Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo določbe 214. čl. ZOR. Glede na navedeno zakonsko določbo je dejstvo, da naj bi bil toženec glede preplačila družinske pokojnine v dobri veri, pomembno le za določitev datuma, od katerega dalje tečejo zakonite zamudne obresti, ne pa za vprašanje utemeljenosti obrestnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je dolžan toženec plačati tožniku SIT 298.140,66 v 15 dneh pod izvršbo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navedeni znesek predstavlja še neplačane zakonite zamudne obresti (toženec je tožniku plačal celotno glavnico v višini SIT 989.344,50 ter SIT 2.655,50 na račun zakonitih zamudnih obresti).

šoper sodbo je vložil pritožbo toženec po pooblaščenki (l. št. 16 v zvezi z l. št. 20 v spisu sodišča prve stopnje) smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 214. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78- 75/89), ki se je v RS na podlagi zakona uporabljal v času vložitve tožbe in vse do 31.12.2001, ki jih je tudi citiralo, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja, da je glede na navedeno zakonsko določbo vprašanje, da naj bi bil toženec glede preplačila družinske pokojnine v dobri veri, ki ga smiselno izpostavlja pritožba, pomembno le za določitev datuma, od katerega dalje tečejo zakonite zamudne obresti, ne pa za vprašanje utemeljenosti obrestnega zahtevka. Za dobrovernega pridobitelja tečejo glede na navedeno zakonsko določbo ter v zvezi z 2. odst. 324. čl. zakona obresti od preteka roka v tožnikovem opominu (priloga A/1), ki je bil tožencu vročen, kot izhaja iz priložene povratnice 29.3.1999, torej od 14.4.1999 dalje, kot je to zahteval tudi tožnik v obračunu obresti (priloga A/7). Glede na določbo 214. čl. ZOR za presojo obrestnega zahtevka v zvezi z verzijsko terjatvijo tudi ni pravno relevantno vprašanje, ali je tožnik vedel ter ali bi moral vedeti, da toženec v obdobju od 1.9.1996 do 30.9.1998 ni bil več upravičen do družinske pokojnine.

Ker se toženec v pritožbi zavzema tudi, da ga sodišče oprosti plačila obresti zaradi težkega finančnega stanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ni v pristojnosti sodišča. Odločitev o tem, ali in kako bo tožnik izvršil zanj ugoditveno sodbo je v pristojnosti tožnika, zato se lahko nanj obrne toženec s predlogi s tem v zvezi.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.