Jedro

Sodišče je dolžno reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom samo takrat, če je ta očitna ali pa če je bilo o neučinkovitosti strokovne pomoči obveščeno na kakšen drug način.

Izrek

Zahteva obsojenega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.12.2006 obsojenega G.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Po 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je odločilo, da bo v primeru preklica pogojne obsodbe, obsojencu v izrečeno kazen vštet čas, prestan v pridržalnem priporu od 26.6.2006 od 21.10 ure do 8.12.2006. Po prvem odstavku 96. člena KZ je obsojencu odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v znesku 20.000 SIT (83,45 EUR), po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega takratnega zagovornika po uradni dolžnosti kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni G.Š. vložil laično zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi določno navedel, katere kršitve zakona v njej uveljavlja. V zahtevi izpostavlja, da zahtevo za varstvo zakonitosti piše sam, saj jo njegov zagovornik po uradni dolžnosti, kljub večkrat izraženi vložnikovi zahtevi, ni vložil, ko je bil vložnik v priporu se na njegovo „klicanje“ ni odzival. Obsojenec poudarja, da je sodišče med kazenskim postopkom storilo več „ogromnih, v nebo vpijočih“ kršitev, povezanih z izvajanjem dokazov v obsojenčevo korist. Preiskovalni sodnik je preiskavo vodil tako, da mu je onemogočil obrambo, saj ga kljub izrecni zahtevi za navzočnost pri zaslišanju prič, o teh procesnih dejanjih ni obvestil. Navaja, da kaznivega dejanja ni storil, gre za navaden konstrukt, saj so izpovedbo priče R.V. (očitno H.) kriminalisti izsilili z izvajanjem fizičnega nasilja, njega pa je eden od kriminalistov brez kakršnegakoli povoda udaril s pestjo v obraz in brcnil v glavo, zaradi česar je izgubil zavest in bil odpeljan na urgentni blok Kliničnega centra, kjer mu je bila nudena pomoč na travmatološkem oddelku. Izpostavlja tudi, da mu je bila prostost odvzeta nezakonito, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za pribavo videoposnetka o dogajanju na kraju dejanja, da je zagovornik med postopkom opustil številna dejanja v obsojenčevo korist, da sodišče ni izločilo „poneverjenih, izsiljenih“ izpovedb, ki sta jih s svojim nezakonitim ravnanjem izsilila kriminalista, ki da sta pred sodiščem tudi lagala, ter da je bil zato celovita gledano obravnavan diskriminatorno. Predlaga, da se nedovoljeni dokazi iz spisov izločijo ter nato v zadevi razsodi in tako odpravijo posledice protiustavnih in protizakonitih dejanj organov, ki so sodelovali v postopku, zoper kršitelje pa naj se ukrepa.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da so obsojenčeve trditve o procesnih kršitvah v tolikšni meri posplošene, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Kar pa zadeva navedbe, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, državna tožilka meni, da je obsojencu postavljeni zagovornik po uradni dolžnosti svoje delo korektno opravil, sodišče pa je v skladu z merili, ki jih mora upoštevati pri odločanju o dokaznih predlogih, utemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da si v dokazne namene priskrbi videoposnetek s kraja dogajanja, ki naj bi ga posnel nadzorni sistem na bencinskem servisu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenec v izjavi na odgovor državne tožilke vztraja pri navedbah v zahtevi in se zavzema, da sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi zaradi nedopustnih kršitev Ustave, Zakona o kazenskem postopku, Kazenskega zakonika in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti ali vsaj v tolikšni meri konkretizirati, da je mogoče preizkusiti utemeljenost njegovih trditev. Pred Vrhovim sodiščem velja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom načelo dispozitivnosti, tako da sodišče kršitev izven zahteve po uradni dolžnosti samo ne ugotavlja.

Obsojenčeve navedbe, da mu postavljeni zagovornik ni zagotovil učinkovite strokovne pomoči ter da je bila zato kršena njegova pravica do obrambe, niso utemeljene. Imenovanje zagovornika take strokovne pomoči samo po sebi še ne zagotavlja, saj tako formalno obrambo lahko ovirajo številne okoliščine, tudi zagovornikovo izmikanje dolžnostim. Sodišče je dolžno reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom samo takrat, če je ta očitna ali pa če je bilo o neučinkovitosti strokovne pomoči na kakšen drug način v zadostni meri obveščeno.

