Jedro

S tem ko zagovornik ne sprejema ugotovljenih dejstev oziroma njihove ocene glede obstoja pripornih razlogov, napada ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega T.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom po opravljeni glavni obravnavi, ko je obtoženemu T.V. izreklo kazen 1 leto zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let, pripor zoper obtoženega T.V. iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo do pravnomočnosti sodbe, najdlje do izteka časa izrečene zaporne kazni. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega T.V. kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik obtoženega T.V. je dne 4.4.2000 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa zaradi kršitve Ustave RS in določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče (Vrhovno) oba izpodbijana sklepa razveljavi in podaljšanje pripora odpravi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže glede na to, da je sodba med tem postala pravnomočna in je obsojenec dne 24.12.2000 kazen zapora prestal, zato po 4. odstavku 420. člena ZKP ni več dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 4. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme, ne glede na določbo 1. odstavka tega člena, med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Sodišče prve stopnje je sodbo izreklo 12.2.2000. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 21.6.2000 pritožbo zagovornika obtoženega T.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopna sodba je tako postala pravnomočna 21.6.2000, medtem ko je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena priporočeno po pošti 3.4.2000, torej med kazenskim postopkom, zato je Vrhovno sodišče o njej odločalo. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti prejelo v obravnavo 14.3.2001. Vložnik navaja, da priporni razlog begosumnosti ni podan, ker da okoliščine ne kažejo na to, da obstaja pri obtožencu namen pobegniti in se s tem izogniti nadaljnjemu izvajanju kazenskega postopka oziroma prestajanju zaporne kazni. Iz dosedanjih postopkov zoper obtoženca ni nobenih podlag za sklepanje o njegovi begosumnosti.

Zgolj okoliščina, da obtoženec nima državljanstva Republike Slovenije in da v Sloveniji živi na podlagi začasne prijave bivanja, ne zadošča za sklepanje, da je pri njem podana begosumnost ob nadaljnjem dejstvu, da ima v Sloveniji družino. Prvostopno sodišče bi moralo upoštevati, da obtoženec doslej v drugih postopkih še nikoli ni pobegnil v tujino ali se kakor koli skrival in izmikal organom pregona oziroma sodišču. Prav tako po mnenju vložnika ni podana ponovitvena nevarnost, ko zaključek o tem ne temelji na dokazih in konkretnih utemeljitvah, ampak na splošnem ocenjevanju lastnosti obtoženca. Sicer pa je zakonska ureditev ponovitvene nevarnosti sporna in pomanjkljiva glede na ustavno ureditev. Zakon bi moral omogočiti zanesljivejše izvrševanje te ustavne določbe. Sodišče bi si moralo postaviti jasnejše kriterije za pravno presojo vprašanja, kdaj je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Tako je odločitev sodišča glede begosumnosti v nasprotju z 20. členom Ustave in 3. točko 2. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče namreč ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča, objavljene v Uradnem listu RS, št. 25/96, ki neposredno učinkuje in je obvezujoča za organ, ki odloča o priporu. Sicer pa je zakonska določba v zvezi s tem pripornim razlogom v vsebinskem nasprotju z domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave RS, ko na podlagi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kot gotovo dejstvo jemlje obstoj nevarnosti ponovne storitve kaznivega dejanja. S takim ravnanjem se prejudicira krivda za prihodnje dejanje, katerega krivda ne le ni bila ugotovljena, ampak dejanje sploh še ni bilo storjeno. Odločba Ustavnega sodišča o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti temelji na izhodišču, da morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču mogoče sprejeti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstoji realna nevarnost in ne le bojazen, da bo obtoženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. To narekuje opredelitev pripornega razloga v več vrednostnih stopnjah, v kolikšni meri in na kakšen način je ogrožena varnost ljudi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ne sprejema glede obeh ugotovljenih pripornih razlogov ocene okoliščin, ki sta jo sprejeli tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče, kot zadostno podlago za ugotovitev obstoja obeh pripornih razlogov. Prvostopno sodišče v sklepu o podaljšanju pripora po izreku prvostopne sodbe glede obeh pripornih razlogov v obrazložitvi navaja povsem konkretne okoliščine in dejstva glede obeh pripornih razlogov, zato očitek vložnika o pavšalnih, nekonkretiziranih razlogih ni utemeljen.

Prvostopno sodišče namreč našteva povsem konkretna dejstva in okoliščine, na katere opira svoje zaključke, pri čemer so ti glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem pripornih razlogov pravilno in zadostno ocenjeni. Kolikor vložnik ne sprejema ugotovljenih dejstev oziroma njihove ocene, s tem napada pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče prav tako ne sprejema pomislekov vložnika v ustavnost zakonske ureditve pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kakor tudi ne pomislekov glede od sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča oblikovanih kriterijev za uporabo tega pripornega razloga. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti, določen v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, je usklajen z Ustavo RS z novelo ZKP (Uradni list RS, št 72/98), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vsi elementi navedene določbe, ki je posledica realizacije ustavne presoje prejšnje ureditve, v obeh napadenih sklepih pravilno ugotovljeni in zadostno obrazloženi.

Ustavne spornosti obstoječe ureditve pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v veljavnem ZKP ni. Kot že rečeno, pa tudi oba napadena sklepa sledita zahtevam veljavne, z Ustavo usklajene zakonodaje, zato vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 20. člena Ustave pa tudi 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni mogel imeti uspeha.

V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti vložnik ne soglaša z oceno okoliščin in dejstev, ki jih navaja prvostopno sodišče v napadenem sklepu kot podlago o obstoju tega pripornega razloga. Ta dejstva in okoliščine so povsem konkretne ugotovitve o izrečeni kazni pred sodiščem prve stopnje in še o dveh kazenskih postopkih zoper obtoženca, ki sta v teku. Okoliščine, da obtoženec ni državljan RS, nima urejenega statusa v RS, ne zaposlitve, ne kakih drugih rednih virov preživljanja, je ocenilo tudi pritožbeno sodišče. Kolikor se vložnik glede na ugotovljene okoliščine ne strinja z njihovo oceno, tako sodišča prve stopnje kot pritožbenega sodišča, uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo še za dva meseca, to je do 29.04.2001 do 17.10 ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 07.03.2001 pritožbo zagovornika obdolženega I.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 13.03.2001 zagovornik obdolženega I.P. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi 426. člena ZKP razveljavi sklep sodišča druge stopnje ter odloči, da se pripor zoper obdolženega I.P. odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je v izpodbijanih sklepih koluzijska nevarnost natančno obrazložena in tudi navedeno, katera zaslišanja mora sodišče še opraviti ter zakaj obstaja nevarnost, da bi obdolženi I.P. na še nezaslišane ljudi lahko vplival. Sodišče je ukrepalo dovolj hitro, saj je v začetku postopka prišlo do prenosa krajevne pristojnosti. Po pravnomočnosti sklepa je sodišče zaslišalo vse priče in obdolženca in zatem tudi takoj odpravilo pripor zoper obdolženega I.P., z navedbo, da je priporni razlog odpadel. Poudarja, da se ni mogoče strinjati s poenostavljeno navedbo v zahtevi, da gre za nesorazmerje med posegom v obdolženčeve pravice in storjenim kaznivim dejanjem, saj se nevarnost tovrstnih kaznivih dejanj ne kaže le v pridobljeni premoženjski koristi. Po mnenju vrhovne državne tožilke zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zato ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obdolženega I.P. ni mogoče pritrditi, da v času, ko je sodišče sprejelo izpodbijani pravnomočni sklep (zoper tega obdolženca je bil pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.03.2001 odpravljen), ugotovljene okoliščine niso bile take, da bi utemeljevale zaključek, da je pri tem obdolžencu podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da obdolženi D.V., ki naj bi v mesecu septembru 2000 obdolženemu I.P. izročil podkupnino, enkrat v znesku 500 DEM, drugič pa v znesku 300 DEM, ni bil zaslišan, prav tako tudi ne priče A.S., C.V. in A.V., ki so kot kandidati opravljali izpit pred izpitno komisijo, v kateri je bil tudi obdolženi I.P. Obdolženčev zagovor je dokaz, tako da je priporni razlog koluzijske nevarnosti podan tudi takrat, ko posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec vplival na soobdolžence in se z njimi dogovoril, kaj naj navedejo v svoj zagovor, da bo to v skladu z interesi njihove obrambe. Vložnik zahteve poudarja, da obdolženi I.P. navedenih prič ne pozna. Na te očitke je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je povedalo, da glede na dejstvo, da je bil obdolženec v komisiji, v kateri so navedene priče opravljale vozniški izpit, obstaja zaradi medsebojne povezanosti vpletenih realna nevarnost vplivanja, ker te priče še niso bile zaslišane. Obe sodišči sta ugotovili očiten obdolženčev interes, da bi vplival na soobdolženega D.V. in navedene priče. Kazniva dejanja, povezana z dajanjem in jemanjem podkupnine, ki spadajo med kazniva dejanja brez žrtve (pri katerih obe strani privolita v storitev kaznivega dejanja in od tega pričakujeta določeno nezakonito korist), je ravno zaradi take vpletenosti akterjev zelo težko dokazovati. Obstoj tega pripornega razloga in nevarnost vplivanja na priče in udeležence je treba presojati tudi s tega vidika. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, ko izpodbija zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora s trditvijo, da priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan.

Zagovornik tudi nima prav, ko v zahtevi navaja, da je postopek zoper obdolženega I.P. diskriminatoren. Na ta način po vsebini zatrjuje, da je bilo v obdolženčevo škodo kršeno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Po oceni vložnika zahteve je nerazumljivo in v nasprotju z določili ZKP, da je bil zoper obdolženega I.P. odrejen pripor, pri tem pa sodišče ni zaslišalo D.V., čeprav naj bi bil on tisti, ki je obdolženemu I.P. dajal podkupnino in bi se med tem, ko je obdolženi I.P. priprt, lahko srečal s komerkoli in tako uničil dokaze. Obdolžena D.V. in A.R. naj bi prav tako jemala podkupnino in sta tako kot obdolženi I.P. zaposlena pri Izpitnem centru, zato bi vložnikovi presoji, kaj lahko vplivala na priče in poskušala doseči ugodno pričanje, vendar pa zoper njiju ni bil odrejen pripor.

Po 1. odstavku 202. člena ZKP pripor odredi preiskovalni sodnik pristojnega sodišča na predlog državnega tožilca. Če ta pogoj ni izpolnjen, preiskovalni sodnik pripora ne sme odrediti. Zoper obdolžene D.V., D.V. in A.R. državni tožilec ni predlagal odreditve pripora. Zato glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev pripora, procesnega položaja obdolženega I.P. ni mogoče enačiti s položajem obdolžencev, ki jih vložnik zahteve izrečno omenja. Če državni tožilec predlaga odreditev pripora, sodišče glede na dane okoliščine presoja, ali je podan zatrjevani priporni razlog.

Odločitev o podaljšanju pripora obdolženemu I.P. ne odstopa od kriterijev, ki jih sodišča upoštevajo v primerljivo podobnih zadevah, ko odločajo, ali je podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Vložniku zato ni mogoče pritrditi, da je bilo podaljšanje pripora zoper obdolženega I.P. z izpodbijanim pravnomočnim sklepom diskriminatorno.

Glede na to, da je na predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik zoper obdolžena I.P. in I.P. odredil pripor, zoper obdolženega D.V. pa državni tožilec odreditve pripora ni predlagal, za zaslišanje slednjega obdolženca velja pravni standard, predpisan v 2. odstavka 200. člena ZKP. Po tej določbi so vsi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dolžni postopati posebno hitro, če je obdolženec v priporu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 22.02.2001 v postopku odločanja v sporu o pristojnosti ugotovilo, da je za postopek pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. Preiskovalna sodnica tega okrožnega sodišča, ki je spis prejela dne 23.02.2001, je še istega dne zunajobravnavnemu senatu predlagala, naj zoper obdolženega I.P. podaljša pripor in nato dne 04.03.2001 odredila, da bo zaslišanje obdolženega D.V. dne 09.03.2001. Zato ne drži vložnikov očitek, da sodišče ni ukrepalo v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP.

Pomotno je naziranje vložnika zahteve, da pripor zoper obdolženega I.P. ni dopusten tudi zaradi tega, ker je med težo kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, in protipravno premoženjsko koristjo, ki naj bi jo s kaznivim dejanjem pridobil, ter priporom kot ukrepom za uspešno izvedbo kazenskega postopka, podano očitno nesorazmerje.

Zagovornik obdolženega I.P. težo kaznivega dejanja povezuje le z višino protipravne premoženjske koristi, ki naj bi jo ta obdolženec pridobil. Obdolžencu državni tožilec ne očita, da je storil kaznivo dejanje zoper premoženje iz 23. poglavja KZ, pač pa kaznivo dejanje jemanja podkupnine, ki je umeščeno v 26. poglavje med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila. Zato nevarnost tega kaznivega dejanja nikakor ni mogoče zreducirati le na višino premoženjske koristi, ki naj bi jo storilec (uradna oseba) pridobil na enega od v 1. odstavku 267. člena KZ naštetih načinov.

Podkupljivost uradnih oseb namreč močno načenja zaupanje v zakonitost ravnanja upravnih organov. Zato je po presoji vrhovnega sodišča pravilna ugotovitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega I.P. zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka neogibno potrebno.

O navedbi vložnika zahteve, da je bil zoper obdolženega I.P. odrejen pripor zato, ker se ni hotel zagovarjati in ker je sodišče na tak način želelo izsiliti njegov zagovor, pa je treba povedati, da obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sklep o podaljšanju, ne pa o odreditvi pripora, in je že iz tega razloga ta ugovor neupošteven. Tudi sicer ta navedba nima nobene teže, saj gre zgolj za zagovornikovo predpostavko, ki ni z ničemer podkrepljena. Glede na to, da je bilo s pravnomočnim sklepom ugotovljeno, da so pri tem obdolžencu podani vsi pogoji za odreditev (podaljšanje) pripora po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, tudi ta trditev ni utemeljena.

Kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega I.P., niso podane, zato je vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.