Jedro

Tožnik je v dopolnitvi prošnje toženi stranki pojasnil dejstva, ki jih zahteva določilo 4. odstavka 32. člena ZBPP in ker je tožnik toženi stranki tudi pojasnil, da ob pristojnih organov na Kosovu ne more pridobiti potrdila o nelastništvu nepremičnin, ker takega potrdila organi ne izdajajo, če oseba nima premoženja, tožena stranka ni imela zakonite podlage, da bi že po prejemu odgovora tožnika prošnjo zavrgla, ne da bi naredila kakršno koli poizvedbo o morebitnem dvostranskem sporazumu med državama glede tovrstnih manjkajočih podatkov. Tožena stranka ne more od tožnika zahtevati predložitev dokaza, ki je nemogoč oziroma ga je nemogoče pridobiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. Bpp 352/2020 z dne 5. 10. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 10. 9. 2020 vložil tožnik, stalno stanujoč ..., Republika Kosovo, zavrže. Tožnika, ki je dne 10. 9. 2020 vložil prošnjo za dodelitev BPP za napoved zahteve za sodno varstvo in za postopek v pravni zadevi Inšpektorata RS št. 7106-9505/2020. K prošnji je priložil odločbo o prekršku Zdravstvenega inšpektorata RS št. 7106-9505/2020 z dne 2. 9. 2020. Tožnik je državljan Kosova in ima stalno prebivališče prijavljeno na Kosovu, je služba za BPP tožnika s pozivom z dne 11. 9. 2020 pozvala, naj posreduje podatke o premoženjskem stanju svojih družinskih članov na Kosovu (ali so lastniki motornih vozil in posreduje fotokopije prometnih dovoljenj, ali so lastniki nepremičnin – hiše, zemljišča ter posreduje potrdilo pristojnega organa na Kosovu o lastništvu nepremičnine). ZBPP namreč v tretjem odstavku 32. člena določa, da če je prosilec tujec, mora prošnja vsebovati tudi podatke o dohodkih in prejemkih ter premoženjskem stanju prosilca in oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Prosilec je dne 2. 10. 2020 prošnjo dopolnil in navedel, da na Kosovu nima nobenega premoženja, ne motornega vozila ne nepremičnin, da ne more poslati potrdila od organa na Kosovu o lastništvu nepremičnin, ker lahko to potrdilo dobi samo lastnik, ter da nima motornih vozil, zato ne pošilja fotokopije prometnih dovoljenj. Hkrati je še navedel, da nima družinskih članov. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec prošnje ni ustrezno dopolnil in je tudi po dopolnitvi nesposobna za vsebinsko obravnavanje. Tožnik, ki je tujec, ni predložil nobenih dokazil o svojem premoženjskem stanju na Kosovu in prav tako nobenih dokazil o tem, da nima družinskih članov. Dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči je na strani prosilca. Zgolj tožnikovo zatrjevanje, da nima nobenega premoženja in družinskih članov ne zadostuje za vsebinsko odločanje o njegovi prošnji. Organ za BPP namreč po uradni dolžnosti (20 člen ZBPP) ne more preveriti zahtevanih podatkov (premoženje na Kosovu, družinski člani), saj gre za tuje evidence, do katerih nima dostopa oziroma možnosti vpogleda. Tožnik prošnje ni ustrezno dopolnil in tako ni izkazal svojega premoženjskega stanja v tujini, torej ni izkazal, da v tujini nima premoženja in družinskih članov. Zato organ za BPP ne more v celoti ugotoviti materialnega pogoja iz 14. člena ZBPP, ki je določen kot eden izmed dveh kumulativnih pogojev za dodelitev BPP. Tožena stranka je vlogo zavrgla na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.

2. V tožbi tožnik pravi, da je tožnik v svoji dopolnitvi prošnje (dopis z dne 30. 9. 2020) podal odgovore na vsa vprašanja tožene stranke, katera so se nanašala na njegovo premoženjsko stanje na Kosovem in sicer je generalno navedel, da na Kosovem nima nobenega premoženja, zatem pa še napisal, da nima nobenega motornega vozila in da nima nobenih nepremičnin (v pozivu z dne 11. 9. 2020 je tožena stranka spraševala tožečo stranko le o navedenem premoženju), pri čemer je tožni stranki še sporočil, da na Kosovem ne more pridobiti potrdila o tem, da ni lastnik nepremičnin z navedbo, da na Kosovem organi izdajo potrdilo le tistim osebam, ki so lastniki nepremičnin, ter da „fotokopije prometnega dovoljenja“ ne more poslati, ker nima nobenih motornih vozil. Za zahtevane podatke o družinskih članih pa je tožnik v dopolnitvi prošnje razumljivo navedel, da družinskih članov nima. Iz dopolnitve prošnje je tako ugotoviti, da je tožnik posredoval vse podatke, katere je od njega zahtevala tožena stranka. Res je, da tožnik ni predložil nobenega dokazila o lastništvu motornega vozila (tožena stranka je zahtevala fotokopijo prometnega dovoljenja) in dokazila o lastništvu nepremičnin (tožena stranka je zahtevala potrdilo pristojnega organa na Kosovem o lastništvu nepremičnin (tožena stranka je zahtevala potrdilo pristojnega organa na Kosovem o lastništvu nepremičnin), saj takšnih listin (dokazil) tožnik kljub angažiranju, da bi ugodil toženi stranki, nikakor ni mogel pridobiti na Kosovem, saj takšnih potrdil ne izdaja noben organ na Kosovem. Takšna negativna dejstva zato tudi ni mogoče dokazati. Ne glede na to pa tožena stranka v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči sploh ni ugotavljala, ali je bila med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo sklenjena kakšna mednarodna pogodba, katera bi predstavljala podlago za preverjanje podatkov o premoženjskem stanju prosilca na Kosovem, kar bi tožena stranka nesporno morala morala storiti pred izdajo izpodbijane odločbe. Zgolj zatrjevanje tožene stranke, da ne more preveriti podatkov o premoženjskem stanju prosilca v tujini ne zadosti standardu popolne obrazloženosti, kajti tako ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožena stranka bi morala jasno obrazložiti, kako je ugotovila, da ne more preveriti podatkov v tujih evidencah. Ugotovljene kršitve predstavljajo absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 228. členom ZUP) ter je razlog za odpravo izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka ter tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Tožnik mora tudi opozoriti, da je tožena stranka kršila pravila postopka tudi s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti izjave o odločilnih dejstvih ter je potrebno tudi zaradi navedenega odpraviti izpodbijano odločbo. Če bi tožnik imel možnost izjave v postopku glede spornih dejstev, da bi se lahko tudi razjasnile navedbe o navedenih dejstvih in katera tožnik izpostavlja šele sedaj v tej tožbi. S postopanjem tožene stranke je tožniku dejansko kršena pravica do izjave, katera je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke z dne 5. 10. 2020 odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse priglašene stroške tega upravnega spora, v 15 dneh, da ne bo izvršbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi četrtega odstavka 32. člena ZBPP, če je prosilec tujec, mora prošnja poleg podatkov tretjega odstavka vsebovati tudi „_podatke_“ o dohodkih in drugih prejemkih ter premoženjskem stanju prosilca in oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Tožena stranka z vlogo z dne 11. 9. 2020 tožnika ni pozvala, da v določenem roku prošnjo dopolni in predloži le „_podatke_“ o dohodkih in drugih prejemkih ter premoženjskem stanju prosilca in oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ampak ga je pozvala, da poleg navedenega predloži tudi „_potrdilo pristojnega organa na Kosovu o lastništvu nepremičnin._“ Glede na to, da je tožnik v odgovoru na omenjeni poziv oziroma v dopolnitvi prošnje z dne 30. 9. 2020 toženi stranki pojasnil dejstva, ki jih zahteva določilo 4. odstavka 32. člena ZBPP in ker je tožnik toženi stranki tudi pojasnil, da ob pristojnih organov na Kosovu ne more pridobiti potrdila o nelastništvu nepremičnin, ker takega potrdila organi ne izdajajo, če oseba nima premoženja, tožena stranka ni imela zakonite podlage, da bi že po prejemu odgovora tožnika prošnjo zavrgla, ne da bi naredila kakršno koli poizvedbo o morebitnem dvostranskem sporazumu med državama glede tovrstnih manjkajočih podatkov. Razumljivo pa tožena stranka ne more od tožnika zahtevati predložitev dokaza, ki je nemogoč oziroma ga je nemogoče pridobiti. Tudi sicer pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, na kateri podlagi je tožena stranka tožnika štela za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz 10. člena ZBPP, kar je morebiti povezano tudi s pridobivanjem podatkov v predmetni zadevi. Iz tožnikovega dopisa z dne 9. 9. 2020 izhaja, da ima tožnik morebiti dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji.

6. Ker je tožena stranka napačno razlagala in uporabila določilo četrtega odstavka 32. člena ZBPP, je tudi zmotno uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP, po katerem organ s sklepom vlogo zavrže, če stranka pomanjkljivosti v vlogi ne odpravi v postavljenem roku.

7. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema pravnomočne sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).