Kolikor vložnik izraža nestrinjanje z načinom formalne obrambe, to razen očitka, da zagovornik po uradni dolžnosti ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti, ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja. Obsojencu je bil odvetnik M.K. postavljen po uradni dolžnosti, podal je odgovor na predlog okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora, vložil pritožbo zoper sklep o priporu, bil navzoč pri zaslišanju prič A.H., R.H. in B.J. v preiskavi, pričam zastavljal vprašanja, vložil je ugovor zoper obtožnico, sodišču posredoval dopis o slabem obsojenčevem zdravstvenem stanju v priporu, podal dokazni predlog, da se priskrbi videoposnetek s kraja dogajanja in zaslišanje priče L.K., predlagal odpravo pripora, na glavni obravnavi postavljal pričam vprašanja, vložil več pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, pritožil pa se je tudi zoper prvostopenjsko sodbo. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik po uradni dolžnosti obsojenca korektno zagovarjal. Samo na podlagi dejstva, da obsojenec ni bil oproščen obtožbe, pa ni mogoče trditi, da ni bil deležen učinkovite strokovne pomoči postavljenega zagovornika. Kar pa zadeva vložnikove trditve, da je od zagovornika zahteval in tudi pričakoval, da bo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, je treba povedati, da mandat zagovornika po uradni dolžnosti preneha s pravnomočnostjo sodbe, razen če je bila izrečena kazen zapora 30 let, ali če je obsojenec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se uspešno brani, takrat velja tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Da bi bil pri njem podan kateri od teh položajev, obsojenec v zahtevi ni izkazal, prav tako ni navedel argumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi sodišče moralo postaviti zagovornika iz razlogov pravičnosti po 71. členu ZKP ali po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Glede nadaljnje kršitve zakona, ki je v zahtevi še v zadostni meri substancirana, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni pridobilo posnetka, zabeleženega na sistemu za video nadzor na bencinskem servisu, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče ta dokazni predlog v korist obdolžencu zavrnilo v skladu z merili, ki jih mora pri takem odločanju upoštevati. Iz dopisa družbe P. je razvidno, da videonadzorni sistem na bencinskem servisu pokriva zgolj območje tega servisa, nikakor pa ne območja pred objektom, kjer je potekalo relevantno dogajanje, v katerega so bili vpleteni obsojeni G.Š., R.H. ter kriminalista B.J. in D.O. Izvedba dokaza, za katerega je obramba zatrjevala, da bi bilo iz njega razvidno, kdo je prodajal drogo, bi bila zato očitno neuspešna, glede na vsebino dopisa P. namreč ni bila izkazana verjetnost, da bo s tem dokazom mogoče dokazati zatrjevano materialno relevantno dejstvo. Na tej podlagi uveljavljana kršitev pravic obrambe ni podana.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je vložnik med preiskavo od preiskovalnega sodnika zahteval, naj ga obvesti in mu omogoči navzočnost pri zaslišanju priče M.G. (dopis med list. št. 130 in 131 spisa) in da preiskovalni sodnik tega ni storil. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče, ki je v dokaznem pogledu nepomembna, na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami, na ta način pa se je obsojenec tudi odrekel neposrednemu zaslišanju te priče. Ostale priče, na katerih izpovedbe je sodišče oprlo sodbo (A.H., B.J., D.O. in R.H.), so bile na glavni obravnavi v obtoženčevi navzočnosti zaslišane, sodišče mu je omogočilo, da jih zasliši in se z njimi sooči, tako da tudi s tega vidika o kršitvi pravic obrambe ni mogoče govoriti.

Ostale trditve v zahtevi so v tolikšni meri posplošene, da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno utemeljilo obstoj procesno relevantnih dejstev, ki omogočajo oceno zakonitosti pridobljenih dokazov. Kolikor se vložnik s tem ne strinja in ponuja lastno dokazno presojo, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Presoja, ali so v ravnanju D.O., ki je ob prijetju obsojenca s krožnim udarcem noge zadel v glavo, tako da je ta izgubil zavest, podani znaki kaznivega dejanja, kakor trdi vložnik, bo stvar ugotavljanja v drugem postopku, če bo zoper tega kriminalista uveden kazenski postopek. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so uradne osebe fizično izsiljevale lažne izpovedbe, na sodišču lagale, ponaredile oziroma dopustile uničenje dokazov, ostajajo na ravni golega zatrjevanja in nekonkretizirane, zato njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni G.Š., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojeni G.Š. z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP zaradi slabih gmotnih razmer oprostilo povrnitve plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.