Jedro

Dejstvo, da je tožnik toženi stranki očital, da je nad njim izvajala mobbing, in da je podal prijavo na Inšpektorat RS za delo, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere toženi stranki tožnika pred izredno odpovedjo ne bi bilo treba vabiti na zagovor.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in sklep se zavrne in se potrdita dopolnilna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika zoper sodbo se delno ugodi, tako da se tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust v višini 437,88 EUR ugodi (VIII. točka) in je tožena stranka dolžna obračunati bruto regres ter po predhodnem odvodu davkov plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v preostalem pa se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo z dne 14. 9. 2011, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 nezakonita (I. točka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 6. 2010 in se mu zato prizna delovna doba pri toženi stranki do 14. 9. 2011, zato ga je tožena stranka za ta čas dolžna prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu obračunati nadomestilo plače v višini 740,00 EUR bruto na mesec ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto nadomestila (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 6.154,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 do plačila (III. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova odškodnine (razlika do vtoževanih 12.309,54 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2010), je zavrnilo (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati nadomestilo plače za mesec april 2010 v bruto znesku 740,00 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 do plačila, nadomestilo plače za mesec maj 2011 v bruto znesku 711,22 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 do plačila, nadomestilo plače za mesec junij 2011 v bruto znesku 279,23 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 do plačila (V. točka). Sodišče je toženi stranki naložilo v plačilo stroške prehrane med delom za mesec april 2010 v znesku 146,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 do plačila ter za maj 2010 v znesku 91,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2011 do plačila (VI. točka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 437,88 EUR ter po predhodnem plačilu davka izplačati v pripadajočem neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (VII. točka). Kar je tožnik zahteval več iz naslova regresa za letni dopust (razlika do zahtevanih 875,76 EUR in zakonske zamudne obresti od 16. 6. 2010) je zavrnilo (VIII. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR, v roku osem dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obresti do plačila (IX. točka).

Tožnik je dne 9. 11. 2011 podal predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in navajal, da je sodišče pod točko II razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 6. 2010 in mu je priznalo delovno dobo pri toženi stranki do 14. 9. 2011, zaradi navedenega pa je toženi stranki naložilo prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter obračuna nadomestila plače v višini 740,00 EUR bruto na mesec ter po odvodu in prispevkov izplačila neto plače. Tožnik navaja, da je postavil tožbeni zahtevek za plačilo neto zneska z zakonitimi zamudnim obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, sodišče pa v navedenem ni odločalo in to je za čas od 13. 6. 2010 do 14. 9. 2010, zato predlaga izdajo dopolnilnega sklepa.

Sodišče prve stopnje je dne 29. 11. 2011 izdalo v predmetni zadevi tudi dopolnilno sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se sodba z dne 14. 9. 2011 v II. točki izreka dopolni tako, da se v šesti vrstici doda: „z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznih mesečnih plač v plačilo, to je od 16. 7. 2010 za junijsko plačo in dalje od vsakega 16. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, do plačila“. Sodišče je v nadaljevanju izdalo sklep, da se sodba z dne 14. 9. 2011 v V. točki izreka popravi, in sicer v drugi alinei se besedilo: „maj 2011“ in „16. 6. 2011“ popravi tako, da se pravilno glasi: „maj 2010“ in „16. 6. 2010“ ter v tretji alinei se besedilo: „junij 2011“ in „16. 7. 2011“ popravi tako, da se pravilno glasi: „junij 2010“ in „16. 7. 2011“.

Tožnik je podal pritožbo tudi zoper točki IV in VIII ter zavrnilni del točke IX sodbe z dne 14. 9. 2011 in navajal, da je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR nad dosojenimi 6.154,77 EUR, kakor tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust nad dosojenimi 437,88 EUR, sodišče pa tudi ni odločalo o obrestnem delu tožbenega zahtevka v zvezi s posameznimi nadomestili plač. V navedenem primeru gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja nezakonitost. Tožnik je sicer podal predlog za dopolnitev sodbe, vendar odločitve sodišča v zvezi s tem ni prejel do vložitve tožbe. Odškodnina po 118. členu ZDR res predstavlja posebno vrsto odškodnine z elementi nadomestila za reintegracijo, pri čemer pa zakon drugega, kot maksimalnega zneska odškodnine iz naslova ne določa. Sodišče bi moralo upoštevati pri določitvi odškodnine socialni položaj delavca, stopnjo njegove izobrazbe, možnosti nadaljnje zaposlitve, kakor tudi nadaljnji čas trajanja zaposlitve v primeru, ko bi do nezakonite odpovedi ne prišlo. Tožnik je bil odvetniški pripravnik, po naravi stvari pa traja pripravništvo vsaj 32 mesecev, preden pripravnik izpolni pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Zaradi navedenega nezakonitega ravnanja tožene stranke je tožnik ostal brez pripravniške zaposlitve, zaradi česar je bil izbrisan iz imenika pripravnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije ter bo tako moral celotno pripravništvo opravljati vnovič. Zmotna je tudi odločitev o regresu za letni dopust. Sodišče je zavzelo stališče, da je tožnik v letu 2010 pridobil zgolj pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust, saj mu je delovno razmerje prenehalo pred 1. 7. 2010. Tak zaključek pa je materialnopravno zmoten, saj je sodišče v II. točki izreka ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 6. 2010, ampak šele 14. 9. 2011. Tožniku pripada celoten regres za letni dopust. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik ni v skladu z 9. členom pogodbe o zaposlitvi precizno beležil vseh svojih aktivnosti v zvezi z delom na zadevah strank, torej terminsko ni opredelil opravljenega dela, tožnik dne 14. 5. 2010 ni mogel predložiti zahtevanega beleženja svojih dnevnih aktivnosti in je odvetnico obdolžil, da nad njim izvaja mobbing, ga trpinči, dne 14. 5. 2010 je dal odvetnici zavestno v podpis dopis, ki ni ustrezal njenim popravkom, hkrati pa se ni konstantno izobraževal, izpopolnjeval in usposabljal v skladu s potrebami delovnega procesa in interesi delodajalca, in smotrno izkoriščal čas, ko ni delal za stranke, je v pisarni dobesedno „zabušaval“, v trenutku nastale finančne krize, ko se v mesecu maju 2010 niso izplačale plače, je odvetniški pisarni naklepno obrnil hrbet, ni imel odobrenega letnega dopusta in je odšel do „svojega lečečega zdravnika“, ki mu je odobril bolniški stalež od 20. 5. 2010 dalje, naklepno je šikaniral A.A., odvetniško pripravnico, zavestno odklonil zapis na izjavi za varstvo osebnih podatkov, zaradi nasprotnega beleženja pa je prihajalo do nesoglasij na ravni dokumentov. Pritožba obširno navaja obrazložitve posameznih (skupaj 10) očitanih kršitev, posebej navaja, da se je tožnik iz tožene stranke „delal norca“. Tožena stranka se je zaradi njegovega ravnanja počutila ogroženo kot delodajalka in bi nedvomno prekinila delovno razmerje s tožnikom, v posledici navedenega pa je tudi neupravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je vodilo do zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako je nerazumljiv izrek sodbe pod točko V. Sodišče je tožniku prisodilo tudi previsoko odškodnino, saj je bil zaposlen pri toženi stranki nekaj več kot devet mesecev, sodišče pa je tožniku prisodilo devet bruto plač. Tožnik je mlada oseba, brez družine, sploh se ne trudi iskati zaposlitev, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožnikove tožbene zahtevke zavrne, podrejeno pa sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik ni nikoli zasledoval kakršnihkoli zaničevalnih namenov in tako o podanosti znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ne more biti govora. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki v zvezi s presojo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tožene stranke vsekakor ni z ničemer ogrožal. Očitek tožene stranke v zvezi z domnevnim neprizadevanjem tožnika k normalizaciji odnosov ter namenu po prekinitvi delovnega razmerja, je povsem nekorekten in za povrh brezpredmeten. Zmotno je pritožbeno navajanje v zvezi z odmero odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Neutemeljena so pritožbena navajanja glede plačila odškodnine po 118. členu ZDR. Ne drži tudi, da bo moral tožnik opravljati celotno pripravništvo vnovič, saj takšne določbe ne predpisuje noben zakon. Tožnik je bil izbrisan iz imenika odvetniških pripravnikov z dnem 12. 6. 2010, pri čemer Zakon o pravniškem državnem izpitu v 19. a členu ne zahteva neprekinjenega delovnega razmerja 32 mesecev pri odvetniku za pristop k pravniškemu državnemu izpitu.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper dopolnilno sodbo in sklep in navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Dopolnilno sodbo lahko sodišče izda brez glavne obravnave, če jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek glede katerega se zahteva dopolnitev pa je bil v zadostni meri obravnavan. Zahtevek ni bil obravnavan, zato je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožnika zoper izpodbijani del sodbe je delno utemeljena, pritožba tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe in zoper dopolnilno sodbo ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje pri tem pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o pravici do regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Sodišče prve stopnje je po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in tožene stranke, razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 nezakonita. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2010, v kateri je navedla, da je tožnik naklepoma in iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja, kot to določata prva in druga alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožnik ni bil vabljen na zagovor in se zagovor tudi ni izvedel. Tožena stranka je tožniku vročila izredno odpoved dne 12. 6. 2010, ki jo je tožnik sicer prevzel osebno.

Glede na obširne pritožbene navedbe tožene stranke o tožnikovih kršitvah, pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje, poudarja, da mora po določilih drugega odstavka 83. člena ZDR delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Enako posledico določa tudi Konvencija MOD št. 158 v 7. členu. Po določilih tretjega odstavka 83. člena ZDR mora v pisnem vabilu na zagovor biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor pa mora delodajalec vročiti delavcu skladno z določili 87. člena ZDR.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke o tem, da tožnika ni vabila na zagovor, ker se je počutila ogroženo kot delodajalka, da se je počutila ogroženo zaradi ravnanj tožnika, ko se je iz nje „delal norca“ in da je bil namen tožnika le prekiniti delovno razmerje v vsakem primeru. Zato je štela, da je neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik kakorkoli ogrožal toženo stranko, v kolikor pa je podal prijavo na Inšpektorat za delo Republike Slovenije, to tožene stranke ne odvezuje, da bi tožnika povabila na zagovor, da bi se lahko ta izjasnil o očitanih mu kršitvah pogodbenih obveznosti. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da je bila šokirana, da je tožnik začel očitati, da se nad njim izvaja mobbing, da ga trpinči in da se v pisarni delajo kazniva dejanja, tako da je bila tako šokirana, saj sploh ni doumela, kaj tožnik govori in je bila zelo prizadeta. Zagovor delavca je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih mu kršitvah, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja, ki je sicer po oceni tožene stranke jasno. Nenazadnje mora delodajalec že v vabilu na zagovor navesti in obrazložiti odpovedni razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi (takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v vrsti svojih odločitev kot npr. opr. št. VIII Ips 389/2008 z dne 9. 2. 2010, opr. št. VIII Ips 372/2009 z dne 8. 11. 2010, opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010). Tako je podana izredna odpoved tožniku nezakonita že zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora in so brezpredmetne pritožbene navedbe o številnih kršitvah pogodbenih obveznosti (skupaj deset kršitev).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita, je v nadaljevanju tožniku utemeljeno priznalo tudi delovno razmerje do 14. 9. 2011, to je do odločanja sodišča prve stopnje in tožniku priznalo za čas nezakonitega razmerja obračun nadomestila plače v višini 740,00 EUR bruto mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačila neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu do plačila (sodba v povezavi z dopolnilno sodbo).

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po določilih prvega odstavka 118. člena ZDR, saj je tožnik predlagal razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku priznalo 6.154,77 EUR, kar predstavlja devet tožnikovih plač pred prenehanjem delovnega razmerja. Kar je zahteval tožnik več do vtoževanih 12.309,54 EUR, pa je sodišče zavrnilo. ZDR v prvem odstavku 118. člena določa, da sodišče lahko prizna delavcu denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ugotoviti je, da sta zoper odločitev o odškodnini podali pritožbo tako tožnik kot tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina iz 118. člena ZDR, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje primerna, pri čemer je sodišče upoštevalo tako trajanje delovnega razmerja tožnika, njegovo plačo v zadnjih mesecih pred odpovedjo, tožnikovo starost 29 let in njegov poklic univerzitetni diplomirani pravnik in dejstvo, da je bil tožnik pripravnik v odvetniški pisarni od 4. 9. 2009 in bil zaposlen pri toženi stranki nekaj več kot 9 mesecev. Ob navedenem ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče priznalo tožniku plačo za devet mesecev le iz razloga, ker je bil pri toženi stranki zaposlen 9 mesecev, saj je sodišče to dejstvo upoštevalo poleg vseh ostalih naštetih le kot enega od odločilnih razlogov. Pri tem se tudi ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo tožnika o prenizki odmeri odškodnine zlasti iz razloga, da bo moral tožnik opravljati celotno pripravništvo vnovič, saj navedenega zakonodaja ne predpisuje. Tožnik ima veljavnih 9 mesecev pripravništva, Zakon o pravniškem državnem izpitu pa v 19. a členu ne zahteva neprekinjenega delovnega razmerja 32 mesecev pri odvetniku za pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Tako sta obe pritožbi v tem delu neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 437,88 EUR in izplačilo neto zneska po predhodnem plačilu davka, pri čemer je sodišče višji zahtevek (razlika od zahtevanih 875,76 EUR) in zakonske zamudne obresti od 16. 6. 2010 zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožnika zoper odločitev o regresu za letni dopust utemeljena, saj je sodišče v II. točki izreka odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 14. 9. 2011, kar pomeni, da tožniku za leto 2010 pripada celoten regres za letni dopust. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v VIII. točki spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo regresa za letni dopust ugodilo in odločilo, da mu mora tožena stranka obračunati 437,88 EUR (VIII. točka izreka) in po odvodu davka izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, pri čemer je sodišče poseglo le v VIII. točko izreka, saj je sodišče v VII. točki tožniku že priznalo del regresa za letni dopust in je sodišče v tem delu potrdilo izrek sodbe.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper dopolnilno sodbo in sklep in navaja, da jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in uporabe materialnega prava ter da del zahtevka sploh ni bil obravnavan pred sodiščem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, iz zapisnikov izhaja, da je sodišče v celoti obravnavalo celotni tožbeni zahtevek tožnika in sodbo je izdal isti senat kot prvotno sodbo in sicer v sestavi predsednice senata B.B. in sodnikov porotnikov A.B. in A.C.. Tako, da ni podana bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Kot že navedeno, je sodišče obravnavalo celotno zadevo in tudi izdalo dopolnilno sodbo v skladu z določili 325. in 326. člena ZPP, prav tako pa tudi pravilno izdalo pravilno sklep o popravi, saj je prišlo do očitne pisne pomote.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik uspel le z neznatnim delom pritožbe, tako da v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo, saj jih je sodišče pravilno odmerilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške postopka, tožnik iz razloga, ker je le neznatno uspel v pritožbi, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka, prav tako pa ni uspela s pritožbo.