Jedro

Četudi sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, koliko ur dela je zahtevala posamezna naloga, to ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek v višini 3.951,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2018 do plačila in da mu je dolžna plačati pravdne stroške v višini 1.430,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik na predložitev vloge z dne 5. 12. 2022 ni bil pozvan. Vloga na poziv sodišča je bila vložena pred zaključkom glavne obravnave, tožnik je spremenil tožbo. Z navedbami je prekludiran. Ker je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo, bi ji moralo pustiti čas, ki je potreben, da bi se lahko pripravila na obravnavanje. Odvzelo ji je pravico do izjave in jo postavilo v neenakopraven položaj. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini je bistveno, koliko ur dela je tožnik opravil. Ker je z novimi navedbami spremenil tožbo, je utemeljen ugovor zastaranja. Njegove navedbe o osmih urah dela so prepozne; sodišče prve stopnje ur dela ni ugotavljalo. Izpodbijana sodba je brez razlogov o bistvenih dejstvih. Dokazna ocena je pomanjkljiva. Iz sodbe Delovnega sodišča v Celju XX Pd 95/2019 z dne 15. 6. 2020 izhaja, da je A. A. poročila izdeloval sam, na kar je toženka že opozorila. Tudi v pisni izjavi je navedel le, da je bila naloga tožnika izdelava poročil po opravljenih nalogah, pri čemer je jasno, da v nedeljo ni bilo operativnih nalog. Iz predloženih tedenskih načrtov dela izhaja, da jih je pripravljal A. A., pri čemer so bili določeni izdelani na druge dneve, ne na dneve, ko bi bil zagotovljen tedenski počitek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi. Pritožbeno sodišče podani obrazložitvi sodišča prve stopnje v celoti sledi in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

5. Tožnik je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR v obdobju od 28. 4. 2016 do 20. 10. 2016, kjer je opravljal delo v B. skupini. S tožbo je uveljavljal zahtevek za plačilo zneska v višini 3.951,12 EUR s pripadki zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka, pri čemer izrecno pravne narave vtoževane terjatve (ali gre za odškodnino za premoženjsko škodo ali za plačilo za več opravljeno delo) ni navedel. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek 180. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožnika z dopisom z dne 30. 11. 2022 pozvalo na opredelitev, ali zahteva neposredno zaslišanje priče C. C. (šesti odstavek 236.a člena ZPP). V vlogi z dne 5. 12. 2022 je tožnik navedel, da neposrednega zaslišanja ne zahteva, hkrati se je opredelil do pisne izjave priče in podal (nove) navedbe glede pravne podlage zahtevka (plačilo za več opravljeno delo), s čimer, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, tožbe ni spremenil. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Za podajanje pravnih naziranj tudi niso določene prekluzije (286. in 286.a člen ZPP; časovna omejitev navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov).

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji je sodišče prve stopnje odvzelo pravico do izjave glede navedb tožnika v vlogi z dne 5. 12. 2022, saj se je do njih opredelila z vlogo z dne 13. 12. 2022. Nasprotovala je spremembi tožbe, čeprav tožnik tožbe ni spremenil. Tudi sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni odločalo, čeprav toženka v pritožbi prikazuje drugače in neutemeljeno ponavlja svoj ugovor zastaranja, ki ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka pravilno izhajalo iz določb prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki določata pravico do tedenskega počitka. Upoštevalo je sprejeto sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklepa VS RS VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022, VIII Ips 45/2021 z istega dne) oziroma stališče, sicer sprejeto glede nezagotovljenega dnevnega počitka, da je delavec upravičen do plačila za več opravljeno delo, če delo opravlja v času, ko bi imel dnevni ali tedenski počitek.

9. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, je tožnik že v tožbi navedel, ne le, katere konkretne naloge je opravljal na dni, ko bi mu toženka zagotovila tedenski počitek (ob nedeljah), ampak tudi, koliko časa so te naloge trajale (čiščenje orožja, pisanje tedenskih poročil, ažuriranje dokumentov, izdelava tedenskega načrta, izdelava povelja za naslednji dan, kar vse je trajalo od zajtrka do kosila, večkrat pa še popoldne, nato dokončanje posameznih dokumentov in njihov vnos v bazo podatkov, pregled operativnega strežnika in prejete pošte, prenos informacij, popoldne so bili sestanki, ki so trajali od 15.00 do 18.00 ure, poleg tega še spremljanje novic), torej koliko ur dela je opravil. V vlogi z dne 12. 5. 2022, podani pred prvim narokom za glavno obravnavo, je navedbe še dopolnil. Sodišče prve stopnje je v okviru podanih navedb pravilno ugotavljalo naloge, ki jih je tožnik opravljal ob nedeljah, in njihovo trajanje.

10. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo izpoved tožnika in prič D. D. ter E. E., ki so pretežno skladne in potrjene s pisno izjavo priče A. A. Glede na navedeno, in ker so bile na mednarodni misiji v vsakodnevnem stiku s tožnikom, jim je utemeljeno sledilo, kar je ustrezno pojasnilo, in tako pravilno ugotovilo, da je tožnik ob nedeljah opravljal razne naloge (priprava, dopolnitev, urejanje poročil, priprava obračunov operativnih stroškov, tedenskih načrtov in vsega potrebnega za delo naslednjega dne, vključno s pregledom vozil in operativo pripravo na sestanek, kar je vključevalo pregled poročil in prejetih informacij), ki so terjale najmanj osem ur dela. Četudi ni posebej opredelilo, koliko ur dela je zahtevala posamezna naloga, to ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

11. Toženka je pred sodiščem prve stopnje z vsebino predloženih tedenskih načrtov dela dokazovala svoje navedbe, da je tožniku tedenski počitek zagotovila (ne pa, da tožnik tedenskih načrtov ni pripravljal, pri čemer je iz povezete izpovedi tožnika razvidno, da ni šlo le za tedenske načrte dela, ampak tudi za načrtovanje dela za naslednji delovni dan). Glede na navedeno so neupoštevne in neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je tedenske načrte dela pripravljal A. A. in da so bili določeni izdelani na druge dneve, ne na dneve, ko bi bil zagotovljen tedenski počitek. Neposrednega zaslišanja priče A. A. toženka ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je vsebino njegove pisne izjave pravilno povzelo; navedel je, da skupina B., vključno s tožnikom, ni imela tedenskega počitka, ampak je delo opravljala vse dni v tednu, tudi v nedeljo. Navedbo, da so pripadniki poročila izdelovali po opravljeni nalogi, toženka v pritožbi jemlje iz konteksta, saj so v pisni izjavi navedene naloge, ki so bile vsakodnevne. Navedeno je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Vsebini obrazložitve sodbe Delovnega sodišča v Celju XX Pd 95/2019 z dne 15. 6. 2020 pravilno ni pripisalo posebne teže, saj ugotovitev v drugem sporu, da je A. A. izdeloval poročila, še ne pomeni, da ni verodostojna izpoved tožnika, da jih je izdeloval skupaj z njim, in še manj, da ni pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik na dneve, ko bi mu toženka zagotovila tedenski počitek, opravljal naloge, vključno z izdelavo poročil in pripravo načrtov.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).