Jedro

Sodišče prve stopnje mora ob ugotovitvi odločilnih dejstev oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca v prometu, ugotoviti v čem je bila podana protipravnost njunega ravnanja in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. V kolikor tovrstne elemente škodnega ravnanja ugotovi tudi na strani tožnika kot oškodovanca, mora oceniti velikost njegovega prispevnega deleža pri nastanku obravnavane škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, citirana sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine tožniku v znesku 1,747.695,00 SIT, "s pripadajočimi obrestmi", in sicer od zneska 930.000,00 SIT od izdaje sodne odločbe pa do plačila, od zneska 817.695,00 SIT pa "od dneva nastanka obveze" pa do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 232.014,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje smiselno v njenem obsodilnem delu, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se v vloženem pritožbenem odgovoru zavzema za neuspeh pritožbe tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi je bilo potrebno slediti že v njenih ugovorih zoper prvostopenjske dejanske in pravne zaključke v zvezi s temeljem vtoževane obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je res ugovarjala obstoj deljene odgovornosti tudi na strani tožnika v razmerju 30 %, sodišče prve stopnje pa temu ugovoru ni sledilo z obrazložitvijo, da okoliščina na kateri je tožena stranka gradila ta svoj ugovor, ni mogla v tolikšni meri (smiselno torej v razmerju 30 %) vplivati na nastanek nesreče. Tako sodišče prve stopnje, ki v celoti v dejanskem oziru sledi prikazu okoliščin prometne nezgode, kot ga je podal tožnik, ocenjuje, da "ne vidi soodgovornosti tožeče stranke v takšni višini kot jo zatrjuje tožena stranka, ampak le v neznatnem delu, ki za temelj v konkretnem primeru ni relevanten".

Takšno stališče prvostopenjskega sodišča kaže na nepravilen materialnopravni pristop k reševanju zadeve v zvezi z ugotavljanjem temelja vtoževane obveznosti tožene stranke. Predvsem bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi tovrstnih odločilnih dejstev oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca v prometu, ugotoviti v čem je bila podana protipravnost njunega ravnanja in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. V kolikor bi tovrstne elemente škodnega ravnanja ugotovilo tudi na strani tožnika kot oškodovanca, bi moralo oceniti velikost njegovega prispevnega deleža pri nastanku obravnavane škode. Pri tem ni bilo vezano zgolj na ugotavljanje razmerja deljene odgovornosti, kot ga je uveljavljala tožena stranka. Smelo bi ugotoviti tudi nižji delež soodgovnosti tožnika, kot ga ocenjuje tožena stranka. V vsakem primeru pa bi moralo tovrstni delež ugotoviti, saj ni nikjer podlage za zaključek sodišča prve stopnje da (sicer neocenjen) neznatni prispevek tožnika k nastanku obravnavane nezgode in posledične škode ni relevanten. V tej smeri pritožba takšno pavšalno ocenjevanje sodišča prve stopnje povsem utemeljeno graja.

Za takšno pravilno oceno okoliščin na strani udeležencev obravnavanega trčenja tudi še nedvomno niso znana vsa pomembna dejstva. Sodišče prve stopnje tako sploh ni pribavilo in vpogledalo spisa o postopku v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, kot je tekel pred pristojnim sodnikom za prekrške, čeprav je pričakovati, da se tam nahaja policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode z ustrezno skico oz. fotografijami. Iz odločbe Občinskega sodnika za prekrške v Velenju opr. štev. P 1150/95, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, tudi izhaja, da sta bila v tistem postopku zaslišana oba udeleženca trčenja in ne samo tožnik, prav tako pa tudi sopotnica in policista. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pribaviti in vpogledati ta spis, ponovno oceniti že izvedene dokaze in izvesti še morebitne druge razpoložljive dokaze, po potrebi tudi oceniti ravnanje udeležencev trčenja, predvsem samega tožnika kot oškodovanca s pritegnitvijo ustreznega izvedenca prometne stroke. Šele nato bo mogoče na zanesljivejši način ugotoviti obstoj morebitne deljene odgovornosti na strani udeležencev trčenja in prispevno razmerje obeh znotraj te deljene odgovornosti.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v zvezi s temeljem vtoževane obveznosti tožene stranke je tako bilo potrebno razveljaviti napadeno sodbo v izpodbijanem obsegu in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje na osnovi člena 370 ZPP. Ker se bo odškodnina za negmotno škodo določala po cenah in okoliščinah v času novega sojenja, se sodišče druge stopnje zaenkrat ni spuščalo v presojo utemeljenosti pritožbenih ugovorov na račun višine prisojene odškodnine za negmotno škodo. V tej smeri pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi pretehta tovrstne pritožbene trditve.

Pozornost je potrebno posvetiti tudi pritožbenim ugovorom na račun prisojene odškodnine za gmotno škodo tožnika v obliki povračila nastale škode na motornem kolesu in motoristični opremi. Že iz na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je izhajalo, da oporeka ocenitvi gmotne škode na motornem kolesu, kot jo je ponudila tožeča stranka in to sedaj pritožnica tudi ponovno poudarja v pritožbi. Tako bo potrebno v ponovljenem postopku dosledno razčistiti vprašanje obsega in ovrednotenja tovrstne tožnikove škode, po potrebi tudi s pritegnitvijo ustreznega izvedenca. Glede odškodnine za škodo v zvezi z uničenjem oz. poškodovanjem motoristične opreme izhaja sicer smiselno iz razlogov izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje uporabilo načelo prostega preudarka (člen 223 ZPP). Pritožba pa utemeljeno graja, da bi tudi na tak način prisojena odškodnina morala temeljiti na določeni konkretnejši, objektivni podlagi, iz katere bi bilo mogoče sklepati na pravilnost po prostem preudarku ocenjene škode. Zato bi v danem primeru le bilo potrebno določneje ugotoviti, kaj vse v okviru te "motoristične opreme" je bilo pri tožniku uničeno oz. poškodovano in v kolikor ta škoda ni določno ugotovljiva, vsaj z ustreznimi poizvedbami ugotoviti okