Jedro

Vzpostavitev prejšnjega stanja v gozdu pomeni ponovno pogozditev. Vendar pa ta ne omogoča popolne restitucije, saj ni mogoče vzpostaviti enakega gozda, kot je bil pred posekom. Popolno restitucijo bi torej pomenila posaditev novega gozda in denarna odškodnina do vrednosti ugotovljene posekane lesne mase v času poseka. Iz navedenega izhaja, da je mogoče reparirati škodo tudi s prisoditvijo vrednosti ugotovljene lesne mase v času škodnega dogodka oziroma poseka. Ta torej predstavlja razliko med vrednostjo gozda pred posekom in po poseku.

Oškodovanec ima pri zahtevku za povrnitev škode možnost izbire, in sicer med odškodnino v višini stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja (+ razlika do polne vrednosti stvari) in med odškodnino v višini (celotne) vrednosti poškodovane oziroma odvzete stvari. Ne more pa zahtevati obojega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I in II spremeni tako, da se odškodnina zniža za 6.289,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2007 dalje in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.903,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2007 dalje do plačila, v tč. III pa tako tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 51,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 14.192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 10. 2007 dalje, za preostalih 7.237,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 974,91 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja pri trditvah, da sta za škodo odgovorna izvajalec E. B., ki je samovoljno ter kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da je bila odločba o odobritvi poseka preklicana, nadaljeval s sečnjo na parcelah obeh pravdnih strank, ter gozdar, ki je nestrokovno in napačno odkazal drevesa za posek tudi na parcelah tožeče stranke. Toženi stranki tako ni moč očitati malomarnosti. Ker tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, ne pride v poštev uporaba 186/4 člena OZ. Če je sodišče že smatralo, da je poleg E. B. odgovorna tudi tožena stranka, pa bi moralo njeno odgovornost oddvojiti in konkretizirati, česar pa ni storilo. Pričanje gozdarja D. L. ni bilo prepričljivo niti verodostojno, on pa ni ravnal s skrbnostjo, ki se od strokovnjaka pričakuje. Sodišču očita, da se ni ukvarjalo z razmerjem med B. in dvema podizvajalcema, ki jih je najel in sta povzročila še več škode, saj sta sekala na črno. Sodišče bi moralo upoštevati kazensko sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah. Trdi, da se sodbe v bistveni postavki ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo kubature posekanega lesa in vrednosti domnevno neupravičeno posekanega lesa, pri čemer pa bi moralo upoštevati ceno stoječega lesa pred posekom. Sodišče se je pri večini postavk nastale škode sklicevalo na izvedensko mnenje V. P. L., ki pa je bilo narejeno pred začetkom postopka. S tem je zagrešilo kršitev bistvenih določb postopka. Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi odškodnino iz naslova novega sestoja, kar pa je več kot je tožeča stranka zahtevala v tožbi. Tožeči stranki ta škoda ni nastala, saj v zvezi s tem ni imela nobenih stroškov in posledično nobene škode.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet spora je tožničin zahtevek na povrnitev škode, ki izvira iz poseka dreves na njenih gozdnih parcelah. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je toženec odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi navedenega poseka dreves. Navedeni zaključek temelji na dejanski ugotovitvi, da je toženec gozdarju, ki je odkazal drevesa za posek, pokazal napačno mejo med svojo in tožničino gozdno parcelo, nato pa kljub gozdarjevemu preklicu odločbe o odobritvi poseka, ni naročil izvajalcu, da s posekom preneha, ampak je pri njem vztrajal vse do določitve meje. Navedeni dejanski zaključek temelji na prepričljivi in obširni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, katere podlaga so skladne izpovedi zaslišanih prič in tudi izpoved samega toženca, ki jo je podal ob zaslišanju v kazenskem postopku. Dokazna ocena navedenih izpovedi, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, izključuje tako morebitno odgovornost gozdarja kot izvajalca sečnje. Toženec je tisti, ki bi lahko ob ustrezni ravni skrbnosti preprečil škodni dogodek. Sicer pa bi bila tožba pravilno uperjena zoper toženca tudi v primeru ugotovitve odškodninske odgovornosti izvajalca. Obligacijski zakonik (OZ) namreč v 187. členu določa solidarno naročiteljevo odgovornost za ravnanja izvajalca, ki so tretjemu povzročila škodo. Sodišču se zato tudi ni bilo potrebno ukvarjati z odgovornostjo morebitnih podizvajalcev, za katere odgovarja podjemnik oziroma prevzemnik posla (prim. 630. člen OZ).

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zavrnilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, saj pri ugotavljanju temelja civilne odškodninske odgovornosti, sodišče nanjo ni vezano (a contrario vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v smislu določbe 14. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. Pritožba proti temelju ugotovljene odškodninske obveznosti toženca tako ni utemeljena, delno pa je utemeljena glede odločitve o višini škode. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca za gozdarstvo J. B. pravilno ugotovilo, da znaša vrednost posekane lesne mase 10.223,00 EUR, ob upoštevanju stroškov sečnje in spravila lesa, pa znaša čista vrednost 6.491,00 EUR. Toženec v pritožbi napačno uveljavlja ceno stoječega lesa pred posekom. Izvedenec je že v prvostopenjskem postopku pojasnil, da je vrednost lesa v gozdu pred posekom in spravilom enaka njegovi prodajni vrednosti. Pravilno je tudi ugotovilo škodo zaradi dodatno uničenih dreves ob izvajanju sečnje in spravila v znesku 290,00 EUR, ter škodo zaradi poškodb stoječega drevja, ki se izkazuje v izgubi donosa v znesku 680,00 EUR. Ker pa po opravljeni sečnji sečišče ni bilo urejeno in ni bil vzpostavljen gozdni red v skladu s Pravilnikom o izvajanju sečnje, ravnanju s sečnimi ostanki, spravilu in zlaganju gozdnih lesnih sortimentov je to pogojevalo še nadaljnjo škodo v znesku 442,00 EUR. Toženec napačno očita sodišču prve stopnje, da se je sklicevalo na izvedensko mnenje V. P. L., ki je bilo pridobljeno pred pravdo. Iz navedenega razloga je sodišče upoštevalo mnenje omenjene izvedenke zgolj kot del tožbenih trditev. Kot take jih je upošteval tudi izvedenec B. pri oceni določenih škodnih postavk, ki jih zaradi poteka časa in preraščenosti gozda ni bilo mogoče ugotoviti, toženec pa jih ni substancirano prerekal. 8. Sodišče prve stopnje je tožnici kot škodo priznalo tudi strošek ponovne pogozditve oziroma vzpostavitve prejšnjega stanja v znesku 6.289,00 EUR, ki obsega strošek priprave tal, strošek smrekovih sadik, strošek saditve, obžetve ter premazov proti divjadi. Po določilih OZ je temeljni način reparacije oziroma povrnitve škode vzpostavitev prejšnjega stanja. Če ta ne pride v poštev, je treba povzročeno škodo odpraviti z denarno odškodnino (164. člen OZ). Vzpostavitev prejšnjega stanja v gozdu pomeni ponovno pogozditev. Vendar pa ta ne omogoča popolne restitucije, saj ni mogoče vzpostaviti enakega gozda, kot je bil pred posekom. Popolno restitucijo bi torej pomenila posaditev novega gozda in denarna odškodnina do vrednosti ugotovljene posekane lesne mase v času poseka. Iz navedenega izhaja, da je mogoče reparirati škodo tudi s prisoditvijo vrednosti ugotovljene lesne mase v času škodnega dogodka oziroma poseka. Ta torej predstavlja razliko med vrednostjo gozda pred posekom in po poseku. To pomeni, da ima oškodovanec pri zahtevku za povrnitev škode možnost izbire, in sicer med odškodnino v višini stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja (+ razlika do polne vrednosti stvari) in med odškodnino v višini (celotne) vrednosti poškodovane oziroma odvzete stvari. Ne more pa zahtevati obojega. Toženka je torej upravičena do odškodnine v neto vrednosti posekane lesne mase, do odškodnine za škodo zaradi dodatno uničenih dreves, za izgubo donosa zaradi poškodb stoječega drevja in odškodnine v višini stroškov ureditve sečišča in vzpostavitve gozdnega reda v skupni vrednosti 7.903,00 EUR, ne pa tudi do stroškov ponovne pogozditve oziroma stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.289,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peta alinea 358. člena ZPP), v preostalem delu pa jo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Delni uspeh tožene stranke s pritožbo je pogojeval tudi spremembo stroškovne odločitve. Po znižanju odškodnine za 6.289,00 EUR, je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela le za 7.903,00 EUR. Glede na celoten znesek zahtevane odškodnine v višini 21.429,00 EUR, znaša tožničin uspeh v pravdi 36,88 %, toženčev pa 63,12 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stroški tožeče stranke za odvetniške storitve in izdatke znašajo 2.155,97 EUR, stroški toženca pa 1.341,40. Ob upoštevanju novega razmerja uspeha v pravdi gredo tožeči stranki pravdni stroški v višini 795,12 EUR, tožencu pa v višini 846,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa se izkaže, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 51,57 EUR pravdnih stroškov. Glede na navedeno je bilo treba stroškovno odločitev spremeniti na podlagi določil 2. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Na istih določilih temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških. Toženčev uspeh v pritožbenem postopku je bil približno polovičen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.