Jedro

Učinek sprejema ponudbe in s tem sklenitve prevozne pogodbe je bil ustvarjen že s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila registrske številke vozil, ki bodo zanjo opravila prevoz. Ta vozila so nato tudi prispela na naklad, tožena stranka pa tožeče stranke, ne ob prejemu naloga za prevoz, niti kasneje, ni seznanila s tem, da ne gre za njena vozila. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke s konkludentnim ravnanjem v celoti sprejela.

Špediter je sicer res organizator prevoza in vseh storitev, ki se navezujejo na prevoz, kar med drugim obsega tudi sklenitev prevozne pogodbe. Ni pa nobene ovire, da špediter posameznih pravnih poslov oziroma dejanj, ki so predmet špedicijske pogodbe, ne bi opravil sam.

Iz prevozne pogodbe izvira prevoznikova obveznost, da na podlagi prevozne pogodbe prepelje tovor in odpremnega v namembni kraj. Izguba tovora pomeni kršitev te obveznosti in povzroči odgovornost prevoznika. Tožena stranka, ki je nalog za prevoz posredovala naprej svojemu podprevozniku, čeprav se je zavezala, da tega ne bo storila, odgovarja za ravnanje svojega podprevoznika kot za svoje lastno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 23. 9. 2020 se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 15. 9. 2020 se ugodi in se sklep sodišča v I. točki izreka spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov v višini 349,38 EUR zavrne.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 1.335,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 23. 9. 2020 dopustilo spremembo tožbe z dne 4. 3. 2020 (I. izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 66.630,00 EUR s 5 % zamudnimi obrestmi letno od dne 5. 9. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo obresti od prisojenega zneska za čas od 15. 10. 2013 do 4. 9. 2016 (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Sodbo in sklep sodišča prve stopnje izpodbija v I., II. in IV. točki izreka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Sodišče prve stopnje je dne 15. 9. 2020 izdalo sklep, s katerim je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti separatne stroške postopka v skupni višini 349,38 EUR, ki so toženi stranki nastali s pristopom na narok, ki je bil preložen iz razlogov na strani tožeče stranke (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov v višini 12,66 EUR (II. točka izreka).

5. Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Izpodbijani sklep napada v delu glede njej naloženih separatnih stroškov tožene stranke, torej v I. točki izreka (prvi odstavka 350. člena ZPP). Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog za plačilo separatnih stroškov v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

**O pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 23. 9. 2020**

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

_I. Glede odločitve o spremembi tožbe_

7. Tožena stranka napada odločbo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe. S spremembo tožbe je namreč tožeča stranka zahtevala plačilo obresti od 15. 10. 2013 dalje, medtem ko je v tožbi zahtevala plačilo obresti od 31. 10. 2013 dalje.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje spremembo tožbe na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP pravilno dovolilo, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. V nasprotnem primeru bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, čeprav je bilo o spremenjenem zahtevku mogoče odločiti že na podlagi zbranega procesnega gradiva. Vprašanje zastaranja spremenjenega zahtevka pa za odločitev o dopustitvi spremembe tožbe ni relevantno, saj ima sprememba tožbe vse materialno in formalnopravne učinke vložitve tožbe (II Cp 78/2009, II Ips 79/2003, ).

