Jedro

Pri presoji o protipravnosti ravnanja je treba izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

V zadevnem primeru je bilo postopanje sodišča v skladu s predpisi, ko je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki. Po ugovorih tožene stranke glede mednarodne pristojnosti in uporabe prava je sodišče naredilo primerne korake, da je raziskalo dejstva, da je lahko razčistilo ta vprašanja. Zavrženje tožbe ob njenem predhodnem preizkusu ne bi bilo niti v skladu z določili Bruseljske uredbe I.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 27.500,46 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.132,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke (države) zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi domnevnega protipravnega ravnanja sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi I Pg 442/2015. Tožeča stranka je v tistem postopku zahtevala plačilo odškodnine v posledici škodnega dogodka z dne 16. 7. 2013, ko je dvigalo italijanske družbe poškodovalo priklopno vozilo tožeče stranke. Tožbo je vložila dne 8. 5. 2015 zoper zavarovalnico te italijanske družbe. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem pa naj bi sodnica ravnala protipravno, ker tožbe po prejemu ni zavrgla zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča v skladu z Uredbo 1215/2015 (Bruseljska uredba I bis). Ker je sodnica o tožbi meritorno odločila po skoraj dveh letih, je že potekel čas v katerem bi lahko tožeča stranka vložila tožbo zoper italijansko družbo (oškodovalca) ali svojo pogodbeno zavarovalnico pri kateri je imela urejeno kasko zavarovanje. Rok za tožbo zoper prvo se je iztekel 17. 7. 2015, zoper drugo pa 1. 1. 2017. 6. Po italijanskem pravu, ki se je uporabilo v tistem primeru, neposredna tožba oškodovanca zoper zavarovalnico v okoliščinah konkretnega primera ni bila dopustna.

7. Okrožno sodišče v Mariboru je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke. Po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Mariboru le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, vendar pa je menilo, da bi bilo treba tožbo zaradi nepristojnosti sodišča Republike Slovenije zavreči. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednji bistveni kronološki potek dogodkov v zadevi I Pg 442/2015: - tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 8. 5. 2015 vložila tožbo zoper italijansko zavarovalnico U. S. p. A., kjer je kot podlago za pristojnost sodišča navedla 42.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP; - po prejemu odgovora na tožbo je sodišče tožeči stranki 19. 10. 2015 poslalo poziv da odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo glede pristojnosti sodišča RS, uporabe prava in možnosti naslavljanja direktnih zahtevkov oškodovancev na zavarovalnico; - po prejemu dveh pripravljalnih vlog tožeče stranke je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo na dan 29. 3. 2016, še prej pa je 10. 2. 2016 preko Ministrstva za pravosodje poslalo zaprosilo za pojasnilo o vsebini tujega prava, kar je prejelo 16. 6. 2016, pripravljalni narok in prvi narok pa je bil dejansko izveden 17. 6. 2016; - na prvem naroku je tožeča stranka zaprosila še za dodatno pojasnilo glede tujega prava, čemur je sodišče ugodilo, odgovor v italijanskem jeziku pa je prejelo 25. 11. 2016, nato pa je moralo urgirati zaradi zastoja pri prevodu v slovenski jezik; - na zadnjem naroku dne 21. 3. 2017 je tožeča stranka še vedno vztrajala pri pristojnosti slovenskega sodišča, sodišče pa je postopek končalo in izdalo sodbo, ki jo je pooblaščenka tožeče stranke prejela 12. 4. 2017, o pritožbi pa je bilo odločeno 16. 11. 2017. 9. V tem sporu je sodišče prve stopnje zaključilo, da sodnici, ki je vodila postopek v zadevi I Pg 442/2015 ni mogoče očitati kvalificiranega protipravnega ravnanja. Postopek je potekal tekoče, brez nepotrebnih zastojev in se je končal v razumnem roku, ob upoštevanju posebnosti zaradi mednarodnega elementa, prevodov in pojasnil glede tujega prava. Okrožno sodišče v Mariboru je drugače od Višjega sodišča v Mariboru razumelo določbo 11. člena Uredbe 1215/2012, v smislu, da je pristojno, ni pa podana pasivna legitimacija tožene stranke. Takšno ravnanje, upoštevaje trditveno podlago strank v tisti zadevi glede pristojnosti in uporabe prava, ni bilo v očitnem nasprotju z zakoni oz. predpisi ali pomenilo očitno zlonamerno napačno uporabo določil navedene uredbe. Sodišče bi sicer moralo uporabiti prenovljeno Bruseljsko Uredbo I bis (to je Uredbo 1215/2012 in ne 44/2001), vendar pa sta v zadevnem delu besedili prvotne in prenovljene verzije uredbi identični. Sodišče prve stopnje se je tudi obregnilo ob ravnanje pooblaščenke tožeče stranke (ki je pooblaščenka tudi v tem postopku), ki je ves čas postopka v zadevi I Pg 442/2015 kljub vsem ugovorom tožene stranke vztrajala pri pristojnosti slovenskega sodišča. 10. Pritožba v bistvu ponavlja svoja naziranja iz postopka na prvi stopnji glede protipravnega ravnanja sodnice v zadevi Pg 442/2015, na katere je v bistvenem odgovorilo že sodišče prve stopnje. Navaja, da so določila ZPP in Uredbe 1215/2012 jasna, zato bi moralo sodišče takoj po prejemu tožbe preveriti ali je podana pristojnost slovenskega sodišča in nato tožbo zaradi nepristojnosti zavreči. Prav tako bi morala sodnica preveriti ali je tožba po materialnem pravu sploh dopustna in ali je imela tožeča stranka položaj upravičenca. Sodnici očita tudi nepoznavanje razlik med pojmom zavarovanec, zavarovalec in upravičenec iz zavarovanja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo izhodišča glede odškodninske odgovornosti države za delo sodnika, kot jih je razvila sodna praksa. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je bilo tako že zavzeto stališče, da je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.1

