Jedro

Ne glede na to, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da je Občina A sprejela zazidalni načrt za območje B - C, iz tega Odloka (ki se nahaja v upravnih spisih) ni razvidno ali je območje, na katerem se nahajajo sporna zemljišča sploh vključeno v ta Odlok in ni razvidna opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem ter drugo infrastrukturo, ki je ovrednotena s točkami.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 424-404/02 z dne 27. 11. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada D, Izpostave A št. 42412-1/02-1-44-33/518 z dne 26. 9. 2002, s katero je bilo tožniku za leto 2002 odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu C, L... ulica v izmeri 2.091 m2 v znesku 183.733,66 SIT. Nadomestilo je bilo odmerjeno na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89, v nadaljevanju: ZSZ) in Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) ter določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine A (Uradni vestnik Gorenjske, št. 3/98 in Uradne objave Občine A, št. 5/00, v nadaljevanju: Odlok). Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje v določbi 1. alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da se tudi po uveljavitvi tega zakona uporabljajo kot veljavne določbe 6. poglavja ZSZ o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Zakon o stavbnih zemljiščih v 58. členu določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, območje, na katerem se plačuje nadomestilo, pa določi občinska skupščina. Za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo od stanovanjske oziroma poslovne površine (60. člen), nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa skladno z 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo med drugim tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave. Nadomestilo je obvezna dajatev, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila je v neposredni uporabi stavbnega zemljišča, nadomestilo so dolžni plačevati v zakonu taksativno navedeni neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se torej lahko odmerja le na tistem območju, katero je s prostorsko izvedbenim načrtom namenjeno za gradnjo objektov. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je iz poročila Občinske uprave Občine A z dne 17. 10. 2002 razvidno, da gre v obravnavanem primeru za parcele št. 58/1 v izmeri 717 m2, št. 58/2 v izmeri 604 m2 in št. 59/2 v izmeri 770 m2, vse k.o. H. Navedene parcele so po Odloku o sprejemu zazidalnega načrta B - C, ki ga je sprejela skupščina Občine A dne 27. 7. 1983 in je bil objavljen v Uradnem vestniku Gorenjske, št. 19/83, nezazidano stavbno zemljišče. Davčni organ je v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vezan na določbe veljavnih občinskih odlokov, razen določbe 2. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki je po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-117/01-18 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/2002), v neskladju z ustavo, vse dokler le-te veljajo. Zato se ugovor pritožnika, da so določbe Odloka o sprejemu zazidalnega načrta B - C neveljavne, zavrne kot neutemeljen. Po določbi 7. člena Odloka se za nezazidana stavbna zemljišča plačuje 80 % izračunane vrednosti po 1. in 2. točki 4. in 5. člena oziroma 1. in 2. točki 4. in 6. člena Odloka. Po določbi 4. člena Odloka se pri upoštevanju komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča upoštevajo dejanske možnosti priključitve na komunalne naprave in gre torej za komunalno opremljenost območja, v katerem se stavbno zemljišče nahaja in ne za komunalno opremljenost vsakega posameznega stavbnega zemljišča. Iz izpodbijane odločbe in poročila Občinske uprave Občine Radovljica z dne 17. 10. 2002 izhaja, da je dano stavbno zemljišče oziroma območje, v katerem se stavbno zemljišče nahaja, opremljeno z asfaltno cesto (40 točk), vodovodom (20 točk), električnim omrežjem (20 točk), javno kanalizacijo (40 točk) in telefonskim omrežjem (60 točk). Po določbi 2. člena Odloka se dano stavbno zemljišče razvršča v širše območje naselja C in se glede na namembnost (stanovanjski namen), opredeljeno z določili navedenega Odloka o sprejemu zazidalnega načrta B - C po določbi 5. člena Odloka točkuje s 40 točkami in glede na smotrnost uporabe (individualne samostojne hiše) s 50 točkami. Zato po mnenju tožene stranke glede na navedeno pritožba tožnika ni utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa, zaradi kršitve pravil postopka in ker dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Po določbah 4. člena Odloka se pri komunalni opremljenosti upoštevajo dejanske možnosti priključitve na komunalne naprave. Merila pa so določena glede na opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami individualne rabe in opremljenosti s komunalnimi objekti in napravami skupne rabe. Tekom postopka se nikdar ni ugotavljalo kakšne so dejanske možnosti priključitve tožnikovega zemljišča na komunalne naprave in kako je zemljišče dejansko opremljeno s komunalnimi objekti in napravami individualne rabe in skupne rabe. Število točk in s tem v zvezi višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se je opredelila le pavšalno, glede na komunalno opremljenost območja, ne pa konkretnega zemljišča. Tožnik v postopku tudi ni imel možnosti, da se izjavi glede komunalne opremljenosti svojih zemljišč. Pri merilih iz 