Jedro

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek tudi, če ni popoln (nedoločen zahtevek).

Izrek

Pritožbi tožene stranke B. D. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sodba v izreku pod točko II/1 v prvem odstavku izreka sodbe glasi: "Tožena stranka B. D. je dolžna plačati tožeči stranki S. P. 15.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.08.1999 dalje do plačila." V ostalem se pritožba B. D. zoper sodbo in v celoti pritožba te stranke zoper sklep ter pritožba tožnika S. P. zoper sodbo zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu ter sklep.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S sodbo z dne 30.03.1999 je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, da naj mu toženka plača najemnino za najete poslovne prostore in inventar v tolarski protivrednosti 4.600,00 DEM in odškodnino v višini 219.000,00 SIT ter o nasprotnem tožbenem zahtevku toženke zoper tožnika v višini 799.736,00 SIT spp.

Omenjenemu odškodninskemu zahtevku je delno ugodilo ter je s sodbo naložilo toženi B. D., da je dolžna povrniti tožniku S. P. 45.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.08.1994, dalje do plačila.

Sicer pa je tožbeni zahtevek tega tožnika zavrnilo kot tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe B. D.. S sodbo je še odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka. S sklepom pa je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep z dne 23.03.1994 s katerim je naložilo izpraznitev poslovnih prostorov, in je odločilo, da je toženka B. D. dolžna povrniti tožniku S. P. stroške izpraznitvenega naloga v višini 7.712,00 SIT z obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek ter predlaga višjemu sodišču, da naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni. S pritožbo uveljavlja razloge iz čl. 353/I tč. 1, 2 in 3 ZPP. Netočna in nesmiselna je po mnenju pritožnika ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je dne 14.11.1994 modificiral (spremenil) tožbeni zahtevek in zahteval preračun v tolarsko protivrednost brez navedbe datuma in tečaja kot tudi obresti. V vlogi z dne 12.09.1994 je povsem določno opredelil svoj zahtevek ter ga kasneje ni spremenil, temveč je tega razpravljajoči sodnik na zapisniku o glavni obravnavi z dne 14.11.1994, informativno (delno) povzel, kot je bila na splošno navada tega sodnika tudi v drugih pravdah. Tožeča stranka ni imela nobenega razloga za modifikacijo zahtevka, ki ga je pred tem precizno opredelila ter še vedno vztraja pri tako postavljenem tožbenem zahtevku. Če bi hotel modificirati tožbeni zahtevek z dne 12.09.1994, ne bi bilo navedeno, da modificira zahtevek z dne 16.03.19994. Tožena B. D. oziroma tožnica iz nasprotne tožbe izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov v obsodilnem delu in glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka ter sklep. Višjemu sodišču predlaga, da naj sodbo spremeni tako, da bo v celoti zavrnilo zahtevek tožnika in ugodilo njenemu zahtevku. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in sklepa zaradi ponovnega odločanja na prvi stopnji. Ni logično (verjetno), da ne bi bila navedena najemnina za inventar v pisni pogodbi, če bi bila dejansko dogovorjena, kar je razvidno tudi iz pogodb, ki jih je tožnik sklepal za iste prostore in inventar z drugimi najemniki (A. P., B. C.). Nepravilen je izračun sodišča prve stopnje o najemnini, ki jo je toženka poravnala, ker niso bili upoštevani zneski, dvakrat 31.000,00 SIT in 18.000,00 SIT, razvidni iz potrdil z dne 5.10.1993, 11.08.1993 in 17.09.1993 ter posledično zaključek, da toženka karkoli dolguje iz naslova najemnine. V izvedenih dokazih tudi ni opore za ugotovitev, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo na električnih instalacijah. Toženka je predlagala dve priči, ki bi povedali, kakšno je bilo stanje, ko je lokal izpraznila, ni pa znano, kaj je počel toženec kasneje v svojem lokalu. Kakšna predelava električne inštalacije in popravilo je bilo izvršeno 08.08.1994 pa je ostalo v celoti nerazjasnjeno. Nepotrebni so bili po mnenju pritožnice tudi stroški postopka za izpraznitev poslovnih prostorov, ker jih je izpraznila 15.03.1993, preden je bila vložena tožba.

