Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1.570.000 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od zneska 1.500.000 tolarjev od 30.1.1998, od zneska 30.000 tolarjev od 1.1.1996 in od zneska 40.500 tolarjev od 17.3.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Poleg tega je s sklepom ugotovilo še umik dela tožbenega zahtevka v znesku 10.000 tolarjev za plačilo izgubljenega dohodka in tožnico oprostilo plačila sodnih taks. V zvezi s plačilom pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnici 134.998 tolarjev z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o odškodninskem zahtevku je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 30.10.1995, da je zaradi tega trpela škodo in da je zanjo odgovorna tožena stranka, ker je imel povzročitelj škode pri njej zavarovano odgovornost. Soditi pa je moralo o višini odškodnine in je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 700.000 tolarjev, za izgubljeni dohodek 30.000 tolarjev in za izdelavo izvedeniškega mnenja pred pravdo 40.500 tolarjev. Od navedenih zneskov je priznalo tudi pripadajoče zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo samo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 40.500 tolarjev z obrestmi, sicer pa jo je zavrnilo. Tako je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o vsej nepremoženjski škodi in o plačilu 30.000 tolarjev za izgubo zaslužka.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in to proti zavrnilnemu delu sodbe v skupni vrednosti 2.300.000 tolarjev s pripadki. Predlaga njeno spremembo, tako da se ugodi vsemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo premalo upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica v kritičnem času noseča, kar je vplivalo na ugotavljanje diagnoze in na način zdravljenja. Po njenem je zaradi konzervativnega načina zdravljenja prišlo do večjega zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti, ki se odraža pri njenem delu in pri dvigovanju otrok. Zaradi konzervativnega zdravljenja so bile tudi bolečine večje. Ker je bila tožnica noseča in zaradi tega, ker je tožnica vešča posla, je trpela tudi večji strah. Zato revidentka meni, da je treba zaradi specifičnih okoliščin odmeriti tožničino odškodnino natančneje in višje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, zlasti pravni pravili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Navedeni določili omogočata sodišču, da v primeru povzročitve nepremoženjske škode prisodi denarno odškodnino kot satisfakcijo, ki naj oškodovanko ali oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica.

V tožničinem primeru sta se sodišči pravilno prepričali, da stopnja tožničinih prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestane nevšečnosti med zdravljenjem ter njihovo trajanje opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Po ugotovljenem obsegu te škode sta dovolj visoko ocenili tožničino telesno trpljenje, ki ga je prestajala v času zdravljenja in se bo občasno pojavljalo tudi v bodoče, zato znesek 600.000 tolarjev ni prenizek. Tožničino zdravljenje je potekalo povsem gladko in poudarjanje nosečnosti pri zdravljenju lahke telesne poškodbe ni na mestu, ker ni predstavljalo nobene ovire.

Tudi prisojena odškodnina za prestani strah je več kot zadostna, saj gre za lahko telesno poškodbo in zaskrbljenost zaradi zdravljenja ni mogla biti huda, tudi ob dejstvu, da je tožnica po poklicu zdravnica, ne.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 700.000 tolarjev je pravična odškodnina in jo glede na to, da bo tožnica čutila bolečine pri delu z računalnikom ali v prisiljenem položaju, pa tudi v vsakdanjem življenju, da je relativno mlada in da bo morala spremeniti svoje športne aktivnosti, revizijsko sodišče sprejema kot primerno.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154, člena ZPP zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.