Jedro

Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji pri njej z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter možnost kazenskega pregona ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ.

Res je sicer, da je delavec načeloma šibkejša stranka v razmerju do delodajalca, vendar pa tožnik v predmetni zadevi ni dokazal, da bi mu A.A. grozil oziroma da bi zaradi nedopustne grožnje podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa glede na ugotovitve sodnih izvedencev ni bil zaradi zaužitih zdravil nerazsoden oziroma, mu ni bila odvzeta sposobnost razumeti posledice podpisa tega sporazuma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma z dne 22. 10. 2014 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 11. 2014 in mu še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto vrtnar in da mu je dolžna obračunati bruto plačo, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Stališčem, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, nasprotuje kot pravno zmotnim. Trdi, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju, ugotovitve pa so protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. To kršitev zatrjuje zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z novim izvedencem psihiatrične stroke, ob tem pa poudarja, da za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno ugotavljanje tožnikove prisebnosti v času sklepanja sporazuma, pač pa celotno dogajanje, ki ga je sodišče v predhodnem postopku v prvotni sodbi podrobno obrazložilo. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje v tem postopku ni neposredno izvajalo nobenega dokaza z zaslišanjem prič, pa je kljub temu ugotovilo drugačno dejansko stanje kot v predhodnem odločanju, zaradi česar zatrjuje protispisnost. Sklicuje se na sosledje dogodkov, ki izhajajo iz trditvene podlage same tožene stranke v zvezi s pripravo dokumenta za podpis in sestankov pri toženi stranki. Navaja, da se je trditev tožene stranke, da naj bi bil sporazum sklenjen na podlagi predloga tožnika, med dokaznim postopkom izkazala za neresnično. Pove, da s predlogom odpovedi ni razpolagal in je predlog tožena stranka vložila v spis šele na prvem naroku. Sklicuje se na 2. točko sporazuma, v kateri je izrecno navedeno, da naj bi tožnik 20. 10. 2014 podal predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne drži. Navaja, da direktor tožene stranke ni znal pojasniti dogajanja v zvezi s podpisovanjem sporazuma in tudi ne, zakaj datum na njem ni datum, ko je bil podpisan, čeprav naj bi prav on sestavil sporazum in bi mu morale biti okoliščine sklepanja poznane. Trdi, da je celotno dogajanje pri tožniku povzročilo zmoto, zaradi katere je podpisal sporazum. Opozarja na del izpovedi direktorja tožene stranke, da A.A. s strani tožene stranke ni bil pooblaščen za pogovore o prenehanju delovnega razmerja s tožnikom, ampak le za preverjanje kršitev bolniškega staleža. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da je protispisno ugotovilo, da je bil pooblaščen tudi za postopek odpovedi. Zatrjuje neverodostojnost navajanj tožene stranke in izpovedi priče A.A. glede zaporedja dogodkov in njihovih datumov (opazovanje tožnika, prevzem dokumentacije, sestanki s tožnikom). Pove, da je bil kot invalid III. kategorije v neprekinjenem bolniškem staležu od 2. 6. 2014 dalje in tako ni imel interesa, da bi predlagal prekinitev pogodbe o zaposlitvi. Pove, da je bil zaradi bolečin, poteka zdravljenja in zaužitih zdravil ob celotnem postopanju tožene stranke z njenim pooblaščenim predstavnikom A.A. v zmoti glede vseh okoliščin sklepanja spornega sporazuma, ne glede na mnenje izvedenca, da zdravila niso vplivala nanj. Meni, da je laiku jasno, da bolečine in zaužita zdravila ne morejo imeti pozitivnega učinka, navedene okoliščine pa niso pripomogle k odpravi okoliščin, ki so tožnika spravile v zmoto. Po njegovem mnenju bi tožena stranka morala postopati korektno in tožnika predhodno seznaniti s kršitvami, če jih je ta dejansko storil, da bi imel čas izjasniti se o njih in o njih premisliti, preden bi predlagal sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma podpisal tak sporazum. Navaja, da v konkretnem primeru niti ni jasno, kakšne kršitve naj bi bile tožniku sploh očitane, saj je kot zaslišani A.A. omenjal kršitev bolniškega staleža, direktor tožene stranke pa njegovo slabo delo, čemur sta očitno po nalogu tožene stranke sledila tudi kot priči zaslišana sodelavca B.B. in C.C.. Sklicuje se na ugotovitve sodišča prve stopnje v predhodnem odločanju, da je za ta postopek brezpredmetna sama očitana kršitev, ampak so odločilni razlogi, zakaj je A.A. obiskal tožnika oziroma ali je bila njegova vloga, da doseže s strani tožnika podpis sporazuma. Pove, da je tožena stranka prek A.A. na zvijačen način spravila tožnika v zmoto, ko se je ta tožniku predstavil kot zasebni detektiv in rekel, da bo pristal v kazenskem postopku ter da bo ob vse svoje premoženje, in je nato tožnik v stiski, ob slabem zdravstvenem stanju in zaužitih zdravilih, ne da bi lahko sploh premislil o samih posledicah podpisa sporazuma, tega podpisal v zmoti. Sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo, da je bil tožnik kot delavec v podrejenem položaju v razmerju do tožene stranke kot svojega delodajalca in mu glede na okoliščine v času spornega podpisa sporazuma ni preostalo drugega, kot da podpiše predloženi dokument. Meni, da bi v takšnih okoliščinah sodišče prve stopnje moralo ugotavljati nedovoljeno prisilo oziroma zmoto tožnika pri podpisu sporazuma. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je po mnenju tožnika zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršilo postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno ter naložitev in povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka tožene stranke tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je ta svoj predlog utemeljeval s tem, da se je izvedenec v svojem mnenju omejil le na zdravila, ne pa na celotno dogajanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v predhodnem odločanju, moral pa bi v svojem mnenju poleg zdravil, tožnikovega bolezenskega stanja upoštevati vse okoliščine celotne zadeve tako kot izhaja iz listinske dokumentacije. Na podlagi navedenih razlogov ni nastal utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja izvedenca. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo izvedenca psihiatrične stroke D.D. tudi zaslišalo. Tedaj mu je tožnikov pooblaščenec postavil vprašanje, kako so zaužita zdravila vplivala na ravnanje tožnika v povezavi z vsemi ostalimi okoliščinami, kakor so razvidne iz celotnega spisa, sodni izvedenec pa je na vprašanje odgovoril. Iz zapisnika o navedenem naroku ne izhaja, da bi tožnik imel za izvedenca še kakšno vprašanje, niti trditve o tem, da naj izvedenec ne bi v celoti in strokovno opravil svojega dela. Nestrinjanje z izvidom in mnenjem izvedenca pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov za postavitev novega izvedenca v obravnavani zadevi ni bilo, saj je postavljeni izvedenec psihiatrične stroke pisno in zaslišan na glavni obravnavi odgovoril na vsa zastavljena vprašanja ter je bilo torej z njegovo pomočjo mogoče ugotoviti vsa sporna (strokovna) dejstva, njegovo mnenje pa tudi pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje kot popolno in strokovno (tretji odstavek 254. člena ZPP).

8. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni neposredno zaslišalo v prvotnem postopku zaslišanih prič, ugotovilo pa je drugačno dejansko stanje kot v predhodnem odločanju. Res je sicer, da je novo sojenje potekalo pred spremenjenim senatom in da sodišče prve stopnje ni ponovno zasliševalo prič in strank. Vendar pa sodišče glede na določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP potem, ko se o tem izjavijo stranke, lahko zgolj prebere zapisnike o zaslišanju prič in strank (kljub njihovemu eventualnemu nasprotovanju), tožnik pa kršitve v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal (prvi odstavek 286.b člena ZPP), zato tega tudi s pritožbo ne more uveljavljati. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju sprejelo drugačno odločitev kot v prvotnem sojenju, na to ne more vplivati.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo z dne 18. 5. 2015 tožbenemu zahtevku ugodilo. Po pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 17. 2. 2016 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaslišalo zdravnika E.E. in postavilo dva sodna izvedenca (D.D. in F.F.) za ugotovitev, ali je tožnik glede na zaužita zdravila lahko oblikoval pravo voljo oziroma razumel posledice svojih ravnanj. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitev, da do podpisa sporazuma o za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi nedopustne grožnje s strani tožene stranke ter da se je tožnik ob podpisu sporazuma zavedal svojega ravnanja in razumel njegove posledice. Ugotovitvi sodišča prve stopnje sta pravilni.

10. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je urejen v 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Glede veljavnosti sporazuma se uporabljajo določbe ZDR-1 o ničnosti in izpodbojnosti (14. in 15. člen ZDR-1) ter ob upoštevanju prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno splošna pravila civilnega prava, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji pri njej z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter možnost kazenskega pregona ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 279/2011 z dne 4. 6. 2012, št. VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 in drugimi). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je sporazum sklenil zaradi svoje nesposobnosti razsojanja zaradi zaužitih zdravil proti bolečinam in zaradi ravnanja detektiva A.A., ki mu je nekaj dal v podpis ter mu ob tem zagrozil, da če tega ne bo podpisal, ga bo tožena stranka tožila oziroma bo kazensko ovaden, da bo tožbo izgubil in ker ne bo imel dovolj denarja, bo ob vse premoženje. Kakšne druge grožnje tožnik ni zatrjeval, prav tako ni zatrjeval zmote ali prevare kot razloga za podpis spornega sporazuma, zato pritožbenih navedb v zvezi s tem pritožbeno sodišče ni presojalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Te trditve namreč tožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. V zvezi z zatrjevano grožnjo A.A. na prvem sestanku s tožnikom dne 22. 10. 2014 je odločilno, da tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jim v pritožbi ne nasprotuje) izpodbijanega sporazuma sploh ni podpisal na ta dan, ko naj bi mu bila grožnja izrečena, temveč dva dni kasneje pri direktorju tožene stranke na njenem sedežu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je bil tožnik na sedežu tožene stranke 24. 10. 2014, ko je podpisal navedeni sporazum, ki ga je pripravila tožena stranka, ter nato ponovno 30. 10. 2014, ko naj bi toženi stranki povedal, ali vztraja pri podpisanem sporazumu. Tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Ni podal trditev, da bi podpisani sporazum preklical ali da bi na sestankih na sedežu tožene stranke prišlo do kakršnekoli grožnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nedoslednosti trditev tožene stranke in izpovedi direktorja tožene stranke glede datumov posameznih dogodkov in zapisov datumov na dokumentih, pa pritožbeno sodišče dodaja, da za ugotovitev prave in svobodne volje tožnika za podpis sporazuma ni pravno pomembno, kdaj je bil na sporazum in predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi napisan datum, zakaj to ni bil datum podpisa, kdaj je tajnica pri toženi stranki prejela omenjeni predlog ter zakaj je na predlogu odtisnjen datum prejema 20. 10. 2014. Za presojo veljavnosti sporazuma tudi ni neposredno bistveno, kdo je dal predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožnik izpovedal, da je podpis na predlogu z datumom 20. 10. 2014 njegov in da to ni dokument, ki ga je podpisal na sestanku z A.A. 22. 10. 2014. Tudi če bi držalo, da tožnik ni bil tisti, ki je sestavil navedeni predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, bi lahko odklonil podpis samega sporazuma, ki mu je bil predložen v podpis na sestanku na sedežu tožene stranke 24. 10. 2014. Ne drži torej pritožbena navedba, da tožnik ni imel časa za premislek, saj sta od prvega sestanka do drugega pretekla dva dneva, do tretjega sestanka pa še nadaljnjih 6 dni. Res je sicer, da je delavec načeloma šibkejša stranka v razmerju do delodajalca, vendar pa tožnik v predmetni zadevi ni dokazal, da bi mu A.A. grozil oziroma da bi zaradi nedopustne grožnje podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa glede na ugotovitve sodnih izvedencev ni bil zaradi zaužitih zdravil nerazsoden oziroma mu ni bila odvzeta sposobnost razumeti posledice podpisa tega sporazuma.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je bil A.A. pooblaščen tudi za postopek odpovedi, ne drži. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da glede na ugotovitev o tem, da ta tožniku ni dal v podpis ne predloga in ne sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to niti ni relevantno za odločitev v tem postopku.

13. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi mu morala tožena stranka pred sestavo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi predočiti očitke glede njegovih zatrjevanih kršitev ter mu nato dati možnost razmisleka o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V predmetni zadevi namreč ni šlo za postopek izredne odpovedi delodajalca ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ampak za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma strank, za katerega zakon ne predvideva predhodnega postopka ali obstoja utemeljenega razloga.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).