Jedro

Če toženka v novem sporu od sodišča zahteva, da odloči o zahtevku za plačilo nadomestila plače za obdobje, za katerga tožnik že ima primeren izvršilni naslov (sodba višjega delovnega sodišča), je potrebno tožbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.753.858,73 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.2004 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 343.161,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996 v 2. a točki izreka med drugim tudi odločeno, da tožniku pripadajo za obdobje od

1.11.1991 dalje ustrezni osebni dohodki oziroma plače za vsak mesec, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do dneva plačila. Zaradi tega je tožnik tudi vložil predlog za izvršbo, ki se je obravnaval pred Okrajnim sodiščem v Velenju, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar je v tem izvršilnem postopku tožnik zahteval izplačilo plač le do pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr.št. Pd 8/96. V konkretni zadevi pa vrsta in obseg obveznosti, ki jo mora tožena stranka izpolniti, ni določno opredeljen, zato je mnenja, da v obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno stvar. Navaja tudi, da se sodišče pri razlogovanju odločitve neutemeljeno sklicuje na določilo

233. člena ZIZ, saj mora delavec po tej določbi vložiti predlog za nadomestilo plače najpozneje do konca izvršilnega postopka. Tožnik pa tega ni storil, zaradi česar v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, ki je že končan, tega sedaj ne more več storiti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača vse pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga uveljavlja tožnik v tej sporni zadevi, že pravnomočno razsojeno in sicer s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996. Izpodbijana sodba je postala pravnomočna z vročitvijo sodbe VDSS opr.št. Pdp 1373/96 z dne 19.6.1998, s katero je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke ter zahtevek na reintegracijo in reparacijo zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr.št. VIII Ips 243/98 z dne 23.3.1999 reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, tako da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Šele z vročitvijo sodbe revizijskega sodišča, ki mu je priznalo reintegracijo in reparacijo, je dejansko postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna in je tožnik šele z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 23.3.1999 dobil izvršilni naslov za vložitev predloga za izvršbo po 231. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 75/02). Zato je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna in izvršljiva glede priznanja pravic iz delovnega razmerja šele v letu 1999, vložil pri Okrajnem sodišču v Velenju predlog za izvršbo, ki se je vodil pod opr.št. In 59/99. S predlogom je uveljavljal vrnitev nazaj na delo ter plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega trajanja delovnega razmerja za obdobje od

1.1.1992 do 18.6.1998, ni pa uveljavljal plačila nadomestila plače tudi za obdobje po navedenem datumu dalje do vrnitve nazaj na delo, torej do 1.2.2000, čeprav je imel tudi za to obdobje primeren izvršilni naslov. Za slednje obdobje je tožnik ponovno vložil predmetno tožbo, kar pa je pravno nedopustno, saj je potrebno ugotoviti, da je tudi za to obdobje, za katero tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje nadomestilo plače, to je od 18.6.1998 do 1.2.2000, že pravnomočno razsojeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju, za katero je Okrajno sodišče v Velenju v sklepu opr.št. In 59/99 z dne 10.1.2002 že ugotovilo, da je primeren izvršilni naslov.

Načelno sicer ni mogoče pritrditi stališču, da gre za že pravnomočno razsojeno zadevo v primeru, kadar delavec zahteva na podlagi sodbe, s katero je pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače, ne pa tudi o višini, izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe tako, da tožbeni zahtevek opredeli po višini (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 235/2002 z dne 10.6.2003).

Vendar ker je v obravnavani zadevi izvršilno sodišče pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju že štelo za primeren izvršilni naslov, ni mogoče trditi, da v tej zadevi še ni bilo pravnomočno razsojeno o tožnikovemu reparacijskemu zahtevku za čas od 1.1.1999 do vrnitve nazaj na delo, to je do 1.2.2000. Da je odločba delovnega sodišča le z opisnim izrekom glede reparacijskega zahtevka primeren izvršilni naslov, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep VS RS opr.št. II Ips 431/97 z dne 6.5.1998, sklep VS RS opr.št. II Ips 587/99 z dne 16.3.2000).

Ker je torej tožnik s predmetno tožbo zahteval nekaj, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno, v izvršilnem postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da je konkretna pravnomočna sodba z opisnim izrekom povsem primeren izvršilni naslov, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika upoštevajoč 2. odstavek

319. člena ZPP, zavrglo.

Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da je izrek pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996 nedoločen, ker v izreku ni navedeno kakšno nadomestilo plače naj bi tožena stranka tožniku izplačala, zaradi česar je tožnik tudi vložil novo tožbo, s katero zahteva nadomestilo plače opredeljeno po višini za čas od

18.6.1998 dalje do vrnitve na delo. Pravilno sicer pritožba opozarja na 21. člen ZIZ, ki določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njej navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Vendar pa je v obravnavani zadevi v izvršilnem postopku, v katerem je tožnik zahteval izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izvršilno sodišče že zavzelo jasno stališče, da je sodba, s katero je bila tožniku priznana pravica do reintegracije in reparacije le na opisen način, primeren izvršilni naslov. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za spor, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.