Jedro

Obsojenec je bil posnet na javni površini tik ob terasi gostinskega lokala, ki je primarno izvajal video nadzor lastnih površin zaradi ustavno dopustnega (legitimnega) cilja varovanja premoženja gostinskega lokala ter premoženja in osebne varnosti ljudi, ki se v njem nahajajo, osebni podatki obsojenca pa so bili obdelani natančno v tem obsegu. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ob tem izhaja tudi, da kamera ni bila prikrita in da je bila zaznavna vsem mimoidočim, vključno z obsojencem, ki se je na tem območju pogosto nahajal. V takšnih okoliščinah je posameznikovo upravičeno pričakovanje zasebnosti zmanjšano, ukrep video nadzora pa ni prekomeren poseg v splošno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave RS).

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta zapora, v katero se všteje čas pridržanja in pripora, stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let in varnostni ukrep odvzema preklopnega noža. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 1. 2025 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na šest let zapora. V preostalem je pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbi zagovornika in oškodovankinega pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila sodne takse.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vrhovno sodišče po pregledu pritožbe uvodoma ugotavlja, da vložnik v njej ni uveljavljal kršitve po 4. točki 372. člena ZKP z navedbo, da je glede na opis dejanja in ugotovljeno dejansko stanje obsojencu mogoče očitati le kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni pojasnil, zakaj tega ne bi mogel storiti, zato se zaradi materialne neizčrpanosti na navedeno ne more več sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

6.Navedbe, da obsojencu ni mogoče očitati naklepa za uboj, saj ni meril v vitalne organe, temveč je do vboda v trebuh prišlo po nesrečnem naključju, ker se je oškodovanka nepričakovano obrnila, pomenijo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj je meril v vitalne dele telesa, opredelili pa sta se tudi do povzetih navedb zagovornika in jih razumno zavrnili v okviru dokazne ocene izvedenskega mnenja sodne izvedenke travmatološke stroke, zato vložnik neutemeljeno zatrjuje, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

7.Odločba o kazni se sme izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je sodišče z njo prekoračilo upravičenje, ki ga ima po zakonu (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP). Za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 je predpisana kazen od pet do petnajst let zapora, zato sodišče druge stopnje s tem, ko je delno ugodilo pritožbi državne tožilke in obsojencu kazen zvišalo na šest let zapora, ni prekršilo kazenskega zakona. Vložnik zatrjevane kršitve ne more utemeljiti z navajanjem, da pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo oškodovankinega prispevka in da okoliščine primera ne narekujejo zvišanja kazni, saj s tem uveljavlja pritožbeni razlog po 1. točki 374. člena ZKP, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja za vztrajanje pri navedbi, da dejanje ni bilo zahrbtno in se je zgodilo hitro in v razburjenju, saj z navedenim ne preseže sfere izpodbojnega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

8.Srž vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v obširnem uveljavljanju kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na posnetek videonadzora lokala A. (A2/3/2) ter na uradni zaznamek z dne 28. 11. 2022 (A2-/8) in zemljevid gibanja obsojenca (A2-/7), ki sta nastala na njegovi podlagi, pri čemer je bil omenjeni posnetek videonadzora pridobljen s kršitvijo obsojenčeve splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS ter pravic iz 8. člena EKČP. Vložnik v tem delu zahteve v odločilnem navaja, da je A. v nasprotju z določbami 76. in 80. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) snemal javno površino in s tem sistematično posegal v pravice vseh, ki se sprehajajo po tej površini in niso privolili v snemanje, zaradi česar je tak poseg v ustavne pravice nedopusten sam po sebi in ga ni mogoče sanirati s tehtanjem pomena ustavnih pravic obsojenca in oškodovanke. Po vložnikovi oceni se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, sodišče druge stopnje pa na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, saj je v obravnavani zadevi zasebnik snemal javno površino izven svojega območja, s čimer ni varoval ne svojega premoženja ne premoženja gostov.

