Jedro

Zaradi poročila psihiatra je bil vzpostavljen dvom v subjektivni odnos obdolženca do kaznivega dejanja in nakazuje se bistveno zmanjšana prištevnost.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/1 KZ, ji izreklo kazen enega leta zapora in ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolžene in sicer zaradi kršitev določb ZKP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

V okviru zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskeg stanja pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje napačno oz. nepopolno ugotovilo subjektivni odnos obdolženke do kaznivega dejanja. Zagovornik je že na glavni obravnavi opozoril sodišče na dalj časa trajajoče psihične težave obdolženke, ki so se avgusta 1994 rezultirale v poskusu samomora, in je vsled tega zahteval postavitev izvedenca psihiatra, ki bi ugotovil psihično stanje obdolženke v času storitve kaznivega dejanja, to je od decembra 1993 do aprila 1994. Ker je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, je po mnenju zagovornika subjektivni odnos obdolženke do očitanega ji kaznivega dejanja ostal neraziskan. Zagovornik je pritožbi predložil tudi poročilo izvedenca za psihiatrijo dr. G M., iz katerega izhaja, da je obdolženka prvič opravila psihiatrični pregled v letu 1976, ko so pri njej ugotovili psihoreaktivno stanje, in ji predpisali 3x5 mg ansilana. Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da je imela obdolženka od druge polovice 1992 do septembra 1994, torej tudi v času storitve kaznivega dejanja, hude duševne težave, in da je v tem obdobju tudi zlorabljala zdravila proti bolečinam in pomirjevala, tako da se je pri njej razvila bolezenska odvisnost od zdravil. Po mnenju izvedenca so bile zato v tem obdobju njene sposobnosti razumske presoje pogosto zmanjšane, sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov pa bistveno zmanjšana.

S takšnim mnenjem je zagovornik glede sposobnosti obdolženke obvladovati in razumeti pomen svojih dejanj utemeljeno opozoril na dvom, ki med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bil ovržen.

Dejansko stanje glede subjektivnega odnosa obdolženke je zato nepopolno ugotovljeno in je zaradi tega sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Sodišče druge stopnje naroča sodišču prve stopnje, da naj v novem postopku razišče še subjektivni odnos obdolženke do kaznivega dejanja in naj v ta namen za obdolženko odredi izvedenca psihiatrične stroke.

V osalem pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Trditve zagovornika, da še vedno obstaja dvom v ostale okoliščine in elemente kaznivega dejanja zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe o zaslišanju M. M. in V. T., so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih odkazov pravilno in popolno ugotovilo dejanski stan kaznivega dejanja, razen subjektivnega odnosa obdolženke do dejanja. Sodišče je tako pravilno ocenilo, da obdolženka že od vsega začetka ni imela namena pridobiti informacij o E. T. in jih tudi ni nikoli pridobila, ter si je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 13.500 DEM. Ta dejstva je pravilno štelo za dokazana na podlagi ugotovitev, da oseba, ki naj bi informacije pridobivala, to je M. M., obdolženke sploh ni poznal in tudi ni delal pri Mednarodnem rdečem križu v Zagrebu, kot je to trdila obdolženka. Pri Rdečem križu v Zagrebu s podatki o E. T. sploh niso razpolagali dokler jih ni posredovala oškodovanka kot žena E.-ja. Oškodovanka je obdolženki tudi izročila potni list svojega moža, ki pa ga je imela obdolženka ves čas pri sebi v predalu in ga ni nikoli poslala osebam, ki naj bi poskrbele za E.-jev prihod v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaklučilo, da je ves zagovor obdolženke neresničen in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju M. M. in V. T. V okviru bistvenih kršitv določb ZKP pritožnik v razlogih pritožbe še očita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je obdolženka 9000 DEM predala različnim osebam, na koncu obrazložitve pa zaključuje, da si je obdolženka pridobila protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na strani 7 res navedlo, da je pri pregledu potrdil o vplačilu ugotovilo, da je obdolženka predala denar različnim osebam. Vendar sodišče v nadaljevanju obrazložitve jasno pove, je štelo vsa potrdila o vplačilu za prirejena potrebam postopka in da zagovoru obdolženke, da je prejeti denar predala drugim, ne verjame. Po oceni sodišča druge stopnje je zato upoštevajoč celotno vsebino obrazložitve, jasno, da je sodišče besedo "predala" uporabilo zgolj za to, da je prikazalo, kaj izhaja iz predloženih potrdil o vplačilu, čeprav njihovi vsebini ni verjetno. Ker torej sodišče besedo "predala" ni zapisalo kot ugotovitev dejstva, da je obdolženka denar predala za plačilo informacij, so trditve pritožnika, da si obrazložitev sodbe nasprotuje sam sebi, neutemeljene.

Ravno tako so neutemeljene navedbe zagovornika, da prirejenost listin ne zadošča za dokaz obdolženkinega namena, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, in da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj verjame zapisnikom iz dnevnika oškodovanke.

Sodišče prve stopnje namen obdolženke, da si pridobi protipravno korist, ni dokazalo zgolj z ugotovitvijo, da so listine prirejene za potrebe postopka. V obrazložitvi sodišče jasno in podrobno obrazloži iz katerih razlogov je štelo obdolženkin zagovor v celoti za neresničen. Sodišče tudi jasno pove, da je iz tega razloga v celoti sledilo izpovedi oškodovanke in zato tudi zapiskom iz njenega dnevnika, kjer so navedeni zneski, ki ji jih je izročala oškodovanki.