Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpovedbe oškodovancev ter priče, v katerih so poskušali minimizirati obravnavani dogodek in prikazati sebe v slabši luči ter prevzeti nase povod za začetek konflikta ter zanikali strah, natančno analiziralo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj njihovim izpovedbam v tem delu ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sta bila v sicer enkratnem, a trajajočem dogodku (od konflikta na parkirišču, ki je botroval lovljenju po Portorožu in fizičnem napadu na Č. Č. pred hotelom F.) način in intenzivnost nasilnega ravnanja obdolžencev takšna, da so obdolženci z njim oba oškodovanca spravljali v podrejen položaj.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolžene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive, da so storili kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu B. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu C. C. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencem naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in vsakemu od njih sodno takso v znesku 136,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi zagovornica obdolženega A. A. in zagovornik obdolženega B. B. Zagovornica obdolženega A. A. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh razlogov; dejansko stanje je napačno ugotovljeno, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo, podane pa so tudi absolutne bistvene kršitve določil kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe. Zagovornik obdolženega B. B. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je zagovornica obdolženega A. A. v pritožbi predlagala, da jo pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo. Pritožnica je podala vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer ni v ničemer pojasnila svojega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari presodilo, da navzočnost obdolženčeve zagovornice na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožnica namreč ne bi mogla natančneje pojasniti svojih navedb in stališč iz pritožbe, povezanih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona.

5. Pritožnika nimata prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse izvedene dokaze, vključujoč zagovore obdolžencev, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolžencev in njegove krivde, ki jih je utemeljilo s skladnimi, razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi (točke 25 – 31 izpodbijane sodbe), nestrinjanje pritožnikov z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene jih ne more ovreči. 6. Pritožnika nimata prav, ko izpodbijata dokazno oceno izpovedb oškodovancev Č. Č. in D. D. ter priče E. E., kot je podana v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpovedbe oškodovancev Č. Č. ter priče E. E. v katerih so poskušali minimizirati obravnavani dogodek in prikazati sebe v slabši luči ter prevzeti nase povod za začetek konflikta ter zanikali strah, natančno analiziralo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj njihovim izpovedbam v tem delu ni mogoče slediti. Drugačna subjektivna dokazna ocena izpovedb Č. Č., D. D., E. E. ki jo ponujata pritožnika, ni sprejemljiva in ni utemeljen očitek o nejasnih oziroma nerazumljivih razlogih izpodbijane sodbe v tej zvezi.

7. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da so zaključki sodišča prve stopnje glede dogajanja na parkirišču prepričljivi. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je na parkirišču udarec s strani enega od A. prejel tudi E. E. Okoliščina, da ni bilo ugotovljeno, kdo točno in na kakšen način točno ga je udaril, za presojo tega dejstva ni odločilna. Prvostopenjskega zaključka, da je bil E. E. ob tem prestrašen, posplošena pritožbena trditev, da policista, ki sta o tem izpovedala, nista objektivni in nepristranski priči, ker sta zainteresirana za izid kazenskega postopka, ne more izpodbiti. Vprašanje, ali oziroma zakaj je pes, s katerim sta A. pristopila k E. E., lajal v času konflikta, za presojo obravnavane zadeve ni bistveno. Po oceni pritožbenega sodišča so se Č. Č., D. D., E. E. prestrašili že zaradi videza psa. Pritožbene navedbe nadalje utemeljujejo, da ni dokazov, da bi A. A. in G. G. do Č. Č., D. D., E. E. pristopila agresivno, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja in pritrjuje nasprotnemu argumentiranemu prvostopenjskemu zaključku. Pritožbeno trditev, da so Č. Č., D. D,. E. E. pričeli bežati zato, ker so se ustrašili, da je s človekom, ki ga je udaril D. D. in je negiben oziroma nezavesten obležal na tleh, kaj narobe, je sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo s tem, da je A. A. takoj po prejetem udarcu organiziral lov na Č. Č., D. D., E. E., in njegovim ravnanjem pred hotelom F. kot izhaja iz posnetkov nadzornih kamer. Zato dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje o stanju A. A. po prejetem udarcu, ni relevanten. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so Č. Č., D. D., E. E. s parkirišča zbežali zato, ker so se ustrašili za svoja življenja. Pri tem je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen okoliščini, da je Č. Č. G. G.,ko ga je ta s pestjo skušal udariti, odrinil. Enako velja za okoliščino, da je D. D. zadal udarec A. A.. Da je slednji takoj zatem organiziral lov na Č. Č., D. D., E. E, je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo. Kritično dogajanje se je začelo že na parkirišču in je botrovalo dogodku pred hotelom F., ki je neposredno sledil, zato oba dogodka predstavljata celoto, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Okoliščine, da naj bi iz delovnega naloga H. H. z dne 23. 7. 2020 izhajalo, da je prišlo do pretepa in ne napada; da so v izjavah policistov H. H. in I. I. razhajanja glede vprašanja, ali se je že istega dne obravnavalo kaznivo dejanje nasilništva ali ne; da sta v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe omenjena brata A. A., G.G., čeprav ju oškodovanci v tistem trenutku še niso poznali po imenih; da iz izjave D. D. izhaja, da mu je policist poskušal sugerirati odgovore; da naj bi Č. Č., D. D., E. E želeli organizirati ekipo desetih do petnajstih somišljenikov iz Ljubljane, da bi skupaj obračunali z nasprotniki; da Č. Č., D. D., E. E trenirajo borilne veščine; da so se Balaneskovići z dejstvoma prerezanih pnevmatik in prilastitvijo stvari D. D. s strani A. A. seznanili šele po koncu obravnavanega dogajanja; tudi ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Prav tako pritožbene navedbe niso uspele vzbuditi dvoma v pravilnost prvostopenjskih zaključkov glede dogodka pred hotelom F., občutka ogroženosti oškodovancev in podrejenosti položaja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi glede tega dela dogajanja opravilo pravilno dokazno oceno ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Zato pritožbene navedbe s ponavljanjem izjav oškodovancev, da nista bila prestrašena, ponujanjem svoje subjektivne dokazne ocene vsebine klicev na OKC in izpovedbe varnostnika v hotelu F. ter poudarjanjem okoliščine, da so policisti po prihodu na kraj oškodovanca tam pustili in odšli iskat še E. E., in kratkotrajnosti napada na Č. Č. ne morejo biti uspešne.

9. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pritrjuje argumentiranemu prvostopenjskemu zaključku, da je izkazan strah oškodovanca D. D. ob prihodu v restavracijo J. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je K. K. sinu L. L. rekla, naj pokliče policijo, ne izključuje prvostopenjske ugotovitve, da je oškodovanec D. D. tam zaposlenim naročil, naj pokličejo policijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče L. L., drugačna subjektivna pritožbena ocena te izpovedbe ne prepriča. Za pritožbeni uspeh ne zadošča zgolj posplošena pritožbena trditev, da sta policista, ki sta izpovedala o prestrašenosti oškodovanca D. D., zainteresirana za izid kazenskega postopka. Tudi dejstvo, da v restavracijo J. za oškodovancem D. D. ni prišel nobeden ob obdolžencev, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbije.

10. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo naklepa obdolžencev, saj je o tem navedlo razloge v 30. točki izpodbijane sodbe. Zato očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča so podani razlogi tako jasni in prepričljivi, da jim ni kaj dodati, drugačno subjektivno pritožbeno stališče ne koristi.

11. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje mimo pravil dokazovanja tožilstvu dovolilo, da je skupaj s policijo do konca glavne obravnave znotraj kazenskega še kar naprej vodilo predkazenski postopek ter prilagojeno na glavni obravnavi pripravljalo nove dopolnitve ovadbe in nove listinske dokaze, je preveč posplošena, da bi terjala odgovor.

12. Pritožnika nimata prav, da ravnanje obdolžencev, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in je bilo na podlagi dokaznega postopka tudi zanesljivo ugotovljeno, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, ker zakonski znak spravljanje v podrejen položaj ni podan. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sta bila v sicer enkratnem, a trajajočem dogodku (od konflikta na parkirišču, ki je botroval lovljenju po Portorožu in fizičnemu napadu na Č. Č. pred hotelom F.) način in intenzivnost nasilnega ravnanja obdolžencev takšna, da so obdolženci z njim oba oškodovanca spravljali v podrejen položaj, to je izčrpno in prepričljivo obrazložilo v točkah 27 – 29 izpodbijane sodbe ter se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika B. B. pa ni več ponovno izpostaviti, da dejstvo, da obdolženi B. B. ni bil prisoten pri dogodku na parkirišču, za presojo, ali je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva, ni bistveno. Obdolženi B. B. je aktivno sodeloval pri lovu oškodovancev po Portorožu in fizičnem napadu na Č. Č. pred hotelom F., ki sta bila takšne narave in intenzitete, da sta oškodovanca postala objekt izvajanja nasilja in bila spravljen v ponižujoč, inferioren položaj, česar se je obdolženec zavedal. Ker torej izpodbijana sodba vsebuje konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in kazenski odgovornosti obdolžencev, tudi ni podana uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Čeprav pritožnika ne izpodbijata odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencema izreklo primerni kazenski sankciji, to je pogojni obsodbi, v katerih je določilo primerni zaporni kazni in primerni preizkusni dobi. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 32), zato v odločbo o kazenski sankciji ni treba poseči. 14. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

15. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Ker obdolženca s pritožbama svojih zagovornikov nista uspela, sta v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, vsak v znesku 204,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1).