Jedro

Če pritožbeno sodišče razveljavi sodbo ob ugoditvi pritožbi obdolženca, lahko v novem postopku sodišče sprejme odločitev o stroških (kot tudi o premoženjskopravnem zahtevku ali odvzemu premoženjske koristi), ki je za obdolženca manj ugodna od odločitve v prejšnji, razveljavljeni sodbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 150.000,00 SIT (stopetdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2004 je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka), kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 1. odstavku 201. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/1 KZ (dejanje opisano pod točko 3) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v zvezi s členom 16/2 KZ. Obsojencu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod točko 1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 3 kazen en mesec zapora in za dejanje pod točko 4 kazen en mesec in petnajst dni zapora; zatem pa mu določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka (izvedenino izvedenke psihiatrične stroke), medtem ko ga je plačila ostalih stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP oprostilo.

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 16.12.2004 ugodilo predlogu pooblaščencev oškodovanke z dne 24.11.2004 za odmero stroškov zastopanja oškodovanke B.M. in odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti pooblaščencem oškodovanke za stroške zastopanja oškodovanke znesek 589.002,60 SIT. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom dne 29.12.2004 pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Višje sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 9.2.2005 pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in posamični kazni za kaznivo dejanje po členu 201/1 KZ, v odločbi o enotni kazni in v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V novem sojenju je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo z dne 5.4.2005 obsojenca po določbi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po členu 201/1 KZ ter odločilo da stroški tega dela kazenskega postopka po določbi 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun (točka A izreka sodbe). Z isto sodbo pa je obsojencu v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo istega sodišča, ob upoštevanju že določenih posameznih kazni za kazniva dejanja po členu 299/1 KZ, 146/1 KZ, in 145/1 KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka (izvedenino izvedenke psihiatrične stroke), stroške pooblaščencev oškodovanke, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom: obsojenca pa v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine kot preostalih stroškov kazenskega postopka (točka B izreka sodbe). Zoper to sodbo pritožba ni bila vložena in je sodba postala pravnomočna dne 14.4.2005. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 8.6.2005 ugodilo predlogu pooblaščencev oškodovanke z dne 10.5.2005 za odmero stroškov zastopanja oškodovanke B.M. in odločilo, da stroški pooblaščencev oškodovanke znašajo 551.309,93 SIT ter obsojencu naložilo, da navedeni znesek nakaže na račun pooblaščencev oškodovanke. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom dne 7.7.2005 pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sklep delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroške pooblaščencev oškodovanke odmerilo na 269.568,00 SIT.

II.Obsojenčev zagovornik je dne 3.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 8.6.2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 7.7.2005 kot navaja, „zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi v celoti, podrejeno pa oškodovanki prizna eventuelne stroške zastopanja njenega pooblaščenca nastale izključno zaradi postopka združitve treh s pravnomočno sodbo določenih posameznih kazni.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 7.9.2005, predlagala zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka v zvezi s 372. členom ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka); v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita (ni v skladu z materialnim zakonom); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. 1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 5.4.2005 postala pravnomočna dne 14.4.2005. Pisni odpravek sodbe je bil obsojencu vročen dne 22.4.2005. Zoper navedeno sodbo obsojenec in njegov zagovornik zahteve za varstvo zakonitosti v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP nista vložila.

2. Z navedeno pravnomočno obsodilno sodbo je sodišče obsojencu po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in sicer izvedenino izvedenke psihiatrične stroke (kot strošek kazenskega postopka iz 1. točke 2. odstavka 92. člena ZKP) in stroške pooblaščencev oškodovanke (kot strošek iz 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP) o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom; medtem ko je obsojenca plačila ostalih stroškov kazenskega postopka – povprečnine (strošek iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP) v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo. VI. Zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odmeri (višine) stroškov pooblaščencev oškodovanke (sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 8.6.2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 7.7.2005). Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz pretežnega dela obširnih zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je po mnenju zagovornika sodišče v škodo obsojenca zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obsojencu v plačilo naložilo stroške pooblaščencev oškodovanke, ki mu jih s prvo sodbo ni. Po mnenju zagovornika sodišče glede na odločbo o stroških v sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.10.2004 (kjer obsojencu ni bilo naloženo plačilo stroškov pooblaščencev oškodovanke) v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 9.2.2005 (ki je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka), je sodišče s sodbo z dne 5.4.2005 (s katero je sodišče obsojencu v plačilo naložilo tudi stroške pooblaščencev oškodovanke) v obsojenčevo škodo kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku. S takšnimi navedbami zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper pravnomočni sklep o odmeri višine stroškov pooblaščencev oškodovanke, dejansko izpodbija pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 5.4.2005 v odločbi o stroških kazenskega postopka.

Ker zoper navedeno sodbo zahteva za varstvo zakonitosti v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP ni bila vložena, Vrhovno sodišče teh zagovornikovih navedb ni presojalo. Ugotavlja pa, da je glede na določbo 385. člena ZKP (ki določa, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije) zmotno mnenje zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se navedena prepoved nanaša tudi na odločbo o stroških kazenskega postopka. Stroški kazenskega postopka niso kazenska sankcija v smislu 1. odstavka 5. člena ZKP. Zato tudi v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi le ob ugoditvi pritožbi obdolženca, lahko v novem postopku sodišče glede odločbe o stroških (enako pa tudi glede premoženjskopravnega zahtevka ali odvzema premoženjske koristi) sprejme odločitev, ki je za obdolženca manj ugodna od odločitve v prejšnji, razveljavljeni sodbi.

VII.1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, kar Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ker je obsojencu v plačilo naložilo tudi potne stroške pooblaščencev oškodovanke. Zagovornik meni, da kilometrina, ki so jo pooblaščenci oškodovanke priglasili, sodišče pa z izpodbijanim pravnomočnim sklepom priznalo, niso potrebni stroški v smislu 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Glede na število odvetnikov v Murski Soboti in okolici se je oškodovanki lahko ustrezna strokovna pomoč zagotovila v kraju sojenja ter se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 16/2000. 2. Po določbi 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP so stroški kazenskega postopka tudi potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca. Skladno z določbo 1. odstavka 93. člena ZKP mora sodišče v vsaki sodbi ali sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške kazenskega postopka in kolikšni so. Skladno z določbo 2. odstavka istega člena, če o višini stroškov ni podatkov, izda sodišče (preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata) poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. V obravnavani zadevi je šlo na prvi stopnji za tak sklep (sklep o stroških pooblaščencev oškodovanke v znesku 551.309,93 SIT), ki je bil v pritožbenem postopku spremenjen tako, da so bili stroški pooblaščencev oškodovanke znižani na 269.568,00 SIT.

3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št I Ips 16/2000 na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik in ki ne obravnava enake procesne situacije, izhaja da je Vrhovno sodišče v zvezi s posebnimi izdatki obdolženca v zvezi z zagovornikom, ki presegajo povprečne izdatke za stroške in nagrado zagovornika v kraju sojenja, presodilo, da se ti obdolžencu priznajo v breme proračuna le v višini običajnih stroškov v zvezi z obrambo obdolženca. Kot izhaja iz razlogov navedene sodne odločbe, višina priznanih stroškov in nagrade pooblaščenca v okviru pooblastilnega razmerja pooblastiteljeve obveznosti do pooblaščenca ne veže sodišča, ko v breme proračuna presoja o potrebnosti posameznih stroškov in nagrade zagovornika. Tako je Vrhovno sodišče že v tej zadevi pojasnilo, da mora sodišče, ko odloča o stroških in nagradi zagovornika, v vsaki posamezni zadevi presojati potrebnost posameznih stroškov.

4. Po določbi 3. odstavka 374. člena ZKP se sme odločbo o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih nepravilno odločilo ali odločilo v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita pa je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z zakonom, to je v nasprotju z določbami 92. – 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 59/2005).

5. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sodišči prve in druge stopnje ob pravici oškodovanke, da si prosto izbere pooblaščenca, ki mu zaupa, ocenjujeta, da kilometrine pooblaščencev oškodovanke (ki so upravičeni do povrnitve potnih stroškov na podlagi določbe 12. člena odvetniške tarife) v višini 20.040 SIT v konkretni zadevi ni moč opredeliti kot nepotreben strošek.

Zagovornik, ki se v zahtevi strinja z razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da si vsaka oseba, tudi oškodovanka, lahko prosto izbira svojega pooblaščenca, pa v zahtevi izraža nestrinjanje z odmero višine potnih stroških pooblaščencev oškodovanke, kot potrebnih izdatkov pooblaščencev oškodovanke. S tem, ko zagovornik zatrjuje, da v konkretnem primeru niso podani razlogi za priznanje potnih stroškov pooblaščencem oškodovanke, zagovornik po vsebini izpodbija primernost oziroma pravilnost odločbe o stroških kazenskega postopka (priznanje potnih stroškov pooblaščencem), kar je lahko poseben pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP v zvezi z 3. odstavkom 374. člena ZKP), ne pa tudi zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko odločba o stroških izpodbija le, če je z njo sodišče odločilo v nasprotju z zakonom, česar pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Zahteva v konkretnem primeru na tak način ne uveljavlja kršitve zakona iz 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, pač pa izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja; iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

VIII.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, saj navedbe v zahtevi po vsebini izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno odločbo, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

IX.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98. a ZKP v zvezi z 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik, solastnik nepremičnin ter dolžan preživljati tri mladoletne otroke).