Jedro

Podržavljenje na podlagi ZNNZ se je izvedlo v dveh fazah, najprej z nacionalizacijo lastninske pravice, nato pa z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Ker je do dokončnih učinkov podržavljenja prišlo šele z odvzemom nepremičnine iz posesti prejšnjega lastnika, je v obravnavani zadevi to tisti čas, ki je pravno odločilen za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen.

Izvajanje nalog iz 5. člen Odloka (tekoče spremljanje tržnih cen in korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka) sodi v normativno pristojnost ministrstva, pristojnega za kmetijstvo.

Glede na to, da je Ustavno sodišče že v več odločbah kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen (oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe iz drugega odstavka 85. člena ZDen) pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji, tožnika ne moreta utemeljiti nezakonitosti in neustavnosti ureditve iz drugega odstavka 13. člena Navodila s sklicevanjem na tržno vrednost stavbnega zemljišča glede na njegovo lokacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo in sklepom, navedeno v uvodu te sodbe, je sodišče prve stopnje v skupno obravnavo in odločanje združilo postopka v zadevah I U 1877/2011 in I U 1950/2011 ter odločilo, da se zadeva vodi pod opr. št. I U 1877/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je kot prepozni zavrglo tožbi druge tožnice (II. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zavrnilo tožbo prvega tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-126/2007/82 z dne 23. 9. 2011 (III. točka izreka sodbe in sklepa), in zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je Slovenska odškodninska družba, d. d. (v nadaljevanju SOD), Ljubljana, dolžna za tam navedene nepremičnine izročiti skrbniku za poseben primeru za pokojnega upravičenca A. A. obveznice SOD v višini 37.490,04 DEM v tam navedenem roku (1. točka izreka odločbe); kot skrbnika za poseben primer je določila prvega tožnika (2. točka izreka odločbe) in odločila o stroških postopka (3. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi k III. točki izreka sodbe in sklepa (zavrnitev tožbe prvega tožnika), ki jo tožnika skupaj s IV. točko izreka sodbe in sklepa (odločitev o stroških) izpodbijata z revizijo, sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila njegovim navodilom iz sodbe I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011 in pri pristojnem Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju ministrstvo, pristojno za kmetijstvo) opravila poizvedbe o gibanju cen kmetijskih zemljišč. Ker je ugotovila, da tržna cena kmetijskih zemljišč za leto 2010 ne presega izhodiščne vrednosti kmetijskih zemljišč, določene z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), je sprejela vsebinsko enako odločitev kot v odločbi 4904-126/2007/55 z dne 9. 7. 2009. Zavrnilo je v tožbi uveljavljano zahtevo po uporabi načela exceptio illegalis, ugovore glede vrednotenja zemljišča glede na čas odvzema zemljišča iz posesti in glede uporabe faktorja iz 13. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ter uveljavljane kršitve določb upravnega postopka.

3. Tožnika dovoljenost revizije uveljavljata iz razlogov po določbah 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očitata: arbitraren odstop od sodne prakse glede ugotavljanja stanja nepremičnine v času podržavljenja; da ni odgovorilo na tožbene navedbe glede enakovrednosti vračanja v obliki odškodnine z vračanjem v naravi in glede neupoštevanja dejavnika lokacije v faktorju, določenem v 13. členu Navodila; da kljub izrecni zahtevi ni izvedlo glavne obravnave ter da je poseglo v njuno pravico do izjave oziroma ni omogočilo kontradiktornega postopka v zvezi z ugotavljanjem pogojev za spremembo izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča in vročanjem odgovora na tožbo, ki ga je vložila stranka z interesom. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjujeta glede ugotavljanja časa podržavljenja, uporabljene izhodiščne vrednosti kmetijskih zemljišč, vrednotenja stavbnih zemljišč glede na lokacijo in neupoštevanja enake vrednosti vračanja v naravi in v obliki odškodnine, v zvezi s čimer zatrjujeta tudi neenakost med upravičenci, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v naravi, in upravičenci, ki se jim premoženje vrača v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Ugovarjata metodi in načinu spremljanja ter izračuna tržne vrednosti kmetijskih zemljišč, kot jo je izvedlo ministrstvo, pristojno za kmetijstvo. Navajata, da to sploh ni ugotavljalo vrednosti zemljišča, ugotovljene po Odloku, ter posledično ni ugotovilo razlike med to vrednostjo in tržno ceno kmetijskih zemljišč.

4. Tožena stranka in stranka z interesom nista vložili odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj razlika v odškodnini v obliki obveznic SOD, ki jo tožnika še zahtevata, presega 20.000,00 EUR, s tem pa utemeljujeta dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se podržavljena nepremičnina denacionalizacijskemu upravičencu vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Pri izračunu odškodnine je izhajala iz ugotovitve, da gre za delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. 9. Za tožnika je sporna višina priznane odškodnine. V zvezi s tem z revizijo izpodbijata tako ugotovitev pravno relevantnega časa podržavljenja, kakor tudi način in metode vrednotenja podržavljene nepremičnine.

10. Po določbi prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

11. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bila obravnavana nepremičnina podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZ). Prejšnji lastnik je imel na njej pravico uporabe do odvzema nepremičnine iz posesti z odločbo Skupščine občine Ljubljana Šiška, št. 3/3-464-56/66 z dne 4. 6. 1966. Tožena stranka je pri določanju vrednosti izhajala iz stanja nepremičnine v času odvzema iz posesti, torej v letu 1966, s čimer se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Podržavljenje na podlagi ZNNZ se je izvedlo v dveh fazah, najprej z nacionalizacijo lastninske pravice, nato pa z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Na podlagi omenjenega zakona so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona (25. 12. 1958), prejšnji lastniki zemljišča pa so na takem zemljišču imeli pravico uživanja oziroma uporabe (s katero so lahko po pogojih, določenih z ZNNZ tudi razpolagali) vse do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku (37., 38. in 39. člen ZNNZ). Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku (prim. I Up 1025/2005 z dne 18. 10. 2007, I Up 989/2005 z dne 23. 5. 2007). Ker je torej do dokončnih učinkov podržavljenja prišlo šele z odvzemom nepremičnine iz posesti prejšnjega lastnika, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi to tisti čas, ki je pravnoodločilen za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen. Navedeno potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, na katero se sklicujeta tožnika in ki se sicer nanaša na priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije. Iz nje izhaja, da je za primere, ko je do podržavljenja stavbnega zemljišča prišlo na podlagi ZNNZ, do odvzema iz posesti pa je prišlo po začetku veljavnosti Ustave SFRJ iz leta 1963 (prim. določbo 4. člena ZDen(1)), za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca sicer ključno, da je do podržavljenja prišlo že na podlagi ZNNZ, pri čemer pa se za denacionalizacijskega upravičenca šteje oseba, ki je na stavbnem zemljišču imela pravico uporabe v času odvzema iz posesti. To pa je torej čas, ko je prišlo do dokončnih učinkov podržavljenja (prim. zlasti 23. točko odločbe U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002). Glede na navedeno, upoštevaje citirano upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in prakso Ustavnega sodišča, revizija v zvezi z vprašanjem pravnoodločilnega stanja podržavljenega zemljišča sodišču prve stopnje in toženi stranki neutemeljeno očita arbitrarnost pri odločanju oziroma arbitraren odstop od sodne prakse.

13. Neutemeljeni so tudi vsi ugovori, ki se nanašajo na pravilnost vrednotenja obravnavanega zemljišča na podlagi določb 13. člena Navodila ter 4. in 5. člena Odloka.

14. Odlok v 4. členu določa izhodiščno vrednost zemljišča v višini 3,94 DEM/m2 oziroma sedaj 2,01 EUR/m2. Po določbi 5. člena Odloka ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 5. člena Odloka). Če ministrstvo iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem Odloku, večja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost iz prejšnjega člena (drugi odstavek 5. člena Odloka).

15. Izvajanje nalog iz 5. člena Odloka (tekoče spremljanje tržnih cen in korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka) sodi v normativno pristojnost ministrstva, pristojnega za kmetijstvo. Navedbe tožnikov o napačnem izračunu izhodiščne cene, ki naj ne bi temeljila na parametrih iz 3. člena Odloka (katastrska kultura, katastrski okraj in katastrski razred), oziroma, ki temelji na spremenjeni metodi spremljanja podatkov o tržnih cenah kmetijskih zemljišč, je zato treba presojati v smislu ugovorov o neskladnosti podzakonskega predpisa z ZDen in Ustavo RS, kar revidenta uveljavljata z zahtevo, da sodišče pri izračunu ne uporabi zanju spornih določb Odloka (exceptio illegalis).

16. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, podatkov v spisu in tudi revizije, je ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, pri spremljanju tržnih vrednosti kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov, ki jih zbira in obdeluje glede na uradno dostopne podatke o cenah kmetijskih zemljišč, pridobljenih iz evidenc pristojnih državnih organov, tj. upravnih enot in v zadnjem času Geodetske uprave RS (GURS), upoštevalo tako teritorialni kot tudi kvalitativni vidik. Takšen pristop, ki temelji na kakovosti razpoložljivih podatkov pri pristojnih državnih organih, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z ZDen in Ustavo RS. Zgolj nestrinjanje tožnikov s pojasnili ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, oziroma njun dvom v primernost uporabljenih postopkov zbiranja in obdelave podatkov o tržnih cenah zemljišč ter v verodostojnost ocene ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, pa za utemeljitev zatrjevanega neskladja navedenih določb Odloka z ZDen in Ustavo RS ne zadošča. Očitane neskladnosti zanju spornih določb Odloka pa tožnika tudi ne moreta uspešno utemeljiti s sklicevanjem na podatke o cenah zemljišč, ki naj bi izhajali iz oglasov za prodajo, objavljenih v dnevnem časopisju in drugih medijih (prim. sklep Ustavnega sodišča U-I-254/09, Up 1233/09 z dne 19. 5. 2011).

17. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, za potrebe morebitne korekcije izhodiščne cene iz 4. člena Odloka sploh ni ugotavljalo razlike med tržno ceno kmetijskih zemljišč in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku. Na podlagi določbe drugega odstavka 5. člena Odloka ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, spremeni izhodiščno vrednost iz 4. člena Odloka, če razlika med ugotovljeno tržno vrednostjo in izhodiščno vrednostjo iz 4. člena Odloka presega 10 %, in sicer za ugotovljeni odstotek razlike med navedenima vrednostma. Ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, zato za potrebe izvajanja določb 5. člena Odloka ni treba ugotavljati kakšne posebne vrednosti zemljišča, ugotovljene po Odloku, kot to uveljavljata tožnika. Vrednost zemljišča, ugotovljena po Odloku, s katero ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, opravi primerjavo v smislu drugega odstavka 5. člena Odloka, je namreč izhodiščna vrednost iz 4. člena Odloka. Odlok sicer določa način vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije. V določbah 2. do 4. č člena Odlok tako določa različne parametre, ki so podlaga za izračun vrednosti konkretnega zemljišča v posameznem denacionalizacijskem postopku, ki jo opravi organ, pristojen za vodenje postopka. Med navedene parametre pa kot nespremenljiv parameter sodi tudi v 4. členu Odloka določena izhodiščna vrednost zemljišča v višini 2,01 EUR/m2, ki pa jo ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena Odloka v izvrševanju svoje normativne pristojnosti lahko spremeni ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tako, da na podlagi primerjave s tržno vrednostjo kmetijskih zemljišč določi novo izhodiščno vrednost zemljišča. 18. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnika z revizijskimi navedbami tudi nista uspela utemeljiti nezakonitosti in neustavnosti ureditve iz drugega odstavka 13. člena Navodila in s tem izključiti njeno uporabo (exceptio illegalis).

19. Navodilo, izdano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDen, temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 85. člena ZDen). Po določbi drugega odstavka 13. člena Navodila se cena zazidanega stavbnega zemljišča ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 44. člena zakona(2), pomnoži s faktorjem 17. 20. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila navedena ureditev iz drugega odstavka 13. člena Navodila in v tem okviru faktorja 17 že predmet presoje Ustavnega sodišča v odločbi U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993, v kateri Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti z Ustavo RS. Tožnika uveljavljata, da enotni faktor 17 ne zagotavlja z ZDen skladnega vrednotenja stavbnih zemljišč, ker ne upošteva različnih vrednosti zemljišč glede na njihovo lokacijo, ter da Ustavno sodišče v odločbi U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, tega vidika ni obravnavalo. Lokacija zemljišča je eden od ključnih elementov tržne vrednosti stavbnega zemljišča, kar v reviziji uveljavljata tudi tožnika. Ustavno sodišče je že v več odločbah (npr. sklep. U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, sklep U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011, sklep U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011) kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen (oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe iz drugega odstavka 85. člena ZDen) pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Poudarilo je tudi, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na navedeno tožnika ne moreta utemeljiti nezakonitosti in neustavnosti ureditve iz drugega odstavka 13. člena Navodila s sklicevanjem na tržno vrednost stavbnega zemljišča glede na njegovo lokacijo. Ker je vrednotenje nepremičnin za potrebe denacionalizacije v celoti urejeno z ZDen in podzakonskimi predpisi, sprejetimi na njegovi podlagi, se tožnika v zvezi z njuno zahtevo po vrednotenju stavbnih zemljišč z upoštevanjem dejavnika lokacije neutemeljeno sklicujeta na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN). ZMVN, ki ureja ocenjevanje vrednosti (v nadaljnjem besedilu: vrednotenje) nepremičnin v Republiki Sloveniji na podlagi množičnega vrednotenja nepremičnin zaradi obdavčenja in drugih javnih namenov, določenih z zakonom (1. člen ZMVN), namreč ne posega v denacionalizacijo, kot je urejena z ZDen.

21. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Tožnika kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi neizvedbe glavne obravnave v reviziji uveljavljata v zvezi z ugotavljanjem komunalne opremljenosti obravnavanega stavbnega zemljišča, spremljanjem in korekcijo izhodiščne cene po določbi 5. člena Odloka ter uporabo faktorja 17 iz drugega odstavka 13. člena Navodila.

23. Tožnika nista izkazala, da bi bilo v katerem od navedenih vsebinskih sklopov sporno pravnoodločilno dejansko stanje. V primeru uporabe drugega odstavka 13. člena Navodila gre za pravno vprašanje skladnosti uporabljene norme z ZDen in Ustavo RS. V 5. členu Odloka predpisano spremljanje tržnih cen kmetijskih zemljišč in morebitna posledična korekcija izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka sodita v normativno pristojnost ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, ki zato ni predmet kontradiktornega postopka. Sama skladnost ureditve iz določbe 5. člena Odloka in njene izvedbe z ZDen in Ustavo RS pa je prav tako pravno vprašanje, ki je tudi že bilo predmet presoje Ustavnega sodišča (sklep Ustavnega sodišča U-I-254/09, Up 1233/09). Da bi bilo pravnoodločilno dejansko stanje sporno, pa tožnika nista izkazala niti v zvezi s komunalno opremljenostjo obravnavanega zemljišča, saj se v zvezi s tem njune dejanske trditve in dokazi nanašajo na čas začetka veljavnosti ZNNZ, ki pa glede na v 11. in 12. točki te obrazložitve pojasnjeno razlago določbe prvega odstavka 44. člena ZDen v obravnavni zadevi ni pravno pomemben.

24. Podane pa niso niti druge v reviziji uveljavljane kršitve določb postopka v upravnem sporu.

25. Glede na že večkrat pojasnjeno normativno naravo nalog, ki jih ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, nalaga 5. člen Odloka, v zvezi z izvedbo teh nalog niso utemeljeni ugovori o kršitvi načela kontradiktornosti oziroma o posegu v pravico do izjave.

26. Podani tudi niso očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko pravega odstavka 85. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča se je namreč sodišče prve stopnje v zadostni meri izjavilo do vseh navedb, vsebovanih v tožbi prvega tožnika, vloženi dne 10. 11. 2011, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo s III. točko izreka sodbe in sklepa I U 1877/2011-15 z dne 23. 10. 2012, ki je izpodbijana z obravnavano revizijo. Tožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da sodba in sklep v delu, ki se izpodbija s to revizijo, nima razlogov o zatrjevani neenakosti med vračanjem v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen) in v obliki odškodnine (drugi odstavek 2. člena ZDen) ter s tem povezanimi trditvami o kršitvah 33. in 69. člena Ustave RS oziroma 1. člena Protokola št. 1 h Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), saj teh ugovorov tožnika nista uveljavljala v tožbi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano III. točko izreka navedene sodbe in sklepa. Zato se tudi Vrhovno sodišče ne opredeljuje do s tem vprašanjem povezanih revizijskih ugovorov o zmotni uporabi materialnega prava (materialno izčrpanje pravnih sredstev, prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 346/2009 z dne 7. 7. 2011).

27. Prav tako pa tudi ni podana kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki jo tožnika uveljavljata v zvezi z vročitvijo odgovora na tožbo, ki ga je vložila stranka z interesom, in z možnostjo, da nanj odgovorita. Sodišče prve stopnje je odgovor stranke z interesom res vročilo šele 16. 10. 2012, o tožbi prvega tožnika pa je nato odločilo s sodbo in sklepom (III. točka izreka sodbe in sklepa) z dne 23. 10. 2012. Ker gre pri očitku kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) za revizijski razlog iz drugega odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, bi morala tožnika v reviziji zatrjevati in izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe. Tega pa tožnika nista storila. Vrhovno sodišče še opozarja, da odgovor stranke z interesom vsebuje le opozorilo na okoliščino, da sta zoper isto odločbo vloženi dve tožbi, in navedbo, da vztraja pri dosedanjih navedbah, ki pa jih povzema le v obliki izračuna razlike med izhodiščno vrednostjo iz 4. člena Odloka ter s strani ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, ugotovljeno aktualno tržno ceno kmetijskih zemljišč, kot jo je v svoji odločbi navedla že tožena stranka.

28. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče še opozarja, da kljub tej odločitvi odločba tožene stranke, ki je bila izpodbijana z obravnavano tožbo prvega tožnika, ni pravnomočna, saj je sodišče prve stopnje tožbo druge tožnice, ki izpodbija isto odločbo, zavrglo (II. točka izreka sodbe in sklepa I U 1877/2011-15 z dne 23. 10. 2012, ki ni predmet izpodbijanja s to revizijo), Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 576/2012 z dne 22. 5. 2013 sodbo in sklep sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Op. št. (1): 4. člen ZDen: Ne glede na določbe prejšnjega člena so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Op. št. (2): To je izhodiščna vrednost iz 4. člena Odloka.