9.Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil obsojenec posnet s kamero lokala A. (zasebnika), ki primarno snema oba vrtova lokala, deloma pa tudi javno površino, da je bila kamera postavljena zaradi varovanja premoženja zasebnika, ki se ukvarja z gostinsko dejavnostjo, in tudi zaradi varnosti uporabnikov lokala in njihovega premoženja, da ni bila prikrita in je bila zaznavna vsem mimoidočim ter da se je obsojenec na tem območju pogosto nahajal in se je torej lahko seznanil z video nadzorom.

10.Sodišče prve stopnje se je pri presoji ustavne skladnosti dokaza oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017 in po opravljenem tehtanju ustavnih pravic, v katere je bilo poseženo s slikovnim snemanjem, ter pravic, ki se varujejo s kazenskim postopkom, presodilo, da pravica oškodovanke do življenja in telesne integritete pretehta nad obsojenčevo pravico do zasebnosti. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo, vendar je ob tem opravilo še test upravičenega pričakovanja zasebnosti. Presodilo je, da na obravnavani javni površini obsojenec objektivno ni mogel pričakovati zasebnosti in takšnega pričakovanja navzven niti ni izražal, pri čemer zatrjevane kršitve ZVOP-2 ne morejo povzročiti drugačnega dojemanja javnega prostora.

11.Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča RS in sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko video snemanje in fotografiranje posameznika posega tako v njegovo splošno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, zlasti v vidik pravice do lastne podobe, ki mu daje možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slike, na kateri je upodobljen, kot tudi v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS. Posameznik lahko ustavnopravno varstvo zasebnosti v določeni meri pričakuje tudi na javnem kraju. Ali in v kolikšni meri posameznik na javnem kraju lahko uživa varstvo zasebnosti, je odvisno od presoje okoliščin konkretnega primera, pri kateri osrednjo vlogo igra test upravičenega pričakovanja zasebnosti. V skladu s to zasnovo je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot v vsebinskem (funkcionalnem) smislu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, če bo posameznik na zunaj zaznaven način izražal pričakovanje zasebnosti, ki bo objektivno upravičeno. Na takšno presojo med drugim vplivajo stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je pod videonadzorom, prikritost oziroma vidnost kamer, domet oziroma razsežnost videonadzora glede na njegov običajni in pričakovani namen, medtem ko so morebitne kršitve zakonske ureditve varstva osebnih podatkov upoštevne zlasti v obsegu, v katerem bi utegnile vplivati na posameznikovo dojemanje zasebnosti prostora.

12.Domet varstva ustavnih pravic ni neomejen. V posameznih primerih se lahko pokaže, da je zaradi uskladitve nasprotja (kolizije) med ustavnima pravicama po metodi praktične konkordance obseg varovanja ene izmed njiju treba zmanjšati v obsegu, ki je nujno potreben zaradi varstva druge pravice. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS je dopusten tudi poseg oziroma omejitev ustavne pravice zaradi pravic drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, pod pogojem, da takšen poseg prestane strogi test sorazmernosti. Tako v teoriji kot v sodni praksi je uveljavljeno stališče o dosledni (absolutni oziroma radikalni) prepovedi opiranja sodne odločbe na dokaze, ki jih državni organ pridobi s posegom v človekove pravice brez predhodne zakonske norme ali v nasprotju z zakonsko ureditvijo dopustnega posega. Če je dokaz samostojno pridobljen s strani posameznika brez udeležbe državnih organov, pa novejša sodna praksa dopušča tehtanje po načelu sorazmernosti med težo posega v obdolženčevo ustavno pravico na eni strani in ustavno pravico oškodovanca ter težo kaznivega dejanja, s katerim je bilo vanjo poseženo, na drugi strani. O kršitvi ustavne pravice, ki sproži uporabo pravila iz drugega odstavka 18. člena ZKP, je mogoče govoriti le, če ni izpolnjen noben izmed povzetih pogojev.

