Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je bila plača tožniku obračunana napačno. Višino prikrajšanja je izračunal izvedenec in njegovemu izračunu tožena stranka ne oporeka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi se tožnik odpovedal svoji pravici do plače v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot direktor in je imel sklenjeno individualno pogodbo (o zaposlitvi). Tožena stranka mu plače ni izplačevala v pogodbeno dogovorjeni višini ampak manj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo razlike, kot jo je ugotovil postavljeni sodni izvedenec za čas od 22. 7. 1992 dalje. Tožena stranka na izračune izvedenca ni imela pripomb, kot neutemeljene pa je sodišče zavrnilo trditve tožene stranke, da naj bi bil tožnik sam odgovoren za obračunavanje prenizkih plač.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da tožena stranka ni ponudila dokazov, ki bi kazali na zlorabo pravic ali na sokrivdo tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložila tožena stranka revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob neupoštevanju izvedenih dokazov, napačni dokazni presoji in napačnih zaključkih, kar vse predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, sodišče napačno oziroma zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje narave očitane zlorabe pravic. Ne gre le za zlorabo pravice s strani tožnika do vtoževanja svoje zapadle terjatve, temveč tudi za spoštovanje ustrezne skrbnosti. Od direktorja družbe se upravičeno pričakuje povečana skrbnost tudi in predvsem v zvezi s finančnimi zadevami družbe in zakonitostjo poslovanja. Taka povečana skrbnost se predpostavlja in po drugem odstavku 280. člena ZGD velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Tožnik kot direktor s svojim ravnanjem ni zagotovil ustrezne skrbnosti lastnega poslovanja, ko je imel vse možnosti pravočasnega vpliva in nadzora, zato se kasneje ne more sklicevati na nepravilno in nepravočasno izpolnitev. Tožnik kot direktor je bil ves čas edini zakoniti zastopnik podjetja ter hkrati tudi odredbodajalec, odgovoren za zakonitost poslovanja in za pravilno izpolnjevanje vseh obveznosti družbe do delavcev. Ves čas je tako imel tudi možnost in vpliv na odločitve o obračunu plač. V postopku pred sodiščem druge stopnje je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče svojo dokazno presojo oprlo prvenstveno le na izpoved tožnika, pričevanja prič pa pavšalno zavrne in jih povzema v nasprotju z njihovimi dejanskimi izpovedbami. Sodišče tudi ne bi smelo opreti presoje o odločilnih dejstvih na oceno izvedenca, ki ni pooblaščen za materialno pravno presojo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče v celoti zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in sicer "v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP". Kršitev vidi v tem, da je sodišče (druge stopnje) svojo dokazno presojo oprlo prvenstveno le na izpoved tožnika, zavrnitve pričevanja drugih prič pa pavšalno zavrne in jih povzema v nasprotju z njihovimi dejanskimi izpovedbami.

Predvsem revizija netočno in nekorektno povzema le del obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na ugovore tožene stranke, da naj bi do napačnega obračuna plače prišlo (tudi) zaradi zlorabe pravic tožnika kot odgovornega za pravilno in zakonito poslovanje, je razumljivo, da je sodišče v tej zvezi zaslišalo najprej tožnika samega. Toda že sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpovedi zaslišanih prič, sodišče druge stopnje pa njihovih izpovedi ni zavrnilo. Izrecno navaja, da je upoštevalo poleg zagovora tožnika tudi izpovedi prič in izvedenca (stran 5 izpodbijane sodbe), kot tudi, da je pri presoji o tem, ali je tožnik vedel za prenizek obračun plače, upoštevalo izpovedi prič (stran 5 izpodbijane sodbe).

V bistvu pa tožena stranka z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka poskuša posredno uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To celo izrecno pove, ko zapiše, da "neupoštevanje izvedenih dokazov (pričevanj), napačni dokazni presoji in napačnih zaključkih, predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka".

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tudi za toženo stranko očitno ni sporno, da je bila tožniku obračunana (in izplačana) nižja plača, kot pa bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi. To izhaja tako iz dejstva, da zoper ugotovitve izvedenca ni ugovarjala, predvsem pa iz njenih ugovorov, ki jih ponavlja tudi v reviziji, da je za tak (prenizek) obračun odgovoren tožnik sam. Predmet spora tudi ni bilo vprašanje pravilnosti izplačevanja dela plače v "obliki" materialnih stroškov. Ne samo, da tožena stranka v tem delu za svoje trditve (posebej da si je tožnik želel pridobiti izjemne neobdavčene obresti) ne ponuja nobenih dokazov. Bistvena za odločitev je presoja o pravilnosti obračuna plače (po višini), ne pa, na kakšen način in v kakšni obliki je bila plača dejansko izplačana. Tudi če je tožnik res dopuščal nepravilno ali celo nezakonito izplačevanje dela plač v obliki materialnih stroškov, tako njegovo ravnanje ne more vplivati na ugotovitev, da mu je bila plača obračunana napačno.

Sodišče je ugotovilo, da je bila plača tožniku obračunana napačno. Višino prikrajšanja je izračunal izvedenec in njegovemu izračunu tožena stranka ne oporeka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi se tožnik odpovedal svoji pravici do plače v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Revizijsko sodišče pa se strinja s presojo nižjih sodišč, da tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nepravilen obračun. Tega ni opravljal sam, temveč ustrezne strokovne službe. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da ni opravljal nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo obračuna plač. Po ugotovitvah obeh sodišč iz izpovedi zaslišanih prič (delavk, ki so pri obračunu plač neposredno sodelovale) izhaja ravno nasprotno. Tožnik je "vodil" plačno politiko, pogosto tudi kontroliral obračunavanje svoje plače in dajal navodila za obračunavanje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil glavni problem pri tem določanje osnove za izračun tožnikove plače, spregledano pa so bila druga manjša odstopanja pri obračunu.

Sklicevanje tožene stranke na zmotno uporabo določbe drugega odstavka 280. člena ZGD je neutemeljeno. Določba se nanaša na odgovornost članov uprave delniške družbe za škodo, ki je povzročena delniški družbi. Tožena stranka je (sedaj) družba z omejeno odgovornostjo, v spornem obdobju pa je bila družbeno podjetje (p.o.). Tožbeni zahtevek se je nanašal na razliko v plači tožnika kot poslovodnega organa podjetja A., p.o. in sicer do vključno aprila 1996. Kot izhaja iz sodnega registra je bilo lastninsko preoblikovanje in uskladitev z ZGD (preoblikovanje v d.d.) vpisano 21. 5. 1996. V času na katerega se nanaša izpodbijana odločitev tožnik tako ni mogel biti član uprave delniške družbe, predmet spora pa tudi ni njegova odgovornost za škodo, povzročeno toženi stranki.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).