Jedro

Tožena stranka je imela sporno tovorno vozilo v uporabi na podlagi dogovora z družbo M. To pa je tisto pomembno dejstvo, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve neutemeljen, saj prehod premoženja ni bil opravljen brez pravne podlage.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Ig 97/00291 z dne 7.11.1997 v njegovem še ne pravnomočnem delu v 1. točki izreka, za znesek 1.810.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1997 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 52.265,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi to je od 7.11.1997 do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v višini 436.866,10 SIT v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo oz. podrejeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku lahko ugotovilo samo isto dejansko stanje, kot ga je ugotovilo že v prvem obravnavanju te zadeve. Pravdni stranki sta namreč ponovili ista dejstva in dokaze, dodatno je bila zaslišana le priča F.K., ki je bila v spornem času direktor družbe M.. Tožeča stranka pa meni, da bi moralo prvostopno sodišče pričo F.K. obravnavati kot neverodostojno pričo. To kažejo okoliščine, da je ta priča doživela hujšo prometno nesrečo in da ima težave s spominom, ta priča je očitno tudi zamenjevala kaj je govorila v svojem imenu in kaj je govorila v imenu družbe M.. Očitno je tudi zamenjala v kakšnih odnosih je bila s toženo oz. tožečo stranko. Zato in zaradi obnašanja te priče, se tožeči stranki postavlja tudi vprašanje, če ni morebiti direktor tožene stranke "vplival" na pričo. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in poudarja, da se je s toženo stranko dogovorila za uporabo spornega vozila zgolj iz razloga, ker se je direktor tožene stranke zavezal in z direktorjem tožeče stranke dogovoril, da bo tožena stranka od tožeče kupila sporno vozilo. Če takšnega dogovora ne bi bilo, tožeča stranka že ob prvem podaljšanju prometnega dovoljenja za sporno vozilo ne bi spornega vozila izročila toženi in ji prav tako ne bi izročila prometnega dovoljenja. Ker pa do sklenitve kupoprodajne pogodbe ni prišlo, je tožeča stranka upravičena terjati vtoževani znesek od tožene na podlagi neupravičene obogatitve.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Stališče pritožbe, da je treba pričo F.K. proglasiti za neverodostojno pa je po njenem mnenju zgolj posledica dejstva, da je ta zanesljivo in natančno opisal okoliščine in tedanja razmerja, kar vse pa gre v škodo tožeči stranki.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pričo F.K. obravnavati kot neverodostojno pričo. Za tako svoje stališče pa po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni podala nobene realne utemeljitve. Okoliščina, da je imela ta priča hudo prometno nesrečo, kot je povedala in da ima težave s spominom ob sicer jasni izpovedbi te priče, kot je razvidna iz zapisnika o zaslišanju, same po sebi nedvomno ne morejo utemeljevati take ocene tožeče stranke, zlasti pri tem še upoštevaje časovno odmaknjenost dogodkov o katerih je priča izpovedovala. Na to pa ne kaže niti pritožbena navedba, da naj bi priča zamenjevala pomembno dejstvo kaj je govorila v svojem imenu in kaj v imenu družbe M. d.o.o., saj tako obnašanje, ko se edini lastnik oz. družbenik družbe enači z samo družbo sploh ni nenavadno pač pa celo nekaj povsem običajnega. Zato pritožbeno sodišče meni, da s takimi pavšalnimi trditvami tožeča stranka svojih trditev o neverodostojnosti priče, katere pričevanje ji gotovo ne gre v korist pač ne more izpodbiti. Tako pa se dejansko izkaže, da je taka ocena navedene priče zgolj posledica izraženega nezadovoljstva nad dejstvom, da je ta dejansko potrdila navedbe tožene stranke in njene trditve, da je imela slednja sporno tovorno vozilo v uporabi na podlagi dogovora z družbo M. d.o.o.. To pa je tisto pomembno dejstvo, na podlagi katerega je pravilno zaključilo v svoji sodbi tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve neutemeljen, saj prehod premoženja ni bil opravljen brez pravne podlage. Tožeča stranka v ostalem v pritožbi ponavlja navedbe, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o uporabi vozila v okviru katerega naj bi bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka vozilo od tožeče odkupila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku povsem sprejemljivo obrazložilo, da je v obravnavanem primeru dejansko šlo za to, da je družba M. predala toženi stranki sporno vozilo na račun dolga, ki je nastal v poslovanju M. kot kupca blaga tožene stranke. Dejansko je torej družba M. z izročitvijo obravnavanega vozila toženi stranki garantirala za svoje obveznosti, ki jih je imela do tožene stranke. To pa je, kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje razvidno tudi iz potrdila, ki sta ga podpisala zastopnika M. in tožene stranke. Ob takem stanju pa se seveda izkaže, da ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o uporabi vozila, kot posledica predhodnega dogovora, da bo tožena stranka vozilo od tožeče odkupila. O tem je namreč po presoji pritožbenega sodišča dovolj jasno izpovedala priča F.K., ki je v tem delu dejansko potrdila navedbe tožene stranke in je izpoved te priče sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo. Ker je torej po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje sprejelo zaključke, ki so tako v dejanskem kot materialno pravnem pogledu pravilni in se z njimi pritožbeno sodišče strinja, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, glede na to, da v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve tako, da ta odgovor niti ni bil potreben.