Jedro

Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede osebnega avtomobila, ki naj bi ga imel v lasti pokojni v trenutku smrti. Zapuščina obsega premoženje pokojnika, ki obstaja v času njegove smrti in tudi na kaducitetnega upravičenca preide s trenutkom smrti, čeprav ne gre za dedovanje. Kaducitetnemu upravičencu se v skladu z 219. členom ZD izroči zapuščina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A. A. (točka I izreka) in sklenilo, da celotno zapustnikovo premoženje postane državna lastnina in se izroči Republiki Sloveniji (točka II izreka).

2. Republika Slovenija kot kadicitetna upravičenka s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se osebni avto nahaja na naslovu zapustnika, kaducitetna upravičenka pa je še pred pravnomočnostjo sklepa opravila poizvedbe in ugotovila, da vozila na navedenem naslovu ni. Po njenem mnenju je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit, ker sodišče v zapuščinskem postopku ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni pravilno uporabilo materialnega prava, v škodo kaducitetne upravičenke pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo še pred izročitvijo premoženja kaducitetni upravičenki zanesljivo ugotoviti kje se nahajajo posamezne stvari iz zapuščine. Po podatkih sodišča je vozilo na naslovu V., kaducitetna upravičenka je pregledala predmetni zapuščinski spis in iz podatkov spisa ne izhaja, da se osebno vozilo nahaja na tem naslovu. Takšnega podatka sodišču nista dala dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala, iz podatkov e-RISK, ki jih je pridobilo sodišče, pa izhaja, da naj bi bila na vozilu reg. označba CE T... in ne registrska označba CE L... Ker sodišče ni navedlo VIN številke vozila, ni mogoča identifikacija vozila, oziroma ugotovitev, da gre za isto vozilo. Sodišče pa je spregledalo podatek, da je prometno dovoljenje za vozilo, za katerega je pridobilo podatek iz e-RISK veljalo do 23. 12. 2008, da je kot status vozila označeno ″odjavljeno″. Kaducitetni upravičenki ni znano, na podlagi katerih listin oziroma podatkov je sodišče sprejelo zaključek, da je bil pokojni lastnik osebnega avtomobila Hyundai Pony 1.3 LS, letnik 1990, reg. št. CE L... in da je to vozilo v trenutku zapustnikove smrti spadalo v njegovo premoženje. Obstoji možnost, da je bilo vozilo že razgrajeno in kot tako ne obstaja več, predmet pa, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase. Čeprav po mnenju teorije tudi na kaducitetnega upravičenca zapuščina preide s trenutkom smrti kljub temu, da ne gre za dedovanje, je treba pred sklepom o izročitvi tega premoženja v smislu določila 219. člena ZD zanesljivo ugotoviti ali in kje obstaja (v trenutku odločanja), tako sklep I Cp 192/2015 in III Cp 1023/2016 Višjega sodišča v Ljubljani, na katera se v tej zvezi kaducitetna upravičena sklicuje. Sodišče prve stopnje je nepopolno, oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, obstaja velika verjetnost, da osebno vozilo dejansko ne obstaja več. Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase, niti se ne more izročiti kaducitetni upravičenki, pri tem je irelevantno, če je v uradnih evidencah lastništvo formalno vpisano na zapustnika. Sodišče prve stopnje ni raziskalo dejanskega stanja, zaradi česar je kršilo določilo materialnega prava in kaducitetni upravičenki izročilo stvari, ki je ni mogoče najti ali prevzeti, oziroma, ki v trenutku zapustnikove smrti niso bile del njegovega premoženja. Sodišče prve stopnje bi v predmetnem zapuščinskem postopku pred izročitvijo osebnega vozila v last kaducitetni upravičenki moralo ugotoviti ali vozilo še sploh obstoji, kdo ga ima v posesti, oziroma kdo ji ga je dolžan izročiti. To velja tem bolj, ker so se zapustnikovi zakoniti dediči dedovanju odpovedali.

3. B. B. in C. C.(dediča, ki sta se dedovanju po zapustniku odpovedala) na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatka e-RISK v spisu izhaja, da je pokojni imetnik osebnega avtomobila Hyundai Pony 1.3 LS z registrsko številko CE ..., da je datum veljavnosti prometnega dovoljenja za to vozilo 23. 12. 2008 in da je vozilo odjavljeno iz prometa (list. št. 26 spisa), iz podatka e-RISK DUNZ (list. št. 27) pa izhajajo še idetifikacijski podatki za vozilo z registrsko številko CE T... in osebni podatki pokojnika (EMŠO in naslov prebivališča) ter podatek o zavarovanju vozila v času od 23. 12. 2007 do 23. 12. 2008 ter datum prve registracije 15. 10. 1990. V spisu tudi ni podatka o tem, kje se vozilo nahaja, v izpodbijanem sklepu pa ni obrazložena ugotovitev o tem, da se vozilo nahaja na naslovu V. Navedena registrska številka v izreku izpodbijanega sklepa CE L... je edini navedeni identifikator za vozilo, ki naj bi spadalo v zapuščino in ni skladen z iz uradne evidence pridobljenim podatkom. Drži tudi pritožbena navedba, da pokojnikova dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala, nista dala sodišču podatka o tem, kje se nahaja vozilo.

Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede osebnega avtomobila, ki naj bi ga imel v lasti pokojni v trenutku smrti. Zapuščina obsega premoženje pokojnika, ki obstaja v času njegove smrti in tudi na kaducitetnega upravičenca preide s trenutkom smrti, čeprav ne gre za dedovanje. Kaducitetnemu upravičencu se v skladu z 219. členom ZD izroči zapuščina. Neobstoječega premoženja ni mogoče izročiti, zato mora sodišče ugotoviti ali obstaja premoženje v trenutku smrti pokojnika in kje se to premoženje nahaja.

6. Glede na obrazloženo je zmotno in nepopolno ugotovljeno stanje tako glede obstoja osebnega vozila in glede kraja, kjer se to vozilo nahaja, ki naj bi spadalo v zapuščino po pokojnem. Glede na obrazloženo je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ker je identifikacijski znak osebnega avtomobila v 1. alineji točke I izreka v nasprotju z listinama v spisu na list. št. 26 in 27, hkrati pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je pritožbi kaducitetne upravičenke zato ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obrazloženo ugotoviti ali je v trenutku pokojnikove smrti obstajalo vozilo, katerega lastnik je bil, katero vozilo je to bilo in kje se to vozilo nahaja.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo, da ne bo samo ugotavljalo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, ker vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je od uvedbe postopka do odločitve o pritožbi preteklo le dobro leto dni (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).