Pritožba S. P. ni utemeljena, pritožba B. D. pa je le delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bilo vezano na tožbeni zahtevek kot ga je tožnik S. P. končno postavil na glavni obravnavi dne 14.11.1994 in je to razvidno iz zapisnika o tem naroku. Iz vsebine tega zapisnika ni nobene podlage za sklepanje, da je šlo le za skrajšan (nepopoln oziroma kot to opredeljuje tožnik informativen) povzetek sodnika o tem, kar je sicer zahtevala tožeča stranka z opredelitvijo tožbenega zahtevka v vlogi z dne 12.09.1994. Ob upoštevanju prostega razpolaganja strank s tožbenimi zahtevki, pa tudi niso pomembni razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka, očitno sama, na naroku z dne 14.11.1994, podala na zapisnik, modificirani tožbeni zahtevek, o katerem je zato kvečjemu moglo odločati sodišče prve stopnje. Iz vsebine tako modificiranega tožbenega zahtevka niti ni mogoče sklepati, da gre le za skrajšan (nespremenjen) zahtevek postavljen v vlogi z 12.09.19994. Na podlagi ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni popoln, bi moralo sicer postopati sodišče prve stopnje v skladu z določili zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se tičejo vodenja postopka za odpravo pomanjkljivosti tožbe tudi kadar zastopa stranko odvetnik, vendar gre v primeru nespoštovanja teh določil kvečjemu za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka v tem primeru s pritožbo ne uveljavlja, iz že navedenih razlogov.

Relativna je v tem smislu tudi kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zavrglo nepopolne tožbe s sklepom iz razlogov, ki jih sicer navaja v izpodbijani sodbi za zavrnitev tožbenega zahtevka. O prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, ki je bil določneje opredeljen glede tolarske protivrednosti 4.600,00 DEM s pripadki pa z zavrnitvijo drugačnega (spremenjenega) z dne 14.11.1994 opredeljenega nepopolnega tožbenega zahtevka tudi ni bilo (pravnomočno) odločeno. Za izpodbijanje z nepopolno tožbo opredeljenega tožbenega zahtevka tako ni podana niti predpostavka pravne koristi tožnika.

S pritožbo tožnik S. P. le posplošeno izpodbija sodbo tudi v tistem delu, v katerem je bil delno zavrnjen tudi njegov odškodninski zahtevek, ki ga je postavil, v tožbi z dne 12.09.1994 v višini 210.709,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od 01.04.19994 dalje in v tožbi z dne 14.11.1994 spremenil tako, da je zahteval odškodnino v višini 219.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.03.1994 dalje, do plačila. V pritožbi pa zoper tako odločitev nič ne navaja, zato jo je sodišče druge stopnje preizkušalo le glede pravilnosti uporabe materialnega prava in morebitnih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno pritožbo tožnika je iz navedenih razlogov zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu prvostopno sodbo (368. člen ZPP), ker tudi ni ugotovilo nobenih nepravilnosti sodbe na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnice iz nasprotne tožbe B. D. zoper zavrnitev njenega tožbenega zahtevka v višini 608.400,00 SIT z obrestmi. Odločilna je v zvezi s tem zahtevkom ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašala mesečna najemnina, ki jo je bila dolžna plačevati pritožnica za najete poslovne prostore in inventar 1.800,00 DEM in ne le 800,00 DEM, kot to sicer sama navaja. Sodišče druge stopnje glede višine mesečne najemnine sprejema oceno dokazov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi zlasti na podlagi dejstva, ki niti ni sporno, da je namreč plačala pritožnica, ne le toliko kot bi bila po teh trditvah dolžna za najete prostore in inventar (vnaprej za eno leto 9.600,00 DEM), temveč bistveno več to je 17.000,00 DEM oziroma, kot sama navaja v pritožbi tudi še 80.000,00 SIT oziroma 1.192,24 DEM. S tem, kar navajata pravdni stranki o denarnih težavah toženke zaradi nedonosnosti gostinske dejavnosti v lokalu tožnika, namreč ni mogoče logično in življenjsko prepričljivo pojasniti teh plačil drugače kot v skladu z izpovedbami tožnika o dejanski višini najemnine in o dolgu toženke v višini 4.600,00 DEM.