5. člena Odloka se število točk opredeljuje glede na območje, na katerem se nahaja stavbno zemljišče, pri tem pa se nadomestilo za nezazidano stavbno zemljišče plačuje le od tistega dela stavbnega zemljišča, ki presega funkcionalno zemljišče k stavbi, določeno s prostorsko ureditvenimi pogoji ali prostorskim izvedbenim načrtom. V obravnavanem primeru gre v celoti za nezazidano stavbno zemljišče, na katerem ne stoji noben objekt in zato po določbi 5. člena Odloka za tožnikova zemljišča ne bi smela biti določena nobena točka. Tožnikovo zemljišče je dejansko komunalno povsem neopremljeno in tudi ni dejanskih možnosti za priključitev na komunalne naprave. Ta možnost je zgolj teoretična in pri točkovanju se ni upoštevala situacija v naravi. Tožnikove parcele niso povezane z javno potjo, do njih ne vodi nobena pot, dostop z vozili ni možen in v naravi tudi ni nobenih možnosti za povezave z asfaltno cesto. Na tožnikovih zemljiščih ni vodovoda, ni električnega omrežja, ni javne kanalizacije in tudi ni telefonskega omrežja, ni možna priključitev na vodovod, električno omrežje, javno kanalizacijo in telefonsko omrežje. Da bi prišlo do priključitve bi bilo treba izvesti dela na zemljiščih drugih lastnikov in tudi urediti pot, tega pa ni mogoče doseči, ker lastniki sosednjih zemljišč tega ne dopuščajo. Zato ni dejanskih možnosti priključitve na komunalne naprave, individualne in skupne rabe in na tožnikovem zemljišču ni moč graditi, kar izhaja tudi iz tega, da tožnik ob zanimanju za izdajo gradbenega dovoljenja dobil podatek, da le-tega ni mogoče pridobiti. Odmerjeno nadomestilo predstavlja za tožnika veliko finančno breme, tožnik pa na zemljišču ne more graditi, niti ga ne more odstopiti komu drugemu, da bi na njem začel z gradnjo. Tožnik ima status kmeta in se s kmetovanjem dejansko tudi ukvarja, dejanska namembnost zemljišč je torej kmetijska in je nerazumljivo, da se tožnika bremeni za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, čeprav je zemljišče uporabno le za kmetijske namene in neuporabno za vse druge. Tožnik sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odločbo, da ni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2002. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A09-168/2003-3-I z dne 28. 1. 2003. Tožba je utemeljena.

Za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo, in sicer na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območja, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina (58. člen ZSZ). Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorsko izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (60. člen ZSZ). V obravnavanem primeru gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki naj bi bilo zajeto v območju Odloka o zazidalnem načrtu B - C, ki je bil objavljen v Uradnem vestniku Gorenjskem št. 19/83. Z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Gorenjske, št. 3/98 in 5/00) je Občina A opredelila območja za katera se plačuje nadomestilo in določila merila za določitev višine nadomestila. Iz odločbe organa prve stopnje o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je razvidno, da se je tožnikovo nezazidano stavbno zemljišče točkovalo po 4. členu Odloka, ker naj bi bila dejanska možnost komunalne opremljenosti zemljišča z vodovodom, električnim omrežjem, javno kanalizacijo in telefonskim omrežjem, ter po 5. členu Odloka - smotrnost uporabe stavbnega zemljišča (50 točk). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot pravilno in zakonito potrdila odločbo o odmeri nadomestila. Tožnik že ves čas postopka ugovarja nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju in se ne strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da je za njegova nezazidana stavbna zemljišča dejanska možnost priključitve na vse zgoraj navedene komunalne naprave, pri čemer meni tudi, da njegovih zemljišč sploh ni mogoče točkovati po 5. členu Odloka. Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori utemeljeni. Ne glede na to, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da je Občina A sprejela zazidalni načrt za območje B - C, iz tega Odloka (ki se nahaja v upravnih spisih) ni razvidno ali je območje, na katerem se nahajajo sporna zemljišča sploh vključeno v ta Odlok in ni razvidna opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem ter drugo infrastrukturo, ki je ovrednotena s točkami. Zato ima tožnik prav, ko ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju in s tem višini ugotovljenih točk kot podlagi za določitev višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po presoji sodišča pa tožnik nima prav, ko zatrjuje, da se njegovo nezazidano stavbno zemljišče ne more točkovati po določbah 5. člena Odloka, saj se glede na namen uporabe stavbnega zemljišča ter smotrnost uporabe stavbnega zemljišča lahko tudi za nezazidano stavbno zemljišče ugotovijo točke iz navedene določbe. Nesporno pa je, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj mora to nadomestilo plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (62. člen ZSZ), kar pa tožnik nedvomno je.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj dejansko stanje v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo materialnega predpisa (4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Sodišče zato zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS vrača toženi stranki v ponoven postopek.