Jedro

Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, krivdno odgovorna, saj bi se morala zavedati, da lahko pride do okoliščin, v katerih bo delo mogoče opraviti le z neobičajno fizično močjo, in da takšnega dela tožnik glede na omejitve pri delu ni smel opravljati. Z ustrezno organizacijo delovnega procesa bi nastanek opisanih okoliščin morala preprečiti.

Načelo individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva upoštevanje intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki jih je mogoče ugotoviti le z zaslišanjem oškodovanca-tožnika, ne pa le z vpogledom zapisanih izjav pri osebnem pregledu v izvedenskem mnenju.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu odločitve II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 16.930,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2005 do plačila, ter v III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Revizija zoper odločitev glede I. točke izreka izpodbijane sodbe se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 16.950,92 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas pred 19. 1. 2005 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 236,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje prvo tožena stranka, predlaga njeno spremembo oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe. Odločitvi prvostopnega sodišča ugovarja po temelju. Strinja se, da ne gre za objektivno odgovornost, meni pa, da tudi ni pogojev za krivdno odgovornost drugo tožene stranke, saj je tožnika napotila na povsem ustrezno delo v skladu s tožnikovimi zdravstvenimi omejitvami, pri čemer se sklicuje na odločbo ZPIZ-a, ki ustrezno delovno mesto določa zgolj primeroma. Opozarja, da je tožnik delovno mesto snažilca brez pomislekov opravljal že več kot deset let. Meni, da delodajalcu ni mogoče očitati nobenih opustitev ravnanj, ki bi imela za posledico omenjeni škodni dogodek, temveč je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja tožnika samega in zaradi nesrečnega naključja. Glede na tožnikovo trditveno podlago prvotoženka ni podala nobenega ugovora glede zavarovalnega kritja, zato prilaga svoje Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti PG-odg 99-12, po katerih naj ne bi bilo podanega zavarovalnega kritja za razporeditev na neustrezno delovno mesto.

Zoper to sodbo se iz pritožbenega razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja pravočasno pritožuje tudi drugo tožena stranka. Zavrača kakršnokoli krivdno odgovornost, saj naj bi bilo tekom postopka ugotovljeno, da je tožnik delal na delovnem mestu v skladu z odločbo ZPIZ-a, pri čemer so to pokazali tudi občasni zdravniški pregledi. Opozarja, da je imel tožnik opravljen preizkus iz zdravja in varstva pri delu. Do poškodbe naj bi prišlo, ker je svojo roko preobremenil. Navaja, da je v zvezi z varnim delom tožnika napravila vse, kar zakon od nje zahteva in da je tožnik opravljal delo, za katerega je sposoben in ki ga je že dolgo časa ter ga še vedno opravlja.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tudi tožnik, ki predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe. Navaja, da prisojena odškodnina ne pomeni pravičnega denarnega zadoščenja za ugotovljeno škodo v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika. Opozarja, da sodišče prve stopnje glede višine odškodnine tožniku ni dalo možnosti utemeljitve svojih navedb, saj je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika glede v nezgodi nastalega obsega škode zavrnilo. Zato sodišču očita kršitev ustavnih načel enakosti, kontradiktornosti in materialne resnice. Sodišču očita tudi zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja glede zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2008, saj izvedenec ni bil seznanjen s tožnikovim dejanskim delom. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede zadnjega tožnikovega pregleda v zvezi s poškodbo naj bi bila v nasprotju z njegovim zdravstvenim kartonom. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Ker sta bila sporna temelj in višina zahtevka, bi sodišče moralo upoštevati posebej tožnikov uspeh za temelj (100 % uspeh tožnika) in posebej za višino (15,46 % uspeh tožnika), kar skupaj znaša tožnikov uspeh v višini 57,73 %.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov posameznega pritožnika, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbama toženih strank: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije z omejitvijo finih in grobih prijemov z levico. Do škodnega dogodka je prišlo dne 9. 7. 2004, ko je tožnik opravljal svoje običajno delo, to je čistil ostružke pri stružnici. Kritičnega dne je bila prepletenost ostružkov taka, da jih ni bilo mogoče izvleči izpod stroja na način, kot se je to storilo običajno. Tožniku je na pomoč prišel tudi g. P., strugar na sporni stružnici, ki je zagozdene ostružke potiskal od zgoraj navzdol med rebri stružnice, tožnik pa jih je istočasno poskušal s kljuko izvleči izpod stroja. Med vlečenjem je prišlo do poškodbe tožnikove desne rame.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost na strani tožene stranke kot delodajalca, ki je vedel za tožnikove omejitve pri delu. Spornega dne je prišlo do okoliščin, kjer je bilo potrebno za izvršitev dela uporabiti neobičajno fizično moč. Ker je tožnik lahko vlekel le z desno roko, je to obremenil do take mere, da je prišlo do zvina desne rame. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da bi se tožena stranka morala zavedati, da pri tožnikovem delu lahko pride do takih okoliščin in mu takega dela (v takih okoliščinah) ne bi smela naložiti. Z ustrezno organizacijo dela bi morala nastanek takšnih okoliščin preprečiti. Delodajalec je tisti, ki mora delovni proces organizirati tako, da ne prihaja do poškodb delavcev in da je prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca (8. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 in 64/2001).

Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da tožena stranka ni dokazala pridobitve ustreznega mnenja o tožnikovi sposobnosti za delo snažilca, vendar to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni bilo bistveno. Odločilno je bilo to, da se je drugo tožena stranka morala zavedati do kakšnih okoliščin prihaja pri čiščenju ostružkov, ki jih je potrebno vleči izpod stroja, seznanjena pa je bila tudi s tožnikovimi zdravstvenimi omejitvami. Delovni proces bi zato morala organizirati tako, da do takšnih okoliščin ne bi prihajalo (npr. pogostejše čiščenje ostružkov, da ne prihaja do zagozdenja le-teh) in da tožnik ne bi opravljal takšnega dela, kot ga je moral spornega dne, ko je bilo za izvršitev dela potrebno uporabiti neobičajno fizično moč. Samo delovno mesto snažilca za tožnika glede na njegove delovne omejitve ni neustrezno, kar tudi ni bil zaključek sodišča prve stopnje, kot zmotno navajata toženi stranki, ampak je bilo glede na okoliščine neprimerno le konkretno delo spornega dne. Do tožnikove poškodbe je prišlo zaradi neustrezne organizacije delovnega procesa, za kar je brez dvoma krivdno odgovorna drugo tožena stranka kot delodajalec. Pritožbi toženih strank sta zato neutemeljeni.

K tožnikovi pritožbi: Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Torej je potrebno uporabiti določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06). Za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah oškodovancu na podlagi 179. člena OZ pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje dosodilo primerno denarno odškodnino. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bila odškodnina odmerjena v skladu s 179. členom OZ in je primerljiva tudi s podobnimi primeri iz sodne prakse, s čimer je bilo povsem zadoščeno načelu objektivne pogojenosti nepremoženjskih odškodnin. Vendar pa tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita neizvedbo ključnega sredstva individualizacije denarne odškodnine, to je zaslišanja oškodovanca – tožnika, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tožnika sicer zaslišalo na naroku dne 20. 11. 2007, vendar zgolj v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, glede obsega nastale škode pa ne. Načelo individualizacije denarne odškodnine namreč zahteva določitev denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Brez zaslišanja tožnika teh subjektivnih okoliščin ni mogoče ugotavljati, osebni pregled pri izvedencu pa tega ne more nadomestiti, saj dokazna ocena v izvedenskem mnenju zapisanih tožnikovih izjav ni mogoča. Tožnik utemeljeno ugovarja tudi zavrnitvi njegovega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja zlasti ob upoštevanju, da tudi iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja tožnikova izjava, da ima še vedno bolečine zaradi sporne poškodbe (izvedensko mnenje z dne 18. 2. 2008, str. 4). Ker je izvedenec kljub tej navedbi ugotovil, da poškodba trajnih posledic ni pustila in da zaradi nje tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane, bi sodišče prve stopnje moralo to nasprotje v izvedenskem mnenju odpraviti z zaslišanjem izvedenca oziroma vsaj z ustrezno pisno dopolnitvijo njegovega izvedenskega mnenja o tem, ali je navedbe tožnika pri osebnem pregledu v podanem izvedenskem mnenju v resnici upošteval. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na določbo 253. člena ZPP izvedensko mnenje načeloma potrebno podati ustno na obravnavi. Če stranki na podano pisno izvedensko mnenje nimata pripomb, potem seveda ustnega zaslišanja izvedenca ni potrebno izvajati. V primeru pripomb o nasprotjih, pomanjkljivostih oziroma izpostavljenem dvomu v pravilnost pisno podanega izvedenskega mnenja pa je potrebno izvedenca zaslišati, da se pomanjkljivosti ali dvom odpravijo.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega nastale nepremoženjske škode treba ugotoviti nova dejstva v zvezi s subjektivnim doživljanjem telesnih in duševnih bolečin oškodovanca in torej glede tega zaslišati tožnika. Zato je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2005 do plačila, na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka iz naslova materialne škode strinja, tožnikova pritožba pa posebnih razlogov za izpodbijanje tega dela sodbe ne uveljavlja. Enako velja za zavrnjeni del tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

Do ostalih pritožbenih navedb tožnika se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede na to, da je bilo potrebno že na podlagi navedenega izpodbijani del sodbe, na katerega se pritožbene navedbe nanašajo, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Ker je zaradi neupoštevanja načela individualizacije denarne odškodnine ostalo dejansko stanje v zvezi s tem povsem nerazčiščeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima sicer prvostopenjsko sodišče, saj slednje v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni izvedlo bistvenega dokaza – zaslišanje oškodovanca. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča - zaslišalo tožnika, pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje ter šele nato v zadevi ponovno odločilo.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (III. točka izreka), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se namreč na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

V skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 je pritožbeno sodišče odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev v zvezi s I. točko izreka izpodbijane sodbe. Ker gre za prisojeni del zahtevka, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.