Jedro

V opisu dejanja, po katerem je obsojenec skušal skupaj z ostalimi soobsojenci po predhodnem medsebojnem dogovoru prekoračiti državno mejo z namenom, da bi se v inozemstvu povezali s sovražno organizacijo, katere cilj je nasilna zrušitev obstoječe družbene ureditve, niso podani znaki kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena ZKLD.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni S.K., J.D., F.B., B.T., R.K., Z.V. in E.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o obtožbe, da so dne 19.6.1949 po predhodnem medsebojnem dogovoru odpotovali iz L. z vlakom v S., kjer so pri vasi O. skušali prekoračiti državno mejo z namenom, da bi se v inozemstvu povezali s sovražno organizacijo, katere cilj je nasilna zrušitev obstoječe družbene ureditve v naši državi, s čimer naj bi storili kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.7.1949 S.K., J.D., F.B., B.T., R.K., Z.V. in E.B. (obsojenci) spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD. Po 1. odstavku 4. člena ZKLD jih je obsodilo: J.D. na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, F.B. na šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, B.T. na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, K.S. na eno leto in šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, R.K. na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom, Z.V. na šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in E.B. na eno leto in tri mesece odvzema prostosti s prisilnim delom. Vse obsojence, razen Z.V. in F.B. pa je obsodilo tudi na izgubo državljanskih pravic, in sicer: volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja in pravice do državne ali druge javne službe za dobo enega leta. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 14.9.1949 spremenilo sodbo glede obsojenega J.D. v odločbi o kazni tako, da "odpade izrek o izgubi državljanskih pravic", glede vseh obsojencev pa je odločbo o kazni dopolnilo tako, da se ne izreče zaplemba premoženja.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je dne 12.3.2002 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na obsojenega S.K. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da vrhovno sodišče tega obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP ker dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, ni kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira. Takšno ravnanje je bilo kaznivo, če je bilo storjeno z namenom, opredeljenim v 2. členu istega zakona. Ta je določal, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne fronte: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Vložnica zahteve pravilno ugotavlja, da je bil obsojeni S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, čeprav iz opisa ne izhajajo zakonski znaki tega kaznivega dejanja, niti zakonski znaki kateregakoli drugega kaznivega dejanja po takrat veljavni kazenski zakonodaji. Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec skušal skupaj z ostalimi soobsojenci po predhodnem medsebojnem dogovoru prekoračiti državno mejo z namenom, da bi se v inozemstvu povezali s sovražno organizacijo, katere cilj je nasilna zrušitev obstoječe družbene ureditve. Opisano zatrjevanje združevanja za sovražno delovanje predstavlja zgolj povzetek abstraktnega zakonskega dejanskega stanu, ki pa ni konkretiziran z navedbo dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj zatrjevanega namena. Te okoliščine niso navedene niti v obrazložitvi sodbe, ki le na splošno navaja, da bi morali obtoženci predvidevati in računati s tem, da bodo pri prestopu meje padli v roke ljudem, ki rovarijo proti naši državni ureditvi in da so se glede na vse okoliščine svoje izobrazbe in poudarjanja nevarnosti, ki pretijo od zunanjih in notranjih sovražnikov, morali zavedati, da bodo v inozemstvu morali pristati na sodelovanje z našimi sovražniki. Iz podatkov spisa je razvidno, da so obsojenci nameravali v T., kjer bi preko taborišča za begunce odpotovali v Argentino ali Ameriko.

Po navedenem je treba ugotoviti, da je bil S.K. z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, ki po zakonu ni bilo kaznivo dejanje, s tem pa je bila, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenega S.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po določbi 8. točke 3. člena ZKLD.

Če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega obsojenca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP vrhovno sodišče ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.

V skladu s to določbo je iz enakih razlogov, kot so bili upoštevani pri obsojenemu S.K., vrhovno sodišče po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za enako kaznivo dejanje tudi obsojene J.D., F.B., B.T., R.K., Z.V. in E.B. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki vseh obsojencev ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, proračun.