**_II. Glede odločitve o plačilu zneska 66.630,20 EUR_** Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 17. 8. 2013 v Minsku v Belorusiji sklenili okvirno Špedicijsko pogodbo št. 01-03/0000 (Špedicijska pogodba), tožeča stranka kot naročnica in tožena stranka kot špediterka. Z njo se je tožena stranka v zameno za plačilo in na stroške tožeče stranke zavezala, da bo izpolnila ali organizirala špedicijske storitve, kot so opredeljene v Špedicijski pogodbi, povezane s transportom tovora s cestnim prometom in mednarodno. V točki 1.2 Špedicijske pogodbe sta se dogovorili še, da bo tožeča stranka toženi stranki med izpolnjevanjem oziroma zagotavljanjem storitev izdala vlogo oziroma nalog za špedicijo ter da imajo pogoji na vlogi oziroma naročilu prednost pred pogoji, opredeljenimi v Špedicijski pogodbi, vloga oziroma naročilo za prevoz tovora pa velja za bistveni sestavni del Špedicijske pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka od družbe A., d. o. o., prejela naročilo za transport blaga s sedmimi tovornjaki, med drugim tudi za transport električnega dvigala v skupni bruto teži 15.155 kg, iz sedeža naročnice v Knežaku na sedež kupca v Moskvi, Ruska federacija. Na nalogu za prevoz z dne 28. 8. 2013 je bilo izrecno navedeno, da prevoznik naloga za prevoz ne sme posredovati naprej ter da za prevoz ne sme uporabljati kooperantov. Tožena stranka je nalog za prevoz sprejela, saj je na predvideni datum na prevzemni kraj napotila sedem tovornjakov za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko federacijo. Pred tem je tožeči stranki sporočila registrske številke kamionov, med katerimi je bila tudi registrska številka spornega kamiona, ki ni bil last tožene stranke, temveč družbe F. iz Ukrajine. Vozilo je dne 4. 9. 2013 prišlo na naklad v prevzemni kraj, ni pa naslednji dan prispelo na carinjenje v Ljubljano. O tem, da se ji šofer spornega vozila ne javlja, je naslednji dan po nakladu tožena stranka obvestila tožečo. Vozilo ni prispelo v namembni kraj, ampak ga je šofer odpeljal neznano kam skupaj z naloženim tovorom. Za prevoz dvigala je bil izdan mednarodni tovorni list CMR, ki sta mu bila priložena račun in dobavnica pošiljatelja A., d. o. o. _Glede konkludentne sklenitve pogodbe in njene vsebine_

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka od tožeče stranke prejela nalog za prevoz ter na naklad na prevzemni kraj napotila sedem tovornjakov za prevoz blaga iz Republike Slovenije v Rusko federacijo. Glede sprejema naloga za prevoz je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je tožena stranka tožeči stranki predhodno sporočila registrske številke vozil, ki bodo zanjo opravila transport blaga ter da so nato ta vozila prispela na naklad. Sklenilo je, da je sporno vozilo prevoz opravljalo v imenu in za račun tožene stranke.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega pravilno sklenilo, da je tožena stranka s konkludentnim ravnanjem sprejela ponudbo tožeče stranke za sklenitev pogodbe o odplačnem prevozu tovora po cesti ter da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo z vsebino, kot izhaja iz naloga za prevoz z dne 28. 8. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča je bil, glede na ugotovljena dejstva, učinek sprejema ponudbe in s tem sklenitve prevozne pogodbe ustvarjen že s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki sporočila registrske številke vozil, ki bodo zanjo opravila prevoz. Ta vozila so nato tudi prispela na naklad, tožena stranka pa tožeče stranke, ne ob prejemu naloga za prevoz, niti kasneje, ni seznanila s tem, da ne gre za njena vozila. Na podlagi navedenega je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke s konkludentnim ravnanjem sprejela. Ker je ni obvestila, da se s ponudbo tožeče stranke ne strinja v delu, po katerem ne sme naloga za prevoz posredovati naprej oziroma uporabljati kooperantov, je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da je ponudbo tožeče stranke sprejela v celoti. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da ni izrazila volje, da bi ponudbo tožeče stranke sprejela v delu glede klavzule o prepovedi oddaje v podprevoz oziroma da je to izrecno zavrnila z dejanji, vendar pa iz opisanega ravnanja izhaja, da je nalog sprejela v celoti, nato pa je dogovorjeno obveznost kršila.

11. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke, da naloga za prevoz ni sprejela v celoti, je prav tako neutemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani sedem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila med strankama sklenjena pogodba z vsebino, ki jo je imel Nalog za prevoz z dne 28. 8. 2013. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen, saj vsebuje izpodbijana odločba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče v zvezi s trditvijo, da je prevoz opravila na podlagi sklenjene Špedicijske pogodbe, torej kot špediter, zaslišati zakonito zastopnico tožene stranke B. B Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog upravičeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da sta jasna tako besedilo okvirne Špedicijske pogodbe z dne 17. 8. 2013, kot tudi besedilo Naloga za prevoz z dne 28. 8. 2013. V takem primeru velja, da je odločilna izjavljena volja stranke z vsebino, kot jo je nasprotna stranka lahko razumela po objektivnih merilih.

13. Po pritožbenem stališču tožene stranke naj bi se točka 1.2 prvega člena Špedicijske pogodbe nanašala izključno na njeno obveznost kot špediterja. Navedenemu stališču po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pritrditi, saj tožeča stranka toženi stranki ni dala kateregakoli drugega naročila, temveč naročilo za prevoz, ki že po naravi špedicijske pogodbe predstavlja bistveni del storitev, ki se jih špediter zaveže nuditi. Špediter je sicer res organizator prevoza in vseh storitev, ki se navezujejo na prevoz, kar med drugim obsega tudi sklenitev prevozne pogodbe. Ni pa nobene ovire, da špediter posameznih pravnih poslov oziroma dejanj, ki so predmet špedicijske pogodbe, ne bi opravil sam. Nenazadnje tudi iz besedila točke 1.2 prvega člena Špedicijske pogodbe izrecno izhaja, da vloga oziroma naročilo za prevoz tovora velja kot bistveni sestavni del Špedicijske pogodbe. Nalog za prevoz je imel zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v skladu s točko 1.2 prvega člena Špedicijske pogodbe, prednost pred določili Špedicijske pogodbe, tožena stranka pa je prevoz opravila kot prevoznik. Tožena stranka v pritožbi sicer navrže še, da naj bi bila tožeča stranka s sklenitvijo Špedicijske pogodbe seznanjena, da tožena stranka ne bo sama opravila prevoza, vendar pa to iz sklenjene okvirne Špedicijske pogodbe ne izhaja.

14. Glede pritožbenega očitka v zvezi s sklenitvijo prevozne pogodbe po CMR tovornem listu pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je bila prevozna pogodba potrjena z izdajo tovornega lista, tako kot to izhaja iz 4. člena Konvencije CMR,1 ki se uporablja za presojo razmerja med strankama.

_Glede namerne kršitve pogodbe_

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tovor ni prispel na carinjenje niti na namembni kraj, da se je voznik spornega vozila nehal javljati ter da je skupaj z vozilom izginil neznano kam. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka kršila sklenjeno prevozno pogodbo, saj je prevoz brez soglasja in brez vednosti tožeče stranke oddala tretjemu, to je družbi iz Ukrajine.

16. Sodišče prve stopnje je odgovornost tožene stranke kot prevoznika utemeljilo na podlagi prvega odstavka 17. člena Konvencije CMR,2 saj se tožena stranka kot prevoznik ni uspela ekskulpirati, torej zatrjevati in dokazati obstoj oprostilnih razlogov iz drugega odstavka 17. člena Konvencije CMR3 v zvezi s prvim odstavkom 18. člena Konvencije CMR.4 Navedlo je tudi, da je prevoznik odgovoren za vse osebe, ki so vpete v izvedbo posamezne pogodbe, torej za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevozu, kot to izhaja iz 3. člena Konvencije CMR.5 Sklenilo je še, da je šlo za namerno kršitev po prvem odstavku 32. člena Konvencije CMR,6 saj je tožena stranka brez vednosti tožeče stranke prevoz oddala tretjemu, ki je bil tožeči stranki neznan.

17. Iz prevozne pogodbe izvira prevoznikova obveznost, da na podlagi prevozne pogodbe prepelje tovor in odpremnega v namembni kraj. Izguba tovora pomeni kršitev te obveznosti in povzroči odgovornost prevoznika. Glede kršitve prevozne pogodbe je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je vozilo skupaj s šoferjem ter naloženim tovorom izginilo na poti s Knežaka v Ljubljano. Takšno ravnanje (na strani šest in devet izpodbijane sodbe) predstavlja namerno kršitev v smislu prvega odstavka 32. člena Konvencije CMR. Pritožbeni očitek, da ni vzročne zveze med očitano kršitvijo in izgubo tovora, je zato neutemeljen. Tožena stranka, ki je nalog za prevoz posredovala naprej svojemu podprevozniku, čeprav se je zavezala, da tega ne bo storila, zato odgovarja za ravnanje svojega podprevoznika kot za svoje lastno po 3. členu Konvencije CMR. Tožeča stranka je tako zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede dejstva, da je šlo za namerno kršitev, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožena stranka, na katero se je prevalilo procesno dokazno breme, pa ni navedla nobenih konkretnih trditev v zvezi z izginotjem tovornjaka s tovorom, temveč je navajala le, da ni bilo ugotovljeno, zakaj je tovor izginil, ali je bil odtujen in kdo ga je odtujil. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje prvi odstavek 32. člena Konvencije CMR glede dolžine zastaralnega roka pravilno uporabilo.

18. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka v pritožbi napada tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede izgube tovora poteka kazenski postopek, saj tega tožeča stranka v postopku ni navedla, temveč zgolj to, da je bila na policiji vložena kazenska ovadba. Navedena ugotovitev po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantna za odločitev v tem sporu, zato iz tega razloga tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

19. Glede soprispevka tožeče stranke in družbe A. d. o. o. k nastanku škode pa je mogoče dodati, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da kršitev izvira iz sfere tožene stranke (točka 12. obrazložitve), saj je tožeča stranka ravnala dovolj skrbno, s tem ko je preverila registrske številke prispelih vozil. _Glede višine nastale škode_

20. Cilj določil Konvencije CMR je, da se povrne vrednost manjkajočega tovora.7 Višina škode, za katero odgovarja prevoznik, je določena v 23. členu Konvencije CMR.8 Kot osnova za oceno vrednosti tovora se upošteva vrednost tovora v času in kraju, ko je bil tovor sprejet na prevoz. Tožeča stranka je v spis predložila račun št. 2013-0525 z dne 29. 8. 2013 (A26), ki ga družba A. d. o. o. za dvigalo izstavila svojemu kupcu, zato ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da tožeča stranka v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov. Prav tako je neutemeljen očitek, da naj bi sodišče preseglo trditveno podlago strank, saj je tožeča stranka navedla, da gre za nabavno vrednost ukradenega blaga. Glede višine odškodnine je torej sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da nabavna cena električnega dvigala predstavlja ustrezno podlago za ugotovitev vrednosti tovora na podlagi 23. člen Konvencije CMR.9

21. Sodišče prve stopnje se je nadalje glede vrednosti tovora sklicevalo še na sodno poravnavo med tožečo stranko in družbo A. d. o. o., vendar pa ta ugotovitev ni bila razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Ugovor tožene stranke v zvezi z višino nastale škode je bil namreč pavšalen, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zato to upravičeno ni izvedlo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca. Očitek pomanjkljivega materialno procesnega vodstva je prav tako neutemeljen, saj bi imelo sodišče takšno dolžnost zgolj v primeru, če bi tožena stranka v zvezi s tem ugovorom navajala kakšna konkretna dejstva, ne pa zgolj pavšalno ugovarjala višini zatrjevane škode.

22. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodba nima razlogov glede ugovora tožene stranke o omejitvi odgovornosti prevoznika iz tretjega odstavka 23. člena Konvencije CMR.10 Tudi ta ugovor je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalno navrgla, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (četrta do sedma vrsta 16. točke obrazložitve). Očitek v izpodbijani sodbi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih je neutemeljen, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

_Glede škode nastale tožeči stranki in terjatve zavarovalnice do tožene stranke_

23. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je od družbe A. d. o. o., prejela naročilo za transport blaga s sedmimi tovornjaki, med drugim tudi za transport električnega dvigala iz sedeža naročnice v Knežaku na sedež kupca v Moskvi, Ruska Federacija. Tožeča stranka je prav tako trdila, da blago v Moskvo ni prispelo. S tem je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago za sklep sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka družbi A. d. o. o. odgovarjala za nastalo škodo. Tožeča stranka je bila kot prevoznik, na podlagi sklenjene prevozne pogodbe, po prvem odstavku 17. člena Konvencije CMR, svojemu naročniku, to je družbi A. d. o. o., odgovorna za za nastalo škodo zaradi izgube tovora. Trditev tožeče stranke o pogodbenem razmerju z družbo A. d. o. o. tožena stranka ni prerekala, zato tožeča stranka neprerekanega dejstva ni bila dolžna dokazovati (drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP). Tožena stranka ji zato v pritožbi neupravičeno očita, da v spis ni predložila pogodbe, ki jo je sklenila z družbo A. d. o. o. Pritožbena trditev, da so zavarovalnice plačale škodo, ki je niso bile dolžne plačati, je prav tako neutemeljena, s tem pa so do tožene stranke pridobile terjatev iz naslova subrogacije.

24. Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da je odstopne izjave napačno presojalo po določilih Obligacijskega zakonika, saj bi moralo veljavnost odstopnih izjav presojati po določilih avstrijskega prava. Tudi v skladu z avstrijskim pravom pride v primeru odstopa terjatve (paragraf 1392 Občega državljanskega zakonika – Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju ABGB) do prehoda terjatve s cedenta (odstopnika starega upnika) na cesionarja (prevzemnika terjatve, novega upnika), ki s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve stopi na mesto dotedanjega upnika. Cesionar pridobi vsebinsko takšno terjatev, kot jo je pred tem imel cedent.11 Tožena stranka zato tudi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti.

**_III. Glede odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje_**

25. Pritožnik napada tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Navaja, da se je predmetni postopek vodil po določbah ZPP–D, zaradi česar bi moralo sodišče o višini stroškov odločiti že s to sodbo.

26. Glede na uspeh tožeče stranke v pravdi je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti (vse utemeljeno priglašene) stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sklep o višini (odmeri) stroškov pa bo sodišče prve stopnje šele izdalo, zato ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Očitana kršitev zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala, tako da tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

27. Pritožba tožene stranke, glede na navedeno, ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

28. Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 9. 2020**

29. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

30. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo plačilo separatnih stroškov tožene stranke, ki so tej nastali s pristopom na narok dne 15. 7. 2020. Tožena stranka je v vlogi, s katero je priglasila separatne stroške navedla, da je bila ob pristopu na sodišče obveščena, da je obravnava z dne 15. 7. 2020 preklicana in preložena na drug termin, pošto o preklicu naroka in vabilo na nov narok pa je prejela šele dne 16. 7.2020. 31. Sodišče prve stopnje je pojasnilu tožene stranke sledilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je tožeča stranka v danem roku sicer predložila pripravljalno vlogo, en dan pred narokom pa je sodišču dostavila še overjena prevoda listin, ki jih je sicer priložila tej vlogi. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je prišlo do preklica naroka zaradi ravnanja tožeče stranke ter ji naložilo plačilo separatnih stroškov na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP.12

32. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sta bili obe stranki dne 14. 7. 2020 ob 16.14 preko elektronske pošte obveščeni, da je narok za dne 15. 7. 2020 ob 14.00 uri preklican oziroma prestavljen, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka v spisu. Glede na to, da je bilo pooblaščencu obvestilo o preklicu oziroma prestavitvi naroka poslano preko elektronske pošte skoraj 24 ur pred obravnavo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da je bilo obvestilo o preklicu naroka pravočasno poslano ter da je pravočasna seznanitev naslovnika s poslanim obvestilom stvar notranje organizacije dela. Nenazadnje pa tudi drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka pripravljalno vlogo sodišču pravočasno predložila, na dan pred narokom pa je v spis vložila zgolj prevod treh (krajših) listin. Po presoji pritožbenega sodišča je zato treba šteti, da so toženi stranki stroški za pristop na narok dne 15. 7. 2020 nastali po naključju, ki se je njej primerilo.

33. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 15. 9. 2020 je zato utemeljena. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je predlog tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov v višini 349,38 EUR zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

34. Tožena stranka s pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sklep z dne 23. 9. 2020 ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo 1.250 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške 22,50 točk (11. člen OT) ter 22 % DDV (2. člen OT), torej skupaj 931,47 EUR, ni pa priznalo tožeči stranki stroškov konference s stranko, saj so ti stroški že zajeti v stroških sestave odgovora na pritožbo.

35. Tožeča stranka je s pritožbo zoper sklep uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške za sestavo pritožbe 500 točk (2. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške 10 točk (11. člen OT), 22% DDV ter 31,20 EUR stroškov sodne takse za pritožbo, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 404,52 EUR.

36. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.335,99 EUR plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (Konvencija CMR) v 4. členu določa, da je prevozna pogodba potrjena z izdajo tovornega lista. Na obstoj ali veljavnost prevozne pogodbe ne vpliva, če tovorni list manjka, ni pravilen ali se izgubi. Zanjo kljub temu veljajo določila te konvencije. 2 Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, za poškodbe, ki nastanejo v času od prevzema tovora do njegove izročitve, in tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi (prvi odstavek 17. člena Konvencije CMR). 3 Prevoznik je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, če ni dobil navodil zaradi napake ali malomarnosti, če je izguba oziroma zamuda posledica naravne napake tovora ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel ogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic (drugi odstavek 17. člena Konvencije CMR). 4 Breme dokazovanja, da je izguba, škoda ali zamuda nastala kot posledica katerega od vzrokov, navedenih v drugem odstavku 17. člena, pade na prevoznika (prvi odstavek 18. člena Konvencije CMR). 5 Po tej konvenciji je prevoznik odgovoren za dejanja in opustitve svojih sodelavcev ter vseh drugih oseb, ki jih uporablja pri izvršitvi prevoza - kadar sodelavci in druge osebe ravnajo v sklopu svoje zaposlitve - kot da bi bila ta dejanja oziroma opustitve njegove lastne (3. člen Konvencije CMR). 6 Kot sledi iz prvega odstavka 32. člena Konvencije CMR zastara pravica do vložitve tožbe povezne s prevozom po tej konvenciji v enem letu, v treh letih pa, če gre za namerno kršitev ali za hudo malomarnost. 7 Šker, Voglar, Simoniti: Konvencija CMR, Konvencija k pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje GZS, Ljubljana, 2005, stran 78. 8 Kadar je po določbah tega sporazuma prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, je treba odškodnino za tovor obračunati po vrednosti, ki jo je imel tovor takrat, ko je bil prevzet na prevoz, v kraju, kjer je bil prevzet (prvi odstavek 23. člena Konvencije CMR). 9 Vrednost tovora je treba ugotoviti po borzni ceni, če take cene ni, pa po dnevnih tržnih cenah; če ni ne borzne ne dnevne tržne cene, se vrednost tovora ugotovi na podlagi običajne tržne vrednosti tovora iste vrste in kakovosti (2. točka 23. člena Konvencije CMR). 10 Odškodnina ne sme presegati 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (tretji odstavek 23. člena Konvencije CMR). 11 Ta in podobna vprašanja obdelana v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 42/2009. 12 Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP).