Jedro

Bistveno in pravno odločilno je namreč toženkino vedenje v času ob nakupu nepremičnine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženki ni moč očitati, ob nespornem dejstvu nevknjižene stvarne pravice (zatrjevane služnosti), neskrbnega ravnanja ob nakupu nepremičnine. Ker v naravi zatrjevana pot ni bila vidna, razen do razpadajočega gospodarskega poslopja in njene hiše, kot je že zgoraj navedeno, ji ni moč naložiti večje raziskovalne dolžnosti, pri čemer tožnica v postopku ni zatrjevala, da bi toženka že pred oziroma ob nakupu vedela oziroma na kakršenkoli drug način morala vedeti za obstoj zatrjevane služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 67,50 (sedeminšestdeset 50/100) EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da na parc. št. - dvorišče, stanovanjska stavba vl. št. k.o. v lasti toženke kot služečem zemljišču obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri, tudi za potrebe gradnje, v korist parcele št. – vinograd, pripisane k vl. št. k.o. ter v korist parc. št. – stanovanjska stavba, dvorišče, – vinograd, – vinograd, – njiva in – travnik, pripisane k vl. št. k.o. , sedaj vse v lasti tožnice, kot gospodujočega zemljiška, ter da služnost poteka po dobro vidni trasi na parc. št. k.o. od občinske ceste po parc. št. k.o. do tožničinih gospodujočih zemljišč, v dolžini okrog 30 m in širini 3 m, med parc. št. in stanovanjsko hišo toženke na parc. št. obe k.o. (točka 1. pod točko I. izreka izpodbijane sodbe); da je dolžna toženka izstaviti tožnici za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se bo lahko v zemljiški knjigi vknjižila služnostna pravica hoje in vožnje, sicer bo to listino nadomestila ta sodba (točka 2. pod I. izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnici poravnati njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. pod točko I. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 2.584,59 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev. Pritožba kronološko povzema dejansko stanje spisa, da je bilo v zadevi že enkrat razsojeno ter kakšni so bili napotki višjega sodišča. V ponovljenem postopku je sodišče opravilo ponovni ogled na kraju samem in upoštevaje pravnomočno odločitev o sodni ureditvi meje ugotovilo, da je tožnica dokazala obstoj zatrjevane služnosti vsaj v dolžini od javne ceste za zgoraj navedene sodno urejene meje v širini (v začetku poti) v naravi vidnih kolesnic. V tem obsegu je povsem nerazumljivo ravnanje sodišča prve stopnje, ko je v celoti v skladu z navodili višjega sodišča dokazni postopek ponovilo, potem pa izdalo odločitev, da zavrne tožbeni zahtevek ne glede na ugotovljen obstoj zatrjevane služnostne poti, češ, da naj bi bilo bistvenega pomena vprašanje dobre vere toženke ob pridobitvi lastninske pravice. O tem v prvotnem postopku ni bilo govora, višje sodišče o slednjem ni reklo ničesar, sama je navedla, da izpovedbe številnih prič potrjuje dejansko izvrševanje služnosti voženj ter izkazano priposestvovanje služnostne poti. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tožena stranka je lastnica služeče nepremičnine postala 15. 4. 2002, tožnica pa je na naroku izpovedala, da je nazadnje po vtoževani služnostni poti peljala v letu 2002, in sicer septembra 2002, ko so odpeljali grozdje, pred tem pa so spomladi 2002 tudi škropili in so prav tako uporabljali sporno pot. Tožena stranka zaslišana naroku je na kraju samem povedala, da „ko sem jaz prišla, je gospa imela avto tu, vozila je in tudi drugi so vozili ...“. Sicer je res, da se priposestvovalec ne more sklicevati na priposestovovanje, če je služnost izvrševal na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni zaznaven, vendar je dokazno breme teh trditev na strani lastnika služeče nepremičnine. Dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice ne učinkuje stvarna služnost, ki je že bila pridobljena, pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo, in sicer tudi v primeru, ko priposestvovanje še teče. Vendar je stališče pravne stroke in sodne prakse takšno, da je potrebno tudi v tem primeru upoštevati dejanske okoliščine. Če tudi pridobitelj lastninske pravice na služečem zemljišču pristane na dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da se je služnost izvrševala tudi že prej, se ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja in mora v svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu predniku. Sodišče je v izpodbijani sodbi ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ker je upoštevalo nove navedbe tožene stranke, ki jih je podala na naroku , torej po prvem naroku in kar je tožnica pravočasno grajala, šele na tem naroku je tožena stranka podala navedbe, da služnost pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo stranke, ki je v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na služeči nepremičnini, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena služnost tožeče stranke vpisana v zemljiško knjigo. Da pa je tožnica dejansko izvrševala zatrjevano služnostno pravico, ter da je izkazala priposestvovanje služnostne poti, izhaja iz izpovedbe številnih prič, zato je zanimivo in naravnost neverjetno, da je ravno tožena stranka tista, ki naj tožnice v izvrševanju zatrjevane služnostne pravice ne bi videla. Sicer pa je tožena stranka zatrjevala tudi, da je tožnica dostopala po drugi poti, a na njeno žalost so številne priče potrdile, da temu ni tako. Poleg tega tožeča stranka meni, da je sodišče prekoračilo pristojnost oziroma kršilo načelo 12. člena in 286. člena ZPP, saj je prevzelo vlogo tožene stranke in namesto dolžnosti tožene stranke pravočasno podati trditveno in dokazno podlago, samo razpredalo o vprašanju dobre vere toženke ob pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini. Poleg tega tožena stranka v podkrepitev sicer pepoznih navedb, da tožnica sporne poti ni uporabljala, ni ponudila nobenega dokaza, nasprotno, kot potrjuje tudi višje sodišče so številne priče povedale, da je tožnica vtoževano služnostno pot, pred njo pa njeni pravni predniki, dejansko uporabljala in to na način, ki je navzven viden. Dokazno breme, da je tožena stranka nasprotovala uporabi sporne poti tožnici je na toženi stranki, saj negativnih dejstev ni moč dokazovati, pri čemer je tožnica nedvomno s pričami dokazala, da je sporno pot uporabljala, poleg tega s pravočasnih navedb tožene stranke ne izhaja, da je tožnici kdaj, razen 3. 10. 2002, preprečevala oziroma ji nasprotovala. Toženi stranki je tako nedvomno bilo znano oziroma ji ni moglo ostati neznano, da je tožnica, pred njo pa njeni pravni predniki, vtoževano služnostno pot uporabljala. Zaradi navedenega tožnica predlaga, da višje sodišče odredbi, da se v ponovljenem postopku zadeva vodi pred drugim sodnikom. Priglaša še stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena in neobrazložena. Prereka pritožbene navedbe, da naj bi bilo ravnanje sodišča prve stopnje nerazumljivo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da je bistvenega pomena vprašanje dobre vere tožene stranke pri pridobitvi lastninske pravice. Zavrača kot zmotne očitke tožnice, da višje sodišče v prvem razveljavitvenem sklepu, v kolikor bi bilo mnenja, da je bila tožena stranka v dobri veri, ne bi prišlo do zaključka, da je izkazano priposestovanje s strani tožnice. Tožena stranka poudarja, da je višje sodišče razsodilo (očitno sklenilo), da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, kar je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo ter popravilo v sodbi ter svojo odločitev pravilno oprlo na dejstvo, da zatrjevana služnostna pravica nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo (5. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) oziroma 44. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)). V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, pri čemer je trditveno in dokazno breme v tem primeru na tožnici, torej na tisti stranki, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri. Ob dejstvu, da tožnica svoje pravice ni vpisala v zemljiško knjigo ter ob dejstvu, da kot sta izpovedali priči Marjetica Feguš, Ivan Žižek in tožnica sama, tožnica zatrjevane služnostne poti ni uporabljala, da na poti, kot to zatrjuje tožnica, niso bile vidne kolesnice, in da je tožena stranka po poizvedbah pri sosedih in prodajalki pridobila podatek, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo, je očitno, da je bila toženka ob pridobitvi lastninske pravice v dobri veri. Na podlagi paragrata 1500 Državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), 10. člena SPZ ter 8. člena ZZK imetnik stvarne služnosti, pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ne more uspešno uveljavljati svoje pravice proti poštenemu pridobitelju lastninske pravice na služečem zemljišču. Tožena stranka je v zaupanju v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na obravnavanem zemljišču, ki ni bilo obremenjeno z zatrjevano služnostjo (sodba Višjega sodišča v opr. št. z dne ). Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je že v naravi vidno, da pot nikoli ni obstajala, da je vedno obstajala le pot do svinjskega hleva in gnojne jame, kar je zapiralo nadaljevanje poti, za potrebe obdelovanja vinograda, pa so tožnica in njeni predniki uporabljali pot, ki poteka pod hribom in ne na vrhu hriba, kot to trdi tožnica, poleg tega tožena stranka nikoli tožnice ni videla voziti po zatrjevani služnostni poti, zato ji služnosti ne priznava. Navedbe, naj bi tožena stranka zaslišana na naroku na kraju samem izpovedala, da naj bi tožnica imela avto na spornem mestu, da je vozila in tudi, da so drugi vozili, označi tožena stranka kot iztrgane iz konteksta in prirejene za potrebe pritožbe. Kot je razvidno iz navedenega zaslišanja, je tožena stranka dejala „niso vozili in niso imeli dovozne poti, ker je javna cesta, po javni cesti so se pripeljali in gor hodili peš ... niso nikoli tukaj čez vozili ...“. Toženka je povedala tudi, da je enkrat opazila sledove gum na začetku poti in takoj opozorila tožnico naj preneha z vožnjo, tožnica pa je prepoved spoštovala. Zato so brezpredmetne navedbe tožnice, da je izkazala priposestvovanje služnostne poti. Poudarja še, da je sodišče vezano na dejansko trditveno podlago, ki jo pravdni stranki v pravdi ponudita, na pravno kvalifikacijo, ki jo podata stranki pa sodišče ni vezano, kar izhaja iz sodne prakse kot iz odločb Ustavnega sodišča, pri čemer je toženka vseskozi zatrjevala, da je ravnala pošteno in se zanesla v podatke v zemljiški knjigi in kar je prvostopenjsko sodišče v sodbi upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev služnostne pravice z ugotovitvijo, da je tožnica sicer dokazala obstoj zatrjevane služnostne poti vsaj v dolžini od javne ceste do zgoraj navedene sodno urejene meje ter vsaj v širini (in v začetku poti) v naravi vidnih kolesnic, ni pa izpodbijala (niti zatrjevala, niti dokazovala) dobrovernosti toženke ob pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini (služečem zemljišču). Pri tem je izhajalo iz določbe drugega odstavka 44. člena SPZ (oziroma pred tem pravnega pravila paragrafa 1500 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in 9. člena SPZ (zakonsko domnevana dobra vera). Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnice nikoli ni videla voziti, da ob nakupu nepremičnina ni bila obremenjena s služnostjo, o čemer se je prepričala z vpogledom v zemljiško knjigo ter povprašala sosede in prodajalko, na kar se je sklicevala tudi v ponovljenem postopku, poleg tega pa obstoj služnostne poti tudi ni bil viden navzven.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP). V celoti in popolnoma je ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva in na tej podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in argumentirana, strinja in vanjo ne dvomi, zato jo v celoti povzema, zaradi pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje:

7. Na podlagi pravnega pravila 1500 ODZ (sedaj drugi odstavek 44. člena SPZ) pravica, pridobljena s priposestovanjem, ne sme biti v škodo tistega, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (četrti odstavek 5. člena v času pridobitve lastninske pravice toženke na sporni nepremičnini veljaven Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK, Uradni list RS, štev. 33/95). Navedeno pomeni, da kadar podatek, ki je pomemben za pravni promet ni vpisan v zemljiško knjigo, tretji za ta podatek ni dolžan vedeti in velja domneva (ki sicer ni neizpodbitna), da tretji za nevpisani podatek (kot na primer v obravnavanem primeru stvarna služnost) ne ve. Gre za ti. negativni publicitetni učinek (1). Smiselno enako določa drugi odstavek 6. člena sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003 z dne 18. 6. 2003) z veljavnostjo od 18. 9. 2003, ki izrecno določa, da kadar pravica oziroma pravno dejstvo, za katerega zakon določa, da se vpisuje, v zemljiški knjigi ni vpisana, se šteje, da tretji za to pravico oziroma pravno dejstvo ni vedel, če se ne izkaže drugače (zakonska domneva).

8. Iz citiranih zakonskih določb torej izhaja, da se po zakonu domneva dobra vera toženke, da ob pridobitvi lastninske pravice ni vedela za nevknjiženo stvarno služnost (po tožnici zatrjevano služnostno pot). Njeno dobro vero bi morala izpodbiti tožeča stranka z nasprotnimi trditvami in v potrditev resničnosti le-teh predlaganimi dokazi. Na njej je namreč dokazno breme, da toženka ni bila ob nakupu nepremičnine dobroverna, in da torej ni vedela za obstoj stvarne služnosti, služnostne poti preko zemljišča, ki ga je kupila. Pritožbena izvajanja o nasprotnem zato niso utemeljena.

9. Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne in je njena lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo (trditve tožeče stranke v sami tožbi, ki jim toženka ni oporekala). Nesporno med pravdnima strankama pa tudi je, da stvarna služnost (služnost pravice hoje in vožnje po zemljišču last toženke) v zemljiško knjigo nikoli ni bila vpisana.

10. Pritožba najprej graja odločitev sodišča prve stopnje s trditvijo, da je tožena stranka navedbe o pridobitvi lastninske pravice v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer na naroku dne , zato je s temi navedbami prekludirana. Tovrstna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 6 izpodbijane sodbe) je toženka že v odgovoru na tožbo smiselno zatrjevala svojo dobro vero, ki se sicer domneva po samem zakonu. V odgovoru na tožbo je navedla, da tožnice nikoli ni videla voziti, razen enkrat, ko je opazila sledova gum in takoj opozorila tožnico naj preneha vožnjo, kar je tožnica tudi spoštovala (ta navedba pa v postopku ni bistvena, saj ni časovno opredeljena), da ni bila vidna služnostna trasa do stare hiše na parc. št. (tožnica je to parcelo kupila že v letu 1998, sedaj parc. št. vl. št. k.o. ). Hkrati je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da v naravi ni vidno, da bi pot obstajala, obstajala je le pot do svinjskega hleva in gnojne jame, in kar je bilo ugotovljeno tudi med postopkom ob priliki ogleda na kraju samem dne 10. 5. 2004 (l. št. 77 spisa), navedeno dejstvo pa je razvidno tudi iz predloženih fotografij (B2). Da nepremičnina v zemljiški knjigi ni obremenjena s služnostjo je povedal tudi toženkin mož, ki se je pred nakupom o tem prepričal v zemljiški knjigi. Tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nasprotnih trditev v postopku ni podala, ni ovrgla dejstva, da pot v naravi ni bila vidna, razen do razpadajočega gospodarskega poslopja na levi strani gledano v smeri vožnje iz glavne ceste in na desni strani stanovanjske hiše toženke, pa tudi ne, da bi toženka morala oziroma mogla vedeti za obstoj stvarne služnosti, torej poti preko njene nepremičnine ob nakupu nepremičnine. Bistveno in pravno odločilno je namreč toženkino vedenje v času ob nakupu nepremičnine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženki ni moč očitati, ob nespornem dejstvu nevknjižene stvarne pravice (zatrjevane služnosti), neskrbnega ravnanja ob nakupu nepremičnine. Ker v naravi zatrjevana pot ni bila vidna, razen do razpadajočega gospodarskega poslopja in njene hiše, kot je že zgoraj navedeno, ji ni moč naložiti večje raziskovalne dolžnosti, pri čemer tožnica v postopku ni zatrjevala, da bi toženka že pred oziroma ob nakupu vedela oziroma na kakršenkoli drug način morala vedeti za obstoj zatrjevane služnosti. V tej posledici je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s strani tožeče stranke ni bila izpodbita sicer po samem zakonu domnevana dobra vera toženke ob pridobitvi lastninske pravice na spornem zemljišču (paragraf 1500 ODZ oziroma drugi odstavek 44. člena SPZ in 9. člen SPZ). Upoštevaje vse navedene ugotovitve, je odpadla potreba po odgovarjanju na vsa ostala pritožbena izvajanja v smeri zatrjevanja obstoja stvarne služnosti.

11. Zaradi navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato nosi sama nastale ji stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je priglasila stroške. Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 100 točk po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT, Uradni list RS, štev. 67/2003 s spremembami), ki se uporablja na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), nadalje je toženi stranki priznalo še stroške za sestavo končnega poročila stranki 20 točk po tarifni številki 39 OT, materialne stroške 2 % po 13. členu OT in 20 % DDV po 14. členu OT. Upoštevaje, da znaša vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških 0,459 EUR, znašajo stroški tožene stranke v pritožbenem postopku 67,50 EUR, katere ji je dolžna povrniti tožeča stranka (155. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): ZZK s komentarjem, dr. N. Plavšak, T. Frantar, dr. M. Juhart, stran 41