstva.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ne soglaša s pritožbenimi navedbami zagovornikov, ki ob poudarjanju domneve nedolžnosti, pravila _in dubio pro reo_ in dokaznega standarda prepričanja o krivdi v bistvenem navajata, da obdolženkina biološka sled na odrezanem koncu lepilnega traku z oblepljenega paketa, v katerem so bili neveljavni bankovci različnih držav, oziroma obdolženčeva prstna sled na ponarejenem bankovcu, ne dokazujeta, da sta obdolženca sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Posplošeno prepričanje zagovornikov, da sta takšna obdolženkina biološka sled oziroma obdolženčeva prstna sled edina dokaza v obravnavni zadevi, je zmotno. Začasno zavarovanje v kazenskem postopku (v fazi nepravnomočne obtožnice) je vezano na dokazni standard utemeljenega suma, ki zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Obstoj utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z nepravnomočno obtožnico, ki temelji na doslej zbranih podatkih in dokazih, ki so navedeni in natančno obrazloženi v sami obtožnici ter se nahajajo v kazenskem spisu. Svoje zaključke o obstoju utemeljenega suma je tehtno povzelo v točkah 11-31 obrazložitve izpodbijanega sklepa in z razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ne le v pritožbah izpostavljene biološke oziroma prstne sledi obdolžencev, ki kot objektiven dokaz že same po sebi odražajo visoko stopnjo konkretne in specifične verjetnosti, da je podana vez med obdolžencema in očitanim kaznivim dejanjem, temveč slednje potrjujejo tudi številni drugi dokazi, zlasti izpovedba D. D., podatki o denarnem toku odtujenih sredstev, podatki baze letalskih potnikov ter posnetki nadzornih kamer in identifikacija storilcev, ko se je obdolženka predstavljala z lažnim imenom in priimkom. Prav tako zagovornika ne moreta uspeti s posplošenim očitkom, da je pomanjkljivo tudi sklepanje sodišča prve stopnje glede obstoja sostorilstva. Medsebojna povezanost obdolžencev namreč dodatno izhaja iz dejstva, da sta bila obdolženca za bivanje prijavljena na istem naslovu, na podlagi česar je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da se med seboj poznata in se njuni sledi na zavarovanem traku in bankovcu tam nista znašli po naključju. Povsem brez pomena za presojo utemeljenosti suma pa je pritožbena navedba obdolženkine zagovornice, da oškodovanec ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja.

9. Po obrazloženem, ker sta pritožbi obdolženčevih zagovornikov neutemeljeni, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila sodne takse, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

1 Sodba VS RS I Ips 20728/2019 z dne 19. 1. 2023. 2 Sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022. 3 Primerjaj sodbo VS RS XI Ips 46961/2010 z dne 20. 7. 2010, iz katere izhaja, da je bila vročitev sklepa o preiskavi, ki je bil izdan brez zaslišanja obdolženca, opravljena zakonito s pritrditvijo na sodno desko, saj je bil obdolženec na begu in organom pregona nedosegljiv. 4 Sodba in sklep VS RS I Ips 44108/2015 z dne 8. 4. 2021.