S tem, kar navaja pritožnica o plačilu zneskov dvakrat 31.000,00 SIT in 18.000,00 SIT, razvidnih iz predloženih potrdil, ugotovitev prvega sodišča, da toženka tožniku še dolguje, ni mogoče omajati, ne glede na višino tega dolga in zato logično ni utemeljen njen zahtevek na plačilo zneska 608.l400,00 SIT z obrestmi. Nepomembni so zato dokazi za nadaljnje razjasnjevanje plačila najemnine v omenjenih zneskih (dvakrat 31.000,00 SIT in 18.000,00 SIT) s potrdili, ki jih je priložila pritožbi. Očitek nepopolno razjasnjenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku zato ni utemeljen in je sodišče, na podlagi tega spoznanja zavrnilo v tem delu pritožbo (368. člen ZPP).

Delno utemeljeno pa se B. D. pritožuje zoper obsodilni del sodbe, s katerim je prvo sodišče odločilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 45.800,00 SIT z obrestmi. Višina tako prisojene glavnice se niti ne sklada z tožbenim zahtevkom, ker je bil z vtoževano glavnico prvotno (v tožbenem zahtevku z dne 12.09.1994) obsežena le škoda na instalacijah, kot jo je ocenil izvedenec T. v cenitvenemu poročilu z dne 26.05.1994 v znesku 15.600,00 SIT.

Tožena stranka za kasnejše zvišanje tožbenega zahtevka, na znesek 219.000,00 SIT z obrestmi (na glavni obravnavi dne 14.11.1994), ne navaja razlogov in ni mogoče izključiti, da gre za pomoto pri navajanju tega zneska v zapisnik. Sodišče druge stopnje se sicer strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka povzročila škodo na električni napeljavi, kakršno je ugotovil izvedenec T., preden je dokončno izročila poslovne prostore tožniku (posredno) s tem, da je odvetniku tožnika dne 06.04.1994 izročila ključe lokala in takrat ni bila izvršena izročitev teh prostorov tožniku na način, da bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje električnih inštalacij. Ni jasno, kaj naj bi o takratnem stanju izpovedale priče, ki jih predlaga toženka. Ni pa tudi mogoče ugotoviti višine škode na podlagi računa z dne 08.08.19994 (A5), ki se očitno ne tiče le popravila električnih inštalacij, temveč je iz vsebine te listine mogoče kvečjemu sklepati, da so bila zaračunana še druga, podrobneje neopredeljena dela, ki z cenitvijo izvedenca T. niso obsežena. Iz smisla tožničine pritožbe je razvidno, da nasprotuje tudi prekoračitvi tožbenega zahtevka, oprti na omenjeni račun z dne 08.08.1994. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov upoštevalo, da je dokazana le škoda v višini 15.600,00 SIT ter je na podlagi tega spoznanja delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je višino odškodnine znižalo na znesek 15.600,00 SIT (2. točka 373. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba toženke zoper sklep, s katerim ji je naloženo, da je dolžna povrniti tožniku stroške izpraznitvenega naloga v višini 7.712,00 SIT. Sodišče prve stopnje je glede teh stroškov pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se uporablja tudi v postopku izdaje naloga za izpraznitev poslovnih prostorov. Toženka je namreč izpraznila predmetne poslovne prostore šele 17.04.1994 potem, ko je bil dne 16.03.1994 vložen zahtevek tožnika na izpraznitev poslovnih prostorov, s tožbo pa je uveljavlja zoper tožnika v pravdi zaradi motenja posesti, restitucijski zahtevek na vrnitev v lokal. Uveljavljanje zahtevka za izpraznitev lokala v postopku pred sodiščem je bilo zato potrebno.

Mogoče je le ugotoviti na podlagi teh dejstev, da je tožnik umaknil predlog na izpraznitev lokala šele, ko je toženka izpolnila zahtevek.

Pritožba zoper omenjeni sklep zato ni utemeljena ter jo je sodišče druge stopnje kot tako zavrnilo (2. točka 380. člena ZPP).

Pravilna je glede na uspeh pravdnih strank v pravdi tudi odločitev o stroških postopka. Malenkosten uspeh toženke s pritožbo na odločitev, da sta stranki dolžni kriti, vsaka svoje stroške, mogla vplivati, kar zadeva tudi stroške pritožbe (drugi odstavek 166. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP).