Jedro

Iz podatkov spisa ni jasno razvidno, ali je tožnik pritožbo vložil v zaprti kuverti ali na kak drug način, prav tako ni jasno, ali jo je izročil delavcu zavoda in če, kdaj, je pa razvidno, da jo je vložil v kuverti, na kateri je bil na sprednji strani naveden naslov drugostopenjskega organa, na drugi strani pa pošiljateljevo (tj. tožnikovo) ime in priimek. Razen poštnega žiga pošte pa na kuverti tudi ni nobenega drugega zaznamka. Sodišče zato ne more preizkusiti tožnikovega ugovora o zadrževanju pošte (ter posledično pravilnosti odločitve organa) in je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalnega urada, št. 720-358/2009/27 z dne 27. 6. 2011, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, Upravni RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalnemu uradu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ zavrgel pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, št. 720-763/2011/1 z dne 6. 6. 2011, izdano na podlagi 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), s katero je bil tožnik 4. 6. 2011 nameščen v bivalne prostore s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi je navedel, da je bila tožniku prvostopna odločba vročena osebno 6. 6. 2011, vendar tožnik vročitve ni želel potrditi s svojim podpisom, kar izhaja iz zapisa vročevalca na odločbi. Petnajstdnevni rok je začel teči 7. 6. 2011, zadnji dan pritožbenega roka se je iztekel 21. 6. 2011. Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo je razvidno, da je bila ta oddana na pošto 22. 6. 2011, torej prepozno. Pritožbo je zato na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ zavrgel. S odločbo, št. 720-763/2011/1 z dne 6. 6. 2011, je prvostopni organ odločil, da se tožnika dne 4. 6. 2011 namesti v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi je navedel, da iz uradnega zaznamka operativnega vodje pravosodnih policistov izhaja, da je imel tožnik 4. 6. 2011 okoli 8.30 ure med menjavanjem rjuh s soobsojencem A.A. najprej verbalni in kasneje tudi fizični konflikt, ki je podrobno opisan. V razgovoru z operativnim vodjem je tožnik priznal, da je fizično napadel soobsojenca A.A. Ker je tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil, je bil po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora nameščen v bivalne prostore s strožjim režimom bivanja.

Tožnik je v tožbi navedel, da je prepričan, da je prišlo s strani delavcev zavoda do nezakonitega zadrževanja pošte in do določene zlorabe, ker je tožnik pritožbo zoper prvostopno odločbo oddal skoraj teden dni pred iztekom roka za pritožbo in sicer jo je izročil pazniku ZPKZ Dob B.B. 15. 6. 2011 ob 7.00 uri zjutraj, kar pomeni, da je bila pritožba oddana pravočasno, saj je bila oddana delavcu zavoda. Gre tudi za jasna pravila, določena v ZPP in ZKP, ki jih je treba analogno uporabiti, ker ZUP o tem nima posebnih določb. V tem primeru gre za situacijo, ko oseba zaradi svojega statusa ne more pošte oddati priporočeno na pošto. Tožnik nima sam možnosti za neposreden dostop do pošte in je tako popolnoma odvisen od ravnanj paznikov, katerim mora izročiti pošiljko, ki jo ti posredujejo naprej. Glede na zakonske določbe je čas oddaje na pošto s strani delavca zavoda nerelevanten, saj je bila pošiljka z izročitvijo delavcu zavoda pravočasno oddana in rok spoštovan. Ker je bila pritožba izročena delavcu zavoda, pritožbo pa je bilo treba vložiti v ZPKZ, o pravočasnosti vložene pritožbe ni dvoma. Tožnik ne ve, kaj se je dogajalo s pošto po tem, ko jo je oddal. Tožnik je v tednu po izročitvi odprtega pisanja – kuverte (v skladu s pravili ZPKZ zaporniki ne smejo oddajati zaprte kuverte, pač pa mora biti odprta, da jo paznik lahko pregleda) paznike večkrat vprašal, kje je potrdilo o oddaji pošiljke in glede usode pritožbe, vendar je potrdilo prejel naknadno šele 23. 6. 2011. Tožnik je na odločbo o zavrženju tudi odreagiral z vlogo z dne 3. 7. 2011, ki jo je sicer naslovil Urgenca v zvezi z opr. št. 720-35872009/27, vsebinsko pa bi bilo takšno vlogo, glede na to, da jo je pisala prava neuka oseba, šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri je tožnik izrazil svojo bojazen, da je prišlo s strani delavcev zavoda za nezakonito zadrževanje njegove pošiljke in je pristojne pozval, da stvar raziščejo. Že v tej vlogi pa je pojasnil, da je pritožbo vložil pravočasno. Organ bi tako moral to vlogo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zlasti ker je bila krivda za zatrjevano zamudo izključno na strani delavcev zavoda. Tožnik je tudi navedel, da je bila prvostopna odločba izdana brez kakršnekoli podlage. Opis dogajanja kritičnega dne 4. 6. 2011 nikakor ne ustreza dejanskemu stanju in gre za popolnoma zgrešene obtožbe na račun tožnika, ki je bil dejansko napaden s strani soobsojenca A.A. in se je pred njim zgolj branil, zato njegovo ravnanje nikakor ne more biti protipravno oziroma se mu ne more očitati hujšega motenja. Tožnik je v dokaz svojih navedb predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje B.B., opravo poizvedb o delovnem času policistov v ZPKZ, vpogled v upravni spis, idr.. Na podlagi navedenega je predlagal, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov tožbi ugodi, drugostopno in prvostopno odločbo odpravi ter tožniku prizna vse nastale stroške, ki naj mu jih povrne toženka. Tožnik je tudi prosil za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2011 še dodal, da je drugostopni organ na njegovo vlogo, imenovano Urgenca v zvezi z opr. št. 720-358/2009/27, odgovoril z dopisom z dne 25. 7. 2011, v katerem se je opredelil tudi do tožnikovih navedb glede sporne oddaje pošiljke na pošto. Iz same vloge izhaja, da sicer ni bilo možno ugotoviti, kje se je tožnikova pisemska pošiljka nahajala od 15. 6. 2011 do 22. 6. 2011 ter kdo konkretno je za to odgovoren, vsekakor pa je šlo za nepravilnost, za kar je objektivno odgovoren zavod oziroma odgovorna oseba zavoda. Glede na takšne zaključke je treba nedvomno tožbi tožnika ugoditi.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, v zvezi z vlogo tožnika z dne 5. 7. 2011 (Urgenca) pa je navedla, da je bilo v zvezi z obravnavo te vloge ugotovljeno, da je imel tožnik na podlagi 70. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) pravico pritožbo izročiti v zaprti kuverti, vendar tega ni storil. Pri pregledu pisemske ovojnice ni bilo mogoče natančno ugotoviti, ali je to pošiljko policistu res izročil v zaprti kuverti, saj je bila ovojnica zalepljena s selotejpom, vendar ni ugotovljeno, kdo jo je na ta način zalepil. Na pisemski ovojnici je le datum, da je bila ta pošiljka oddana na pošto v Mirni 22. 6. 2011, ni pa na ovojnici datuma, ko jo je policist od tožnika prejel. Iz te ovojnice je tudi razvidno, da je tožnik na pisemsko ovojnico napisal naslov prejemnika, kakor tudi naslov odpošiljatelja ter jo opremil s predpisanimi pisemskimi znamkami. Iz evidence o odposlanih pisemskih pošiljkah zavoda je razvidno, da je bila pisemska pošiljka v pisarno zavoda, od koder se pošta odpremlja na pošto Mirna, dostavljena 22. 6. 2011 in še isti dan oddana na pošto Mirna. Na podlagi 48. člena Hišnega reda zavoda Dob lahko obsojenci vloge, ki so naslovljene na zavod, Generalni urad Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij ter Ministrstvo za pravosodje oddajo brez ovojnice in znamk, na vse ostale naslovnike pa v zaprtih ovojnicah z znamkami. Le v primeru, ko je vloga naslovljena na zavod in Generalni urad, je uradna oseba zavoda, ki jo sprejme, dolžna vlogo opremiti z datumom prejema in svojim podpisom ter jo izročiti pristojnemu delavcu zavoda. Z datumom in podpisom pa pravosodni policist ni dolžan opremiti pisemske ovojnice, v kateri mu je tožnik pritožbo izročil. Kljub ugotovitvi, da je bila poštna pošiljka iz zavoda Dob odposlana s preveliko zamudo, pa toženka poudarja, da bi bila pritožba oddana v roku, če bi tožnik ravnal v skladu z 48. členom Hišnega reda in poukom o pravnem sredstvu ter pritožbo vložil pri prvostopnem organu brez ovojnice, česar pa ni storil. Potek dogodkov kritičnega dne pa izhaja iz uradnega zaznamka pravosodnega policista operativnega vodje C.C., tožnik pa svojih trditev, da se je le branil, ni izkazal. Tožnik je v večih vlogah podrobneje opisal dogodke kritičnega dne, kakor tudi vsakodnevne situacije, prosil pa je za prednostno obravnavo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrženju pritožbe tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, št. 720-763/2011/1 z dne 6. 6. 2011, kot prepozne.

Po 8. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) se odločbe, izdane na podlagi tega zakona, izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek); organ, pristojni za odločanje o zadevah po določbah 12., 22., 52., 56., 73., 81., 98., 108. in 116. člena tega zakona, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (drugi odstavek); upravni postopek lahko vodi in odloča o upravnih zadevah iz 236. člena tega zakona delavec, ki ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo (tretji odstavek). Iz podatkov izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku na podlagi 81. člena ZIKS-1 izdana odločba o namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, št. 720-763/2011/1 z dne 6. 6. 2011, ki mu je bila vročena istega dne, tj. 6. 6. 2011 (iz uradnega zaznamka vročevalca sicer izhaja, da tožnik njene vročitve ni želel podpisati), kar pomeni, da se je 15 – dnevni rok za pritožbo iztekel 21. 6. 2011. Ker je iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo razvidno, da je bila pritožba oddana na pošto 22. 6. 2011, jo je organ zavrgel (246. člena ZUP). Tožnik ugovarja, da je pritožbo izročil delavcu zavoda (pazniku B.B.) 15. 6. 2011, torej pravočasno (v ta namen predlaga tudi zaslišanje navedenih prič) in bi zato moral organ njegovo pritožbo vsebinsko obravnavati. Toženka temu nasprotuje, saj bi moral tožnik glede na 70. člen ZIKS-1, po katerem se obsojenec s svojimi vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi na (med drugim) državne organe obrača preko zavoda v zaprtih kuvertah, svojo pritožbo oddati na opisan način, lahko pa bi glede na 48. člen Hišnega reda pritožbo (ki je bila namenjena drugostopnemu organu – Generalnemu uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij) izročil brez ovojnice in znamk in le v takem primeru bi jo moral paznik zavoda opremiti z datumom prejema in svojim podpisom. Sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ni jasno razvidno, ali je tožnik pritožbo vložil v zaprti kuverti ali na kak drug način, prav tako ni jasno, ali jo je izročil delavcu zavoda in če, kdaj, je pa razvidno, da jo je vložil v kuverti (večji od standardne), na kateri je bil na sprednji strani naveden naslov drugostopnega organa, na drugi strani pa pošiljateljevo (tj. tožnikovo) ime in priimek, razen poštnega žiga pošte Mirna z datumom 22. 6. 2011 pa na kuverti tudi ni nobenega drugega zaznamka. Glede na povedano sodišče ne more preizkusiti navedenega tožnikovega ugovora (ter posledično pravilnosti odločitve organa) in je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter jo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj drugostopni organ preveri utemeljenost tožnikovih navedb o pravočasni in pravilno vloženi pritožbi (po potrebi z zaslišanjem prič) in če ugotovi, da je tožnik pritožbo vložil pravočasno, o njej vsebinsko odloči. Sodišče se v presojo ostalih tožnikovih ugovorov ni spuščalo, ker niso pravno relevantni za rešitev obravnavanega spora.

Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, in je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, če je pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV.