Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 17. člena Dogovora jezikovno povsem jasna, enostavna in ne vsebuje nobenih nedoločenih izrazov, saj iz nje izhaja, da pripada delavcu, ki dopolni 40 let delovne dobe, jubilejna nagrada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, sama pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 15 dni obračuna jubilejno nagrado v višini 3.099,18 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), prav tako je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.202,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožnici naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Tožena stranka vztraja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo zaključiti, da bi bila tožnica do vtoževanega izplačila jubilejne nagrade upravičena le, če bi pri toženi stranki dosegla 40 let delovne dobe, saj je bistvo izplačila nagrajevanje delavčeve zvestobe delodajalcu, ki nagrado izplačuje in na tak način je bila sprejeta sporna določba 17. člena Dogovora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je obravnavani spor nastal izključno zaradi lapsusa pri pripravi čistopisa in s tem nejasnosti 17. člena Dogovora. Zaradi tega je potrebna pojasnilna norma, ki je v določbi izostala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz 2. odstavka 82. člena OZ in poiskati skupen namen pogodbenikov pri določanju vsebine 17. člena Dogovora. Že od začetka je bila mišljena delovna doba pri delodajalcu, kar je dodatek k Dogovoru le še bolj izrecno določil, kar so potrdile vse zaslišane priče, ki so neposredno sodelovale pri sklepanju Dogovora in predvsem na sestanku dne 12. 12. 2017, ko je bila določba dokončno usklajena. Z vidika dokazne ocene je nepravilna, če ne celo protispisna obrazložitev sodišča v točki 12 obrazložitve, kjer sodišče že uvodoma zmotno navaja, da naj bi bilo v določbi 17. člena Dogovora povsem jasno zapisano, kateremu delavcu pripada jubilejna nagrada in da ima pravico do nagrade tisti delavec, ki doseže toliko let delovne dobe ob upokojitvi. Tega sodišče v sodbi ni dodatno obrazložilo in ni pravilno ocenilo okoliščine kasnejše sklenitve Dodatka z dne 17. 1. 2019. Ni pravilen zaključek, da v Dodatku vsebovan 4. člen, ki se nanaša na jubilejne nagrade, predstavlja novo določbo, s katero sta stranki drugače uredili pravice in obveznosti strank glede jubilejne nagrade, saj je Dodatek z dne 17. 1. 2019 le dopolnjen z vnosom nujno potrebne pojasnilne norme. Ta zaključek je v očitnem nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič, po katerih je bil namen 4. člena Dodatka le natančnejši jezikovni izraz resnične volje pogodbenih strank, ki je obstajala že od začetka. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da tožnici zahtevana jubilejna nagrada ne pripada.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, ter toženi stranki naloži, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena do 5. 6. 2018, ko se je upokojila, in da je ob upokojitvi imela 40 let in 5 dni delovne dobe, od tega pri toženi stranki 32 let, 11 mesecev in 19 dni, - da sta dne 6. 2. 2018 tožena stranka in reprezentativni sindikat delavcev sklenila Dogovor o tarifnem delu podjetniške kolektivne pogodbe A. d. o. o., kjer je bilo v 17. členu dogovorjeno izplačilo jubilejnih nagrad, - da je tožnica vložila tožbo za izplačilo jubilejne nagrade za 40 let delovne dobe, saj je tožena stranka njen zahtevek z izplačilo zavrnila, - da je tožena stranka navajala, da tožnici ta nagrada ne pripada, saj ni imela 40 let delovne dobe pri toženi stranki, ker je bilo že ob pogajanjih s sindikatom mišljeno, da gre za delovno dobo pri toženi stranki in da je v 17. členu Dogovora z dne 6. 2. 2018 pomotoma izostal zapis, da gre za delovno dobo pri delodajalcu, kar je bilo dopolnjeno z Dodatkom k Dogovoru z dne 17. 1. 2019, - da iz predloženih listin in tudi iz zapisnika pogajanj med poslovodstvom tožene stranke in sindikati o novi podjetniški kolektivni pogodbi z dne 12. 12. 2017 ne izhaja, da bi bila dogovorjena delovna doba pri delodajalcu, prav tako pa tudi v Dodatku z dne 17. 1. 2019 ni navedeno, da je zapis o delovni dobi pri delodajalcu pomotoma izostal iz 17. člena Dogovora z dne 6. 2. 2018, - da je do uveljavitve Dodatka k Dogovoru, torej do 17. 1. 2019, veljala določba 17. člena Dogovora z dne 6. 2. 2018 tako kot je zapisana, saj je zapisana jasno, zato je tožnica do izplačila vtoževanega zneska jubilejne nagrade za 40 let skupne delovne dobe upravičena.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in presoja le pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je določba 17. člena Dogovora jezikovno povsem jasna, enostavna in ne vsebuje nobenih nedoločenih izrazov, saj iz nje izhaja, da pripada delavcu, ki dopolni 40 let delovne dobe, jubilejna nagrada.

9. Da bi bil dogovor glede jubilejne nagrade drugačen od zapisanega v 17. členu Dogovora, ne izhaja niti iz izpovedi zaslišanega predstavnika sindikata B.B., ki je trdil, da se je dikcija Dogovora nanašala na upoštevanje celotne delovne dobe, in tudi ne iz zapisnika pogajanj med poslovodstvom tožene stranke in sindikati o novi kolektivni pogodbi z dne 12. 12. 2017 (B4). Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz Dodatka k Dogovoru ne izhaja, da je pri zapisu v 17. členu Dogovora pomotoma izostal zapis iz prejšnje podjetniške kolektivne pogodbe, kar navaja tožena stranka. Tako je pravilno štelo, da je Dodatek k Dogovoru dopolnitev Dogovora in da velja šele od sprejema dalje, saj tudi iz 5. člena Dodatka k Dogovoru izhaja, da vse ostale določbe Dogovora ostanejo nespremenjene, zato Dodatka ni mogoče šteti kot popravek 17. člena Dogovora, ampak za njegovo spremembo, še posebej glede na dejstvo, da je Dogovor datiran s 6. 2. 2018 Dodatek pa s 17. 1. 2019. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi lapsus pri pripravi čistopisa, ko naj bi, po navedbah tožene stranke, iz besedila izpadla pojasnilna norma, lahko popravila takoj s pojasnilom ali razlago te norme, ne pa šele kasneje z Dodatkom. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v času, ko je tožnica dopolnila 40 let delovne dobe, veljal 17. člen Dogovora tako kot je zapisan, zato je upravičena do izplačila jubilejne nagrade, kot jo uveljavlja v tožbenem zahtevku.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Potrebni stroški tožnice (155. člen ZPP) so po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) stroški za sestavo odgovora na pritožbo po 15/4 OT v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV za odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.