12. Stališču pritožbe, da bi morala sodnica v zadevi Pg 442/2015 tožbo takoj po prejemu zavreči, zaradi meritorne odločitve o zadevi pa je ravnala kvalificirano protipravno, višje sodišče ne more pritrditi. Tožeča stranka je pred slovenskim sodiščem vložila tožbo zoper italijansko zavarovalnico, zaradi česar gre za spor z mednarodnim elementom. Glede vprašanja pristojnosti sodišča je treba uporabiti Uredbo 1215/2012. Ta v členu 27 določa, da se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno le, če je sodišče druge države članice izključno pristojno v skladu s členom 24. Nadalje je v skladu s členom 26 uredbe poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče. V skladu s členom 28 pa se (v primerih, ko izključna pristojnost ni podana) sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno le, če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.

13. Opore za stališče tožeče stranke, da bi se sodišče moralo takoj po prejemu tožbe izreči za nepristojno citirana določila Uredbe 1215/2012 ne daje. Ker izključna pristojnost drugega sodišča ni bila podana je Okrožno sodišče v Mariboru postopalo povsem pravilno, ko je nadaljevalo postopek z vročitvijo tožbe v odgovor. Kadar ni podane izključne pristojnosti sodišča druge države članice, še vedno lahko pride do pristojnosti na podlagi tihe privolitve tožene stranke, če se ta spusti v postopek in pristojnosti ne ugovarja. Prav tako je Okrožno sodišče v Mariboru ravnalo povsem pravilno, ko je glede na ugovore tožene stranke, ki se nanašajo na mednarodno pristojnost in uporabo prava preko Ministrstva za pravosodje zaprosilo za pojasnilo glede uporabe tujega prava. Vso nadaljnjo postopanje sodišča je bilo povsem korektno in je upoštevalo navedbe oz. ugovore pravdnih strank. Ni mogoče zanemariti dejstva, da je tožeča stranka preko pooblaščenke ves čas postopka vztrajala pri pristojnosti sodišča in zahtevala tudi dodatna pojasnila glede italijanskega prava, čemur je sodišče ugodilo. Vse navedeno in že opisan kronološki potek dogajanja je seveda botrovalo k trajanju postopka, vendar ni mogoč govoriti o napačnem postopanju sodišča v tisti zadevi. Dejanja, ki so bila opravljena v postopku (vročitev tožbe v odgovor, poizvedbe glede tujega prava in še dodatne poizvedbe v tej smeri) so bila razumna, znotraj zakonskih okvirov in potrebna za razjasnitev dejstev od katerih je odvisna odločitev o pristojnosti sodišča. 14. Tudi tukajšnje Višje sodišče se sicer pridružuje stališču Višjega sodišča v Mariboru, da bi se moralo Okrožno sodišče v Mariboru izreči za nepristojno in tožbo zavreči in ne zahtevka zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Materialno pravo je bilo potrebno uporabiti zaradi določitve pristojnosti. Člen 13 Uredbe 1215/2012 namreč določa, da se člen 11 uporablja za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico, če so take neposredne tožbe dopustne. Člen 11(1)(b) pa določa, da je zavarovalnica s sedežem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja, pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik. Ker tožba po italijanskem pravu ni bila dopustna, slovensko sodišče ni bilo pristojno. Vendar tudi navedena kršitev ne dosega standarda kvalificirane protipravnosti in gre za kršitev postopka, ki bi se lahko sanirala s pravnimi sredstvi. Pa tudi sicer zavrnitev tožbenega zahtevka namesto zavrženja tožbe ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, saj je tožeča stranka navajala, da je že potekel čas v katerem bi lahko vložila tožbo bodisi zoper odgovorno družbo bodisi zoper svojo pogodbeno zavarovalnico in ne da je pravico izgubila zaradi meritorne odločitve o zahtevku.

15. Ker je predmet presoje v tej zadevi očitek o protipravnosti ravnanja sodnice, se višje sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb glede potrebne skrbnosti pooblaščenke tožeče stranke, ker za rešitev spora niso pomembne. Prav tako niso pomembne pritožbene navedbe glede očitka o nerazlikovanju med pojmi zavarovalec, zavarovanec in upravičenec iz zavarovanja.

16. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Sodba VSRS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018 in tam citirana sodna praksa.