Jedro

Ali so podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je mogoče presoditi šele, ko je ugotovljeno, kakšnim oblikam vojnega nasilja in v kolikšnem obsegu je bila oseba dejansko izpostavljena v konkretnem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2867/97-14 z dne 4.5.1999

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.10.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 25.9.1996 in odločila, da se tožeči stranki ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. S prvostopno upravno odločbo je bil tožeči stranki priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 30.6.1941 do 15.5.1945; priznana ji je bila pravica do doživljenjske mesečne rente in določena višina mesečne rente; pravica do plačila zdravstvenih storitev, v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje in da se ji čas begunstva od 30.6.1941 do 15.5.1945 in čas povratka v domovino od 16.5.1945 do 30.6.1945 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v zadevi za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 38/98, v nadaljevanju ZZVN). V zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožnikova mati, skupaj z otrokoma, pobegnila v Srbijo, ker jim je neposredno grozilo nasilje, kot trdi tožnik in ali zato obstajajo dokazi. Ugotavlja, da je bil zapisnik o zaslišanju priče F.M. pred upravnim organom prve stopnje pomanjkljiv. Iz izjav priče, kot izhaja iz upravnih spisov, niso razvidni vzroki odhoda družine v Srbijo, čeprav bi zapisnik, glede na pomembnost te okoliščine, izjavo priče v zvezi s tem moral vsebovati. Tudi ni mogoče prezreti dodatne izjave priče, da je v zaslišanju pred prvostopnim upravnim organom navedla tudi dejstva, ki v zapisnik niso bila v celoti in podrobno zapisana. Po izjavi druge priče Z.M. pa je moral, kot izhaja iz upravnih spisov, tožnikov oče iz političnih razlogov pobegniti v Srbijo, mati z otrokoma pa je iz strahu pred okupatorjem čez dva tedna pobegnila za njim. Po presoji sodišča prve stopnje podatki in listine v upravnem spisu ne argumentirajo stališča tožene stranke o tem, da potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 22.2.1996, o prisilnem izgonu tožnika leta 1941, ni mogoče šteti kot dokaz, ker so podatki v potrdilu nasprotni navedbam tožnika in prič. Izjave prič, kot so zapisane, po mnenju sodišča prve stopnje ne izpodbijajo verodostojnosti podatkov iz potrdila Arhiva Republike Slovenije. Dejstvo, da je bilo nad tožnikovim očetom v letu 1941 nesporno storjeno najhujše nasilje (ustrelitev), kaže na obstoj utemeljenih razlogov za strah tožnikove matere pred grozečim nasiljem okupatorja. Sodišče prve stopnje je spoznalo, da so bila dejstva v postopku v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, da so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa in da so bili zmotno presojeni dokazi, zato je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Meni, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na takšno dejansko stanje tudi pravilno uporabljen materialni zakon. Tožnik ni dokazal, da je moral iz verskih, političnih, rasnih ali nacionalnih razlogov pobegniti. Po mnenju tožene stranke tudi ni bil prisilno izgnan. Ker iz dokazov ne izhaja, da bi tožniku oziroma njegovi materi leta 1941 na območju, kjer so prebivali, grozil prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje okupatorja, po mnenju tožene stranke ni mogoča ugotovitev, da je tožnik z materjo pobegnil pred vojnim nasiljem v smislu ZZVN.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi izpodbijane sodbe. ZZVN je kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja (begunce) zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem. Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov, je tožena stranka v tem pogledu pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Zato ga bo morala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, dopolniti tako, da bo jasno razvidno, kakšnim oblikam vojnega nasilja in v kolikšnem obsegu je bil tožnik dejansko izpostavljen v navedenem obdobju. Šele na takšni podlagi bo mogoče presoditi, ali so podani pogoji, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.