Jedro

Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) zavrnilo predlog tožnikov, da se za nično izreče odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4903-1/2014-2-00641110 (pravilno: 4903-3/2014-2-00641110) z dne 16. 7. 2014. 2. Ministrstvo pojasnjuje, da je z omenjeno odločbo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper odločbo Upravne enote Ptuj (v nadaljevanju upravna enota) št. D363-1/2003-30 (04058) z dne 31. 3. 2014 vložil A.A. S to odločbo je bila namreč zavrnjena njegova zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencev B.B., C.C. in D.D., ker je bilo v postopku ugotovljeno, da A.A. ne izkazuje pravnega nasledstva po umrlih razlaščencih. Odločitev je upravna enota sprejela na podlagi strokovnega mnenja sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov E.E., ki je s stopnjo verjetnosti ugotovil, da oporoke z dne 20. 5. 1945, na podlagi katere je A.A. izkazoval pravno nasledstvo po umrlih razlaščencih, ni podpisala B.B. 3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe ministrstvo pojasnjuje, da se v postopku za izrek ničnosti odločbe preizkuša obstoj zgolj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj postopka. V obravnavanem primeru predlagatelji uveljavljajo ničnosti razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju predlagateljev sta se namreč upravna organa na prvi in drugi stopnji neupravičeno spuščala v presojo vprašanja pravnega nasledstva A.A., čeprav je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju št. D 393/94 z dne 18. 1. 1996. 4. Kdaj je upravni organ dolžan odločati o materialni zahtevi stranke, določa prvi odstavek 1. člena ZUP, po katerem morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Da gre za upravno stvar, pa se po drugem odstavku 2. člena ZUP šteje, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Upravni organi so tako dolžni uvesti in voditi upravni postopek le tedaj, če gre za upravno stvar oziroma, če zakon določa, da so pristojni odločati o kakšni pravici ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe.

5. Stvar, o kateri je odločal organ druge stopnje z odločbo, katere ničnost uveljavljajo predlagatelji, je po mnenju ministrstva upravna stvar in spada v upravno pristojnost, saj tako izhaja iz drugega odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Z odločbo ministrstvo tudi ni odločilo o dedovanju na podlagi oporoke B.B. z dne 20. 5. 1945, zaradi česar o zadevi ni odločil nepristojen organ, kot menijo to napačno predlagatelji. Ugovori predlagateljev se po mnenju ministrstva nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in s tem posledično na pravilnost uporabe materialnega prava v postopku denacionalizacije. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali nepravilne uporabe materialnega prava pa odločbe organa druge stopnje ni mogoče izreči za nično.

6. Tožniki v tožbi nasprotujejo zavrnitvi predloga za izrek ničnosti odločbe ministrstva št. 4903-3/2014-2-00641110 z dne 16. 7. 2014. Poudarjajo, da je upravna enota z odločbo št. D363-1/2003-30 (04058) z dne 31. 3. 2014 zavrnila zahtevek A.A. za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencev B.B., C.C. in D.D. v nasprotju s predpisi. Kot navajajo, je namreč pridobitev statusa vlagatelja zahteve za denacionalizacijo v postopku o denacionalizaciji odvisen od izpolnitve pogoja iz 60. člena ZDen, ki zahteva, da je pravno nasledstvo izkazano s stopnjo verjetnosti. Navedeno po mnenju tožnikov pomeni, da je treba šteti, da je nasledstvo izkazano, če naslednik predloži upravnemu organu akt o dedovanju po upravičencu, ali če izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca. Ker je v obravnavani zadevi po mnenju tožnikov v postopku denacionalizacije A.A. s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po razlaščencih (organu je dostavil overjeno fotokopijo originala oporoke B.B. z dne 20. 5. 1945 ter sklep o dedovanju št. D393/94), upravni organ ne bi smel ugotavljati pristnosti oporoke ter ponovno presojati vprašanja pravnega nasledstva A.A. po pokojnih razlaščencih. Organa prve in druge stopnje sta po mnenju tožnikov s tem prekoračila svoje zakonsko določene pristojnosti, saj sta posegla v pristojnost sodišča, ki je pred tem že pravnomočno razrešilo predhodno vprašanje pristnosti oporoke. Zato sta njuni odločbi nični.

7. Zaradi navedenega tožniki sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi, zahtevajo pa tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila.

9. Na tožbo so kot prizadete stranke odgovorili: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Slovenski državni holding d.d., F. d.d. in Mestna občina Ptuj, ki menijo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišču predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadete stranke (razen Slovenskega državnega holdinga d.d.) priglašajo tudi stroške postopka.

10. G. d.d. ter D. d.d. pa kot prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje izpodbijane odločbe je vprašanje ničnosti odločbe št. 4903-3/2014-2-00641110 z dne 16. 7. 2014, s katero je ministrstvo zavrnilo pritožbo zoper odločbo upravne enote. Z omenjeno odločbo je upravna enota zavrnila zahtevo A.A. (pravnega prednika tožnikov) za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno B.B., C.C. in D.D., ker je ugotovila, da vlagatelj zahteve ni izkazal s stopnjo verjetnosti pravnega nasledstva po pokojnih razlaščencih.

13. Po mnenju tožnikov sta nični tako odločba, izdana na prvi stopnji kot tudi odločba, izdana v pritožbenem postopku, ker naj bi upravni organ, ki je v postopku denacionalizacije odločal o vračilu podržavljenega premoženja, nepravilno presodil vprašanje pravnega nasledstva A.A. Kot zatrjujejo, je bilo pravno nasledstvo vlagatelja zahteve za denacionalizacijo skladno z določbo 60. člena ZDen izkazano s stopnjo verjetnosti že s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bi ga upravna organa morala pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo upoštevati, kar pomeni, da se s vprašanjem pristnosti oporoke ne bi smela ukvarjati. Odločba ministrstva z dne 16. 7. 2014 je po mnenju tožnikov nična, ker je upravni organ odločal o pristnosti oporoke ter s tem o pravici do dedovanja, o čemer so pristojna odločati le sodišča. 14. Tožniki torej uveljavljajo ničnosti razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

15. Odločbo z dne 16. 7. 2014, o ničnosti katere je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, pa je ministrstvo tudi po presoji sodišča pravilno izdalo v upravnem postopku v zadevi iz upravne pristojnosti. Odločanje o pritožbah zoper odločbe upravnih enot v postopkih denacionalizacije namreč predstavlja odločanje o upravnih stvareh (drugi odstavek 6. člena ZDen), za katere so po zakonu pristojna ministrstva, določena v 57. členu ZDen.

16. Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanje pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, pa sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ, ki je pristojen odločati o denacionalizaciji, presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih (prvi odstavek 15. člena ZDen v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZDen). Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot menijo to napačno tožniki.

17. Ker je torej izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za ugotovitev ničnosti odločbe pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

19. O stroških postopka, ki so jih priglasile prizadete stranke, pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

20. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek.

21. Kot je pojasnilo dne 1. 10. 2015 Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa prizadete stranke v obravnavanem upravnem sporu takšnih navedb niso podale, saj so v odgovorih na tožbo zgolj ponavljale razloge za odločitev, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo že ministrstvo. S takšnimi navedbami stranke niso dodatno prispevale k razjasnitvi zadeve oziroma niso vplivale na odločitev sodišča. Ker priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, prizadete stranke do povračila stroškov niso upravičene. Zato je njihove zahtevke za povračilo stroškov sodišče zavrnilo.