Jedro

V obravnavanem primeru vrednost spornega mejnega prostora presega 4.000,00 EUR, soglasje nasprotnih udeležencev za ureditev meje po močnejši pravici pa ni bilo podano. Zato je sodišče prve stopnje pri ureditvi meje pravilno izhajalo iz zadnje mirne posesti udeležencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mejo med nepremičnino parc. št. 366/1 k. o. X. v lasti predlagateljice in nepremičnino parc. št. 366/2 k. o. X., ki je v solasti nasprotnih udeležencev, v spornem delu uredilo tako, da ta poteka po točkah od črke A do H, kot so te označene na skici sodnega izvedenca mag. J. D. na naroku 12. 11. 2013, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Ugotovilo je, da vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, zaradi česar lahko vsaka od strank svojo močnejšo pravico uveljavlja v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti tega sklepa. Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mejo uredi po njenem predlogu. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala predlagateljica, in sicer dokaza z zaslišanjem priče A.T., predlagateljičinega moža, ter z dopolnitvijo mnenja izvedenca geometra v zvezi z ugotovitvijo, kje so bila postavljena mejna znamenja leta 1960. Ti dokazi pa so nujni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Z zaslišanjem priče A. T. pravilo o ločenem zaslišanju prič ne bi bilo kršeno, saj je bil A.T. kot javnost prisoten na kraju samem dne 14. 5. 2013, ko je izvedenec v naravi pokazal sporni mejni prostor in ko so stranke ugotovile vrednost spornega mejnega prostora. Če bi sodišče menilo, da dokaz z zaslišanjem priče ni pomemben, bi moralo to obrazložiti v skladu z določilom 287. člena ZPP. Predlagateljica je imela sporni mejni prostor v zadnji mirni posesti. To je sklepati tudi iz izjave nasprotnih udeležencev, da je predlagateljica odstranila poljsko stranišče, in iz izjav nasprotnih udeležencev podanih pri izvedenki cenilki gradbene stroke N. K. G. Od izgradnje garaž, ki so bile zgrajene v letih od 1988 do 1990, je posest obravnavanega prostora sporna. Predlagateljica je pred več kot 20 leti podala prijavo zaradi črne gradnje nasprotnih udeležencev, postopek pa je še vedno v teku. Sodišče prve stopnje zadnje mirne posesti ni pravilno ugotovilo. Od leta 1963, ko je bila izvedena parcelacija, posest nasprotnih udeležencev več ni dobroverna. Poleg tega je verodostojnost izjav nasprotnih udeležencev močno vprašljiva. Ker so se nasprotni udeleženci ves čas zavedali, da garaže ne stojijo na njihovem zemljišču, njihova dobra vera ni podana. Kot je iz spisa razvidno, so nasprotni udeleženci kupili stanovanja v objektu brez kakršnihkoli zemljišč, drvarnic ali podobnega, zato si sporno zemljišče nezakonito prisvajajo.

3. Prvi trije nasprotni udeleženci so na pritožbo predlagateljice odgovorili. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Četrti in peta nasprotna udeleženka na pritožbo predlagateljice nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom tretjega in četrtega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko sodišče v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, mejo uredi na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in nasprotni udeleženec s tem soglašata. V obravnavanem primeru vrednost spornega mejnega prostora presega 4.000,00 EUR, soglasje nasprotnih udeležencev za ureditev meje po močnejši pravici pa ni bilo podano. Zato je sodišče prve stopnje pri ureditvi meje pravilno izhajalo iz zadnje mirne posesti udeležencev.

6. Pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja moralo izvesti tudi predlagateljičin dokaz z zaslišanjem A. T., njenega moža, in z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca geodeta glede vprašanja, kje so bila mejna znamenja postavljena leta 1960. Ker predlagateljica zavrnitve navedenih dokaznih predlogov ni pravočasno uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, uveljavljanje teh kršitev v pritožbenem postopku ni dopustno (286. b člen ZPP). Poleg tega pa je dokazni predlog predlagateljice z zaslišanjem A. T, ki ga je postavila šele na naroku dne 23. 8. 2013, tudi sicer prepozen (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. Pritožbeni očitki, s katerimi predlagateljica izpodbija dejansko stanje glede zadnje mirne posesti spornega mejnega prostora, niso utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so imeli do leta 1998 nasprotni udeleženci na spornem mejnem prostoru zadnjo mirno posest, ko je predlagateljica vložila predlog za ureditev meje, je natančna, skrbna in prepričljiva. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljen je očitek pritožbe, da bi bilo iz izpovedb nasprotnih udeležencev mogoče sklepati, da je imela na spornem mejnem prostoru zadnjo mirno posest predlagateljica, saj so s svojimi izpovedbami vsi prepričljivo potrdili obstoj svoje mirne posest na spornem mejnem prostoru, ki je trajala do leta 1998, ko je predlagateljica sprožila postopek za ureditev meje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev grajajo s sklicevanjem na mnenje cenilke, ki ga je ta izdelala za predlagateljico in se šteje le za del njene trditvene podlage in sklicevanjem na okoliščino, da je predlagateljica prijavila črno gradnjo nasprotnih udeležencev, kar pa se ne nanaša na posestno stanje spornega prostora, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so se nasprotni udeleženci strinjali s parcelacijo, izvedeno leta 1963, saj v postopku parcelacije kot udeleženci sploh niso sodelovali.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Ker po 1. odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače, sem pa sodijo tudi stroški zastopanja v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnica in nasprotni udeleženci, ki so vložili odgovor na pritožbo, krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.