Jedro

Določba četrtega odstavka 86. člena ZKP glede izpolnjevanja pogojev za izvršitev zaporne kazni z vikend zaporom, napotuje na ZIKS-1. Ta v prvem odstavku 12. člena kot enega od pogojev navaja, da je obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost. Glede na to je torej pomemben čas odločanja o predlogu in ne zaposlitev v času izreka pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna in sklenilo, da se kazen dveh let in šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 43902/2016 z dne 12.7.2021 v skladu z 12. odstavkom v zvezi s tretjim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja pa bo določil zavod. Pod točko II pa je obsojenca opozorilo, da kolikor ne bo izpolnjeval več pogojev glede zaposlitve ali če njegov delodajalec ne bo upošteval pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogočal nadzor nad njegovim izvrševanjem, ali če bo obsojenec storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, disciplinskega postopka oziroma, če bo kršil obveznosti, ki so določene v odločbi, lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu.

2. Zoper sklep se pritožuje višja državna tožilka in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestaja v zaporu.

3. Na pritožbo je odgovoril obsojenec in sicer sam, kakor tudi preko svojih zagovornikov ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna. Sodišče je ugotovilo, da obsojenec izpolnjuje tako objektivne kot subjektivne pogoje za izvršitev zaporne kazni s tako imenovanim vikend zaporom v smislu četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), kar vse je v nadaljevanju sklepa tudi zelo podrobno obrazložilo. Ocenilo namreč je, da je obsojenec osebnostjo urejen in skrbi za svoje mladoletne otroke, od katerih ima eden tudi zdravstvene težave tako, da potrebuje dodatno pomoč, poleg tega odplačuje kredit, njegov delodajalec pa je pripravljen sodelovati z zavodom za prestajanje kazni zapora tako, da se bo navedeni način prestajanja kazni lahko uspešno izvrševal. Ker so izpolnjeni tudi formalni pogoji, zato po oceni sodišča ni nobenih ovir za vikend zapor in je predlogu ugodilo.

6. S povzeto oceno sodišča pa se državna tožilka ne strinja in nasprotno meni, da niso izpolnjeni tako formalni kot vsebinski razlogi. Po njenem stališču je treba določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 razumeti tako, da obsojenec, ki je zaposlen, zaradi izrečene kazni ne izgubi službe, obsojenec pa je z izrekom pravnomočne sodbe izgubil zaposlitev na policiji in zato zakonski pogoj po navedeni določbi ni izpolnjen, ne glede na to, da si je obsojenec nato poiskal drugo službo.

7. Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno. Določba četrtega odstavka 86. člena ZKP glede izpolnjevanja pogojev za izvršitev zaporne kazni z vikend zaporom, napotuje na ZIKS-1. Ta v prvem odstavku 12. člena kot enega od pogojev navaja, da je obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost. Glede na to je torej pomemben čas odločanja o predlogu in ne zaposlitev v času izreka pravnomočne sodbe. Ta pogoj pa obsojenec nedvomno izpolnjuje in tega tudi pritožba ne izpodbija. Pričakovanje tožilstva, da obsojenec zaradi izvajanja del v tujini večkrat ne bo dosegljiv zavodu za prestajanje kazni zapora, pa je še preuranjena, sicer pa se je sodišče prve stopnje o teh pomislekih državne tožilke že pravilno opredelilo v 8. točki obrazložitve sklepa. Tudi nadalje pritožbeno stališče, da je vikend zapor nesorazmeren prestajanju kazni glede na težo kaznivih dejanj in višino zaporne kazni ter da je zato v veliki meri izničen, ni pravilno. Zgornjo mejo treh let zaporne kazni, ki je še dopustna za vikend zapor, je določil že zakonodajalec sam, ki pa tudi ni izločil obravnavanih kaznivih dejanj kot nedopustnih za izrek vikend zapora, kot je to storil npr. pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. Zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene, kolikor pa pritožnica še opozarja, da obsojenec v postopku ni izrazil nobenega obžalovanja ali samokritičnosti, je le pojasniti, da tega od njega tudi ni bilo mogoče pričakovati glede na to, da je kazniva dejanja zanikal. 8. Pritožba tudi nima prav, ko meni, da obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi opravičil zaupanje, da obravnavanega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil. Resnici na ljubo je ugotoviti, da je navedba o zlorabi zaupanja, ki je sicer le prepis zakonske dikcije iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 nesmiselna, saj ta zakon v osmem odstavku istega člena že sam predpisuje posledice, če bi do zlorabe prišlo, vsebuje pa jih tudi izpodbijani sklep v točki II. Pomembno je zato le vprašanje osebnostne urejenosti obsojenca, glede katere pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Na pritožbeni očitek, da zavlačuje postopek zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ki se vodi zoper njega, je odgovor podala odvetniška pisarna, ki obsojenca zastopa in sicer s pojasnilom, da je do preložitve obravnave prišlo iz razlogov, ki so na njihovi strani in ne na strani obsojenca zaradi česar temu ni mogoče ničesar očitati. Zagovorniki pa so odgovorili tudi na navedbe pritožnice, da obsojenec v preteklosti ni izvrševal preživninskih obveznosti do svojih otrok, zaradi česar je morala A. A. od obsojenca iztožiti preživnino. Pojasnili so, da je tedaj šlo za nerešena premoženjska razmerja med bivšima partnerjema, pomembno pa je, da obsojenec sedaj redno plačuje preživnino ter tudi sicer zgledno skrbi za oba otroka. Ta ugotovitev izhaja iz dopisov obeh bivših obsojenčevih partneric, s katerima ima otroke tako, da sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obsojenec skrben oče, kar seveda pomembno vpliva pri oceni njegove osebnostne urejenosti. Zato se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bo namen kaznovanja dosežen tudi z navedeno obliko izvršitve zaporne kazni. Ker teh ugotovitev pritožbena izvajanja niso ovrgla, je sodišče druge stopnje pritožbo višje državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.