Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal vsakršno oglaševanje alkoholnih pijač, različnih vrst piva z vsebnostjo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, na vozilih (1. točka izreka) ter ji odredil odstranitev vsega reklamnega materiala z dostavnih vozil v roku 10 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je tržna inšpektorica na podlagi osebne zaznave zasledila več različnih načinov oglaševanja alkoholnih pijač - piva na transportnih kombi vozilih, ki so se pojavljala v cestnem prometu. V nadaljevanju pojasnjuje za katera vozila je šlo in kakšni so bili logotipi, slike in napisi na teh vozilih ter ugotavlja, da gre za oglaševanje tožeče stranke. Tržna inšpektorica je ugotovitve zapisala v zapisniku, ki je bil posredovan tožeči stranki, ta pa je nanj podala svoje pripombe, ki jih prvostopenjski organ v odločbi povzema, nato pa zaključuje, da je tožeča stranka oglaševala alkoholne pijače - pivo z vsebnostjo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola in to tako, da so bili oglasi na dostavnih kombi vozilih kot prikaz blagovnih znamk posameznih vrst piva, steklenic piva in kozarcev s pivom.

2. Prvostopenjski organ se sklicuje na 15. člen Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju ZZUZIS), ki absolutno prepoveduje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo več kot 15 volumenskih odstotkov alkohola, za tiste, ki imajo manjšo vsebnost alkohola pa določa, da se lahko oglašujejo na nosilcih, kot so bilteni, katalogi, letaki in prospekti, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju in drugih nosilcih objavljanja informacij, razen ob cestah na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih, vse pa z namenom, da se, med drugim, varuje zdravje ljudi. Prvostopenjski organ je pridobil mnenje Ministrstva za zdravje glede oglaševanja alkoholnih pijač na vozilih, iz katerega izhaja, da je tako oglaševanje nedopustno, saj se s tem neposredno oglašuje, oziroma napeljuje udeležence v prometu k uživanju alkoholnih pijač. Tržna inšpektorica je s spletnimi podatki preverila registracijo blagovnih znamk piva, ki so bila oglaševana v obravnavanem primeru in ugotovila, da so te blagovne znamke različne od prikaza na vozilih tožeče stranke, kar pomeni, da ni šlo za oglaševanje določenega proizvajalca piva, pač pa za prikazovanje podobe specifičnega izdelka. Skladno s tem je zato tožeči stranki prepovedala nadaljnje oglaševanje ter odstranitev vseh oglasov z vozil. 3. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo in pritrdilo odločitvi prvostopenjskega organa. V obrazložitvi je drugostopenjski organ najprej povzel vsebino izpodbijane odločbe in pritožbene navedbe tožeče stranke, nato pa pritrdil ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega organa. Enako kot prvostopenjski organ se opira na mnenje Ministrstva za zdravje ter poudarja da je prepoved oglaševanja alkoholnih pijač ob cestah in med vožnjo uzakonjena predvsem zaradi negativne povezave alkohola in vožnje. V obravnavanem primeru gre za namestitev oglaševalskih sporočil na vozila, ki so udeležena v cestnem prometu. Drugostopenjski organ meni, da ne gre pritrditi tožeči stranki, da prvostopenjski organ ni pojasnil, v kakšnem smislu bi lahko logotip, oziroma vrsta alkoholne pijače pomenila napeljevanje udeležencev v cestnem prometu k pitju alkohola, saj so vsi razlogi natančno obrazloženi. Škodljiva zloraba alkohola zahteva restriktivno razlago ZZUZIS in tega navedbe na vozilu, da minister za zdravje opozarja, da je prekomerno uživanje alkohola škodljivo, ne morejo spremeniti. Drugostopenjski organ tudi ne sledi pritožbeni trditvi tožeče stranke, da naj bi prvostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje, da se oglašuje vrsta piva in ne proizvajalec, saj je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu razvidno, da je inšpektorica podatke, oziroma logotipe proizvajalca pridobila iz njegove spletne strani in svoje ugotovitve tudi pojasnila. Nenazadnje je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke na primer oglaševanja, ki se ga poslužuje Pivovarna A., saj je vsak primer treba presojati posebej, prav tako tudi neutemeljeno sklicevanje na visoke stroške oglaševanja, saj bi se morala tožeča stranka, preden se je odločila na oglaševanje z vozili, o tem pozanimati pri pristojnih institucijah.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter inšpekcijski postopek ustavi, oziroma podredno, da odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Meni, da je tožena stranka sicer svojo odločitev oprla na veljavna zakonska določila ZZUZIS, vendar pa jih je napačno uporabila. Vztraja, da je pri oglaševanju spoštovala vse omejitve po tem zakonu in trdi, da s tem zakonom ni prepovedano nič več kot to, kar je izredno določeno, širitev zakonskih omejitev pa ni dopustna. Zakonodajalec oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov načeloma dopušča, iz zakonske dikcije 15. člena tega zakona pa je razvidno, da so dovoljeni nosilci oglaševanja našteti primeroma, dispozitivno in da zakonodajalec ni zaprl krog načinov, kako se subjekti na trgu lahko oglašujejo. Vozila, ki so bila polepljena z reklamnimi napisi, vsekakor spadajo med druge nosilce objavljanja informacij, kar se kot običajni način oglaševanja pojavlja tudi v praksi. Prepoved iz drugega odstavka 15. člena ZZUZIS je določna in omejena na točno določene primere oglaševanja, med te pa ni mogoče umestiti vozil. Tožena stranka se torej zmotno sklicuje na prepoved, ki se nanaša na drugačne nosilce oglaševanj. Kolikor pa bi imel zakonodajalec v mislih tudi vozila in ne le obcestne table, bi to v zakonu določil. Glede na navedeno je tožena stranka svojo odločitev zato neutemeljeno oprla na mnenje Ministrstva za zdravje.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla še na določbo 4. alineje 15.b člena ZZUZIS, ki določa, kakšne pogoje mora izpolnjevati oglaševalsko sporočilo. To, da oglaševalsko sporočilo ne sme povezovati uživanja alkohola s povečano telesno zmogljivostjo ali vožnjo v prometu pomeni vsebinsko omejitev vsebine oglasa in ne opredeljuje nosilca objavljanja informacije. Tožena stranka je torej omejitve iz 15.b člena ZZUZIS tolmačila napačno. Tožeči stranki bi lahko očitali nespoštovanje te določbe le, kolikor bi vsebina reklame nakazovala na uživanje alkohola med vožnjo, česar pa objava proizvajalcev vrst piva ter različnih vrst in logotipov pijače ne nakazuje in na kar je tožeča stranka opozarjala že v pripombah na zapisnik. Poleg tega so vse objave na vozilih opremljene s posebnim opozorilom o škodljivosti alkohola. Odločitev tožene stranke v tem delu je zato neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

6. Tožeča stranka še meni, da trditev tožene stranke glede oglaševanja Pivovarne A. ni prepričljiva, blagovna znamka B. pa je bila celo reklamirana na obcestnih plakatih. Zatrjevana škoda, ki naj bi jo lahko povzročila tožeča stranka z dostavnimi vozili je neprimerljiva z vplivom, kot ga ima vozni park največjega proizvajalca piva v Sloveniji, kar pomeni, da ni bila obravnavana enako. Tožeča stranka še navaja, da sta C. in D. proizvajalca, ki proizvajata pivo z enakim imenom. Ker tudi za upravni organ ni sporno, da je oglaševanje po kriteriju proizvajalca dopustno, je tudi oglaševanje imen proizvajalcev dopustno in se izpodbijana odločba ne bi smela glasiti na ta del oglasa.

7. Tožena stranka, ki je sodišče vročilo tožbo tožeče stranke, je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dve določbi ZZUZIS, in sicer drugi odstavek 15. člena in 4. alinejo prvega odstavka 15b. člena. Odločitvi, ki jo je tožena stranka oprla na drugi odstavek 15. člena ZZUZIS, sodišče pritrjuje in kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, razlogom, kot so navedeni v tem delu izpodbijane odločbe v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče pa ne sledi odločitvi tožene stranke v delu, kjer se je oprla na 4. alinejo prvega odstavka 15b. člena ZZUZIS, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, vendar pa to pravilnosti sprejete odločitve, kot je navedena v izreku izpodbijane odločbe, ne spreminja.

10. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS določa, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo na nosilcih, kot so bilteni, katalogi, letaki in prospekti, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju in drugih nosilcih objavljanja informacij, razen ob cestah na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Tožeča stranka namreč trdi, da so dovoljeni nosilci oglaševanja v tej zakonski določbi našteti primeroma in da zakonodajalec ni zaprl krog načinov, kako se subjekti na trgu lahko oglašujejo, vozila, ki so bila polepljena z reklamnimi napisi, pa da spadajo med druge nosilce objavljanja informacij. Trdi torej, da je zakonodajalec prepoved oglaševanja omejil na točno določene primere, med katere pa ni mogoče uvrstiti vozil. 11. Sodišče s tožečo stranko ne soglaša in pritrjuje toženi stranki, da je treba določbe ZZUZIS glede oglaševanja alkohola razlagati restriktivno, in to zaradi splošno znanega negativnega vpliva alkohola na zdravje in sposobnosti ljudi. Skladno s tem izhodiščem je presojalo tudi določbo drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov. Sodišče meni, da je zakonodajalec očitno želel prepovedati vsako oglaševanje ob cestah kjer se odvija promet, saj je znano da alkohol bistveno vpliva na vozniške sposobnosti voznikov in je zato logično, da tudi oglaševanje na vozilih, ki se gibljejo po cestah ne more biti dovoljeno in da jih zato ne gre šteti kot "druge nosilce objavljanja informacij" v smislu drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Sodišče zato ugotavlja, da je presoja tožene stranke, da tožeča stranka ne bi smela na vozilih oglaševati alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, utemeljena, saj je tak način oglaševanja v nasprotju z določbo drugega odstavka 15. člena ZZUZIS in se zato tožena stranka ne more sklicevati na ustaljeno prakso oglaševanja, česar navsezadnje niti ne konkretizira. Tudi sicer sodišče meni, da oglaševanja alkohola, iz vseh prej navedenih razlogov, ne gre enačiti z oglaševanjem drugih izdelkov, ki za zdravje ali varnost niso škodljivi. Ta ugotovitev je po presoji sodišča tudi upravičen razlog, da je tožena stranka, skladno s 23a. členom ZZUZIS, tožeči stranki prepovedala tak način oglaševanje in odredila, da se iz vseh njenih vozil odstrani reklamni material. 12. Sodišče pa ne soglaša s toženo stranko v tistem delu izpodbijane odločbe, kjer je tožeči stranki prepoved nadaljnjega oglaševanja odredila tudi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 15b.člena ZZUZIS. Po tej določbi oglaševalsko sporočilo ne sme povezovati uživanja alkohola s povečano telesno zmogljivostjo ali z vožnjo v cestnem prometu. Tožena stranka se oprla na mnenje Ministrstva za zdravje, vendar pa sodišče meni, da je to mnenje zgolj splošna predstavitev razlogov zakaj je vožnja pod vplivom alkohola nevarna. Niti iz tega mnenja niti iz obrazložitve tožene stranke ne izhaja, da bi oglaševanje tožene stranke povezovalo uživanje alkohola z vožnjo v cestnem prometu. Nesporno in splošno znano sicer je, da alkohol bistveno vpliva na voznika v cestnem prometu in s tem na varnost njegove vožnje, vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka zgolj s tem, ko je oglaševala pivo na vozilih, obenem promovirala uživanje alkohola med vožnjo. Taka trditev tožene stranke ni niti izkazana niti obrazložena.

13. Ne glede na to, da je po presoji sodišča tožena stranka svojo odločitev nepravilno utemeljila na določbi 4. alineje prvega odstavka 15b. člena ZZUZIS, pa zaključuje, da je že razlog, da je tožeča stranka oglaševala alkohol na vozilih in s tem ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, zadostna in utemeljena podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in ji je zato tudi pritrdilo. Tožeča stranka je v tožbi še navajala, da je bila neenakopravno obravnavana, saj se oglaševanja z vozili poslužuje tudi Pivovarna A., kot največja pivovarna v Sloveniji, vendar pa sodišče soglaša s toženo stranko, da je treba vsak primer obravnavati posebej, tožeča stranka pa svojih trditev niti ni konkretizirala niti za to predložila dokaze ter se zato sodišče do teh očitkov ni moglo opredeliti.

14. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.