13.Vložnik v obravnavani zadevi nezakonitost in neustavnost uporabe videoposnetka in na njegovi podlagi pridobljenih dokazov utemeljuje zlasti z zatrjevano kršitvijo 76. in 80. člena ZVOP-2. V zvezi s temi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 15. 11. 2022, tega dne pa je bil izdelan tudi obravnavani videoposnetek. ZVOP-2 je bil uveljavljen 26. 1. 2023, zato je v času izvajanja video nadzora veljal Zakon o varstvu osebnih podatkov-1 (ZVOP-1) in ne ZVOP-2, kot izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje in navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti. ZVOP-1 ni urejal snemanja na javnih površinah, zato so se za njegovo zakonito izvajanje uporabljale splošne določbe ZVOP-1, določbe od 74. do 77. člena o video nadzoru pa so pomenile neposredno pravno podlago za obdelovanje podatkov, pridobljenih z video nadzorom. Vložnik zakonitosti izvajanja video nadzora in posledičnega obdelovanja osebnih podatkov na tej pravni podlagi ne izpodbija, Vrhovno sodišče pa je po uradni dolžnosti ne preizkuša.

14.Vložnik kršitve prav tako ne more utemeljiti z navedbo, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno kot v zadevi I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, saj gre v obravnavani zadevi za snemanje javne površine izven zasebnega lokala. Vložnik napačno povzema citirano sodbo, saj je bilo vozilo tudi v zadevi I Ips 26906/2014 posneto na javni površini, ko je z javne ceste zapeljalo v garažo. Video nadzor se je torej izvajal na javni površini, ki je prostorsko in vsebinsko tesno povezana z garažno hišo, kjer se je izvrševal video nadzor. Za prav takšno situacijo gre tudi v obravnavani zadevi, kjer je bil obsojenec posnet na javni površini tik ob terasi gostinskega lokala, ki je primarno izvajal video nadzor lastnih površin zaradi ustavno dopustnega (legitimnega) cilja varovanja premoženja gostinskega lokala ter premoženja in osebne varnosti ljudi, ki se v njem nahajajo, osebni podatki obsojenca pa so bili obdelani natančno v tem obsegu. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ob tem izhaja tudi, da kamera ni bila prikrita in da je bila zaznavna vsem mimoidočim, vključno z obsojencem, ki se je na tem območju pogosto nahajal. Temeljno sporočilo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021 in odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1096/21-14 z dne 2. 12. 2024 je v tem, da je v takšnih okoliščinah posameznikovo upravičeno pričakovanje zasebnosti zmanjšano, ukrep video nadzora pa ni prekomeren poseg v splošno pravico do zasebnosti in pravico do informacijske zasebnosti. Obsojenčevi pravici iz 35. in 38. člena Ustave RS ter pravice iz 8. člena EKČP torej niso bile prekršene, zato zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

16.Vrhovno sodišče je glede na obsojenčeve osebne in socialne okoliščine, razvidne iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, obsojenca po 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Prim. 17. in 18. točko razlogov drugostopenjske sodbe.

17. točka razlogov prvostopenjske sodbe.

15. točka razlogov drugostopenjske sodbe.

Prim. sodbe ESČP Peck proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 1. 2003, Antović in Mirković proti Črni Gori z dne 28. 11. 2017 in Vukota-Bojić proti Švici z dne 18. 10. 2016. Prim. tudi sodbo SEU C-212/13 z dne 11. 12. 2014.

Prim. sodbo ESČP Vukota-Bojić proti Švici z dne 18. 10. 2016 (točka 54).

Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017 in I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009.

Prim. F. Testen: 15. člen, v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 195.

Prav tam, str. 198.

10Prim. M. Šepec: 18. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 1. knjiga, Lexpera 2023, str. 195.

11Prav tam, str. 200. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016 in I Ips 5909/2011-170 z dne 18. 7. 2013.

Tako izhaja iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev, povzetih v 7. točki razlogov sodbe I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 371, 371/1, 371/1-8 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35, 38

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.