Jedro

V izvršilnem naslovu se odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Takšno odločitev je mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne odločbe je potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslov, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 236. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št... z dne 13. 6. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo (pri)tožnika zoper sklep o izvršbi št... z dne 20. 12. 2001. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da mora (pri)tožnik do 17. 5. 2002 izpolniti naloženo obveznost po odločbi z dne 15. 9. 2001 ter, da v primeru, če ne bo izpolnil obveznosti v tem naknadno odrejenem roku, bo kot prisilni ukrep uporabljena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, ter da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja (pri)tožnik. Po 1. odstavku 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) se odločba, izdana v upravnem postopku izvrši, ko postane izvršljiva. Po 3. točki 2. odstavka 282. člena postane odločba organa prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. Iz spisa organa prve stopnje je razvidno, da je bila odločba (pri)tožniku vročena 19. 9. 2000 ter da se zoper njo ni pritožil. Po 1. odstavku 292. člena ZUP je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, neutemeljene. Po 1. odstavku 298. členu ZUP, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi z denarno kaznijo. V zadevnem primeru je iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 19. 12. 2001 razvidno, da je (pri)tožnik sicer pričel z delom za ureditev gnojnične jame, ni pa izpolnil obveznosti, ki so mu bile določene z odločbo. Gnojišče ni uredil tako, da bi bilo drenirano v gnojnično jamo. V mlekarnici je zamenjal poškodovane ploščice, vendar so na nekaterih mestih še vedno poškodovane, potrebno pa je tudi temeljito čiščenje cele mlekarnice. Iz zapisnika je tudi razvidno, da na koncu cevi niso bili nameščeni zaščitni pokrovi oziroma čepi. V prostoru za veterinarja se nahaja hladilnik, še vedno pa ni uporabljena posebna omara za zdravila in ostale pripravke, ki jih je potrebno hraniti ohlajene. Ker (pri)tožnik ni izpolnil tega, kar mu je bilo naloženo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal sklep, s katerim je izrekel denarno kazen v upravni izvršbi.

Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri pritožbenih navedbah in sicer, da so z ureditvijo gnojišča pričeli takoj po inšpekcijskem pregledu, izkopali so jamo in pričeli z gradbenimi deli, vendar so morali z delom prekiniti zaradi nenadejanih objektivnih okoliščin. Najprej se jim je pokvarila vodovodna instalacija, ki jo je bilo potrebno obnoviti, nato pa se je začel hud mraz, ki je ustavil zunanja dela, saj pri tako nizkih temperaturah ni bilo mogoče betonirati gnojišča. Ob ponovnem inšpekcijskem pregledu so nastalo situacijo razložili tudi inšpektorici. Do zamude postavljenega roka ni prišlo namerno, ampak zaradi višje sile, kar bi po mnenju tožnika inšpektorica morala upoštevati in počakati, da bi se navedene negativne okoliščine uredile in bi imeli možnost začeto delo dokončati. Zaradi prekoračitve roka ni nastala nobena škoda, niti ni grozila nevarnost kakršnega koli škodnega dogodka, saj je bilo poskrbljeno za vse zaščitne ukrepe v zvezi z odtokom gnojnice. Tožena stranka sploh ni upoštevala navedb tožnika o obstoječih razmerah in objektivnih zadržkih, temveč je samo formalnopravno ugotavljala neizvršitev dela. Tožena stranka prav tako ni odgovorila na pritožbene navedbe, zakaj je bila kazen izrečena v celoti, čeprav je bila izpolnjena obveznost iz 2. in 3. točke izreka prvostopenjske odločbe. Glede na navedeno bi tožena stranka lahko izrekla le tretinjsko kazen. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ne da bi podala odgovor na tožbo.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prisilno izvršitev odločbe z dne 15. 9. 2001, s katero je bilo tožniku določeno, da mora urediti gnojišče tako, da bo drenirano v gnojnično jamo, da mora urediti mlekarnico in dovoz do nje tako, da se ne križajo poti dovoza mleka in poti živali in poti gnojišča ter da mora v mlekarnici in na molzišču nadomestiti poškodovane in odstopljene ploščice, na prehodu med prostoroma namestiti vrata, zagotoviti ustrezno zaščito pred insekti in sanirati rjasta vrata. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva, to pa postane med drugim, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve (282. člen ZUP). Točno je tudi, da na podlagi 3. odstavka 131. člena ZVet pritožba ne zadrži izvršitve, vendar mora takšno odločitev ustrezno obrazložiti. S takšno odločitvijo v izvršilnem naslovu se namreč odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Zato je po presoji sodišča, takšno odločitev mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne upravne odločbe je zato potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslova, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 236. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna. Vendar v tej smeri tožena stranka ni presodila tožbenih ugovorov, saj zgolj navajanje pravne podlage še ne pomeni obrazložitve odločbe v smislu 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem mora organ druge stopnje obrazložiti, kdaj šteje pritožbene ugovore za neutemeljene. Navedene tožbene ugovore bo torej tožena stranka morala obravnavati in se do njih opredeliti v vsebinskem in ne zgolj v formalnem smislu. Na pritožbene ugovore, da je tožnik izpolnil 2. in 3. točko izreka, da pogoja iz 1. točke izreka ni mogel izpolniti zaradi nepredvidljivih objektivnih okoliščin na katere ni mogel vplivati (okvara vodovodne instalacije, hud mraz, ki je onemogočil betoniranje gnojišča), ter da bi glede na izpolnitev dveh pogojev iz izreka odločbe, tožena stranka morala pri izreku denarne kazni to upoštevati in tožniku izreči le tretjinsko kazen, pa tožena stranka sploh ni odgovorila, s čimer je bilo kršeno pravilo 2. odstavka 254. člena ZUP, saj mora pritožbeni organ obravnavati in odgovoriti na vse pritožbene ugovore. Ker so bila kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.