Jedro

Odločilno v zadevi je, da tožeča stranka v pritožbi spregleda časovni razkorak med 23. 12. 2011 pravnomočno pridobljenim izvršilnim naslovom (ki naj bi pomenil izpolnitev zahtevka, zaradi katerega je tožeča stranka umaknila tožbo) v sklepu Okrožnega sodišča v Celju o potrditvi prisilne poravnave z dne 7. 12. 2011 in umikom tožbe 6. 2. 2012. Mesec in pol od pridobitve pravnomočnega izvršilnega naslova do umika tožbe ni “takoj”, da bi šlo za izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom vzelo na znanje umik tožbe in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33592/2011 z dne 17. 3. 2011 tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna terjatev, ter v tem delu ustavilo postopek (prva točka izreka), in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (druga točka izreka). Ugotovilo je, da je bila terjatev tožeče stranke delno priznana v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko St 1169/2011 in da je zato delno prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje postopka, saj je ta po potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko 7. 12. 2011 in ob upoštevanju priznane terjatve pridobila v tem delu izvršilni naslov. Po dejanju tožene stranke, ki je v postopku prisilne poravnave priznala terjatev tožeče stranke, ki je predmet tega pravdnega postopka, in ob upoštevanju potrditve prisilne poravnave, tožeča stranka v obsegu potrjene prisilne poravnave nima več interesa za nadaljnje vodenje postopka. Zato je v tem delu štelo, da je tožeča stranka s postopkom uspela, saj je bil konec postopka zaradi umika tožbe posledica potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Pravdni postopek je tožeča stranka v potrjenem delu upravičeno sprožila in ga vodila do potrditve prisilne poravnave nad toženo stranko. V preostalem delu, v katerem je terjatev tožeče stranke postala naturalna, pa je umik tožbe pomenil za tožečo stranko neuspeh v postopku.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP . V pritožbi navaja, da je v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko St 1169/2011 Okrožnega sodišča v Celju prijavila terjatev z obrestmi v znesku 130.280,14 EUR. Upravitelj prisilne poravnave je terjatev v celoti priznal pod zaporedno št. 92, pri čemer je ugotovil obstoj terjatve v predzadnjem stolpcu ter odločil o njenem delnem poplačilu v zadnjem stolpcu. Ker je bila v postopku prisilne poravnave pravnomočno ugotovljena njena terjatev v glavnici s pripadki v celoti, in odrejeno njeno delno plačilo skladno s pogoji prisilne poravnave, je 3. 2. 2012 delno umaknila tožbo za glavnico in obresti ter v tem delu predlagala ustavitev postopka. Zahtevala pa je, da sodišče prve stopnje vzdrži v veljavi izrek o stroških izvršilnega dovolila in da ji odmeri nadaljnje pravdne stroške. Višina plačila upniku po potrjeni prisilni poravnavi ne vpliva na utemeljenost terjatve. Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da bi njena terjatev v postopku prisilne poravnave obstajala samo v deležu 50 %, v preostanku pa bi postala naturalna, in da bi to pomenilo njen neuspeh v tem pravdnem postopku. Odstotek poplačila terjatve po sklepu o potrditvi prisilne poravnave ne vpliva na okoliščino, da je terjatev ugotovljena in obstaja v celoti. Ni mogoče šteti, da bi tožena stranka delno uspela v tem postopku zaradi manjšega plačila po potrjeni prisilni poravnavi. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožena stranka v tem postopku v celoti propadla in je zato dolžna povrniti stroške postopka v celoti. Do nepotrebnega vodenja tega postopka je prišlo zaradi očitno neutemeljenega ugovora tožene stranke. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbe prvega odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka vedno povrniti stroške, ki so nastali po njeni krivdi.

Tožena stranka je po pooblaščenki odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je bilo o zahtevku tožeče stranke pravnomočno odločeno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišča prve stopnje (ki ima učinke pravnomočne sodne odločbe, oziroma je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave – tretji odstavek 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP)). S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011 (23. 12. 2011) je začel teči rok za “nemudno umaknitev tožbe”, da bi lahko upnik v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP dosegel povrnitev vseh stroškov. Da bi bila tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka, bi morala nemudoma po pravnomočnosti cit. sklepa sodišča prve stopnje umakniti tožbo v celoti, česar pa ni storila. Glede na to, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave sodišča prve stopnje postal pravnomočen 23. 12. 2011, je rok “za nemudno umaknitev tožbe” po več kot enem mesecu nedvomno potekel. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija prvo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje in neutemeljeno predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da “vzdrži sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33592/2011 z dne 17. 3. 2011 v veljavi glede stroškov izvršilnega dovolila in ga uskladi s sklepom o potrditvi prisilne poravnave St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011”. Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka (podanega v vlogi “Delni umik tožbe, pripravljalni spis” z dne 3. 2. 2012, prispeli na sodišče prve stopnje 6. 2. 2012) v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa in sodišče druge stopnje bi, v primeru utemeljenosti te pritožbe, spremenilo drugo točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Ne bi pa posegalo v prvo točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ki se nanaša zgolj na umik tožbe, razveljavitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33592/2011 z dne 17. 3. 2011 tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna terjatev, in ustavitev postopka. Za tožečo stranko ni pomembno, ali je odločitev o stroških postopka v prvi ali v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje z dostavkom “uskladitve s sklepom o potrditvi prisilne poravnave St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011”.

Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko 7. 6. 2011 je imel ex lege za posledico prekinitev tega pravdnega postopka po prvem odstavku 132. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je imela pravico priglasiti terjatev s pripadki v postopku prisilne poravnave. Iz predloženega sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 28. 10. 2011 o preizkusu terjatev in njenega sestavnega dela – končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 26. 10. 2011 (prilogi A 23 in 22) je razvidno, in to tožeča stranka tudi izrecno navaja v pritožbi, da je priglasila (samo) glavnico in obresti. Upravitelj prisilne poravnave je priznal terjatev in obresti v celoti. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je še razvidno, da tožeča stranka v postopku prisilne poravnave ni priglasila nobenih stroškov. Če bi jih priglasila, in če bi jih tožena stranka priznala, bi imela zanje izvršilni naslov, tako kot ga ima za terjatev in obresti. Tudi zanje bi veljala “uskladitev s sklepom o potrditvi prisilne poravnave”, kar tožeča stranka predlaga sodišču druge stopnje v pritožbi. Vendar pa tega ni storila, temveč je zahtevala odmero stroškov v okviru rednega pravdnega postopka. Če bi sodišče, bodisi prve bodisi druge stopnje, priznalo stroške, se za tožečo stranko ne bi spremenilo nič. Prav tako bi za stroške veljala “uskladitev s sklepom o potrditvi prisilne poravnave”, kar tožeča stranka pričakuje v pritožbi.

Tožeča stranka v pritožbi ne navaja, da ne bi umaknila tožbe za glavnico in obresti. Vztrajala je pri stroških, o čemer je po povedanem sodišče prve stopnje že odločilo v drugi točki izreka izpodbijanega sklepa. V pritožbi ima tožeča stranka načeloma prav: (-) da višina plačila upniku po potrjeni prisilni poravnavi ne vpliva na utemeljenost terjatve ter (-) da je pravno zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da bi njena terjatev v postopku prisilne poravnave obstajala samo v deležu 50 %, v preostanku pa bi postala naturalna, in da bi to pomenilo njen neuspeh v tem pravdnem postopku. Vseeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav na drugi materialnopravni podlagi, kar ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Da bi tožeča stranka dosegla priznanje pravdnih stroškov v tem postopku, bi morala spoštovati specialne določbe ZPP o stroških v primeru umika tožbe. Te ureja prvi odstavek 158. člen ZPP.

Tožeča stranka v pritožbi pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bila v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011 priznana terjatev (in obresti). Soglaša tudi z materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ima v postopku prisilne poravnave priznan izvršilni naslov. Iz spisa je razvidno, da je postal sklep sodišča prve stopnje o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen 23. 12. 2011. Nadalje tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da je (delno) umaknila tožbo 3. 2. 2012. Ta vloga je prispela na sodišče prve stopnje 6. 2. 2012 (l. št. 49 spisa). Za odločanje o odmeri stroškov v primeru umika tožbe določa ZPP v prvem odstavku 158. člena, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške (pravilo), razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (izjema).

Odločilno v zadevi je, da tožeča stranka v pritožbi spregleda časovni razkorak med 23. 12. 2011 pravnomočno pridobljenim izvršilnim naslovom (ki naj bi pomenil izpolnitev zahtevka, zaradi katerega je tožeča stranka umaknila tožbo) v sklepu Okrožnega sodišča v Celju o potrditvi prisilne poravnave z dne 7. 12. 2011 in umikom tožbe 6. 2. 2012. Mesec in pol od pridobitve pravnomočnega izvršilnega naslova do umika tožbe ni “takoj”, da bi šlo za izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 154. člena ZPP, ki ureja načelo uspeha v pravdi, kar pa ni primer v tej zadevi. Enako neutemeljeno opozarja na prvi odstavek 156. člena ZPP, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Vsaka stranka, tudi tožena stranka, ima pravico vlagati pravna sredstva, enako kot jih ima pravico umakniti oziroma priznati zahtevek nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, čeprav je izhajalo iz druge materialnopravne podlage, pravilno odločilo v zadevi.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje .

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela ( prvi

odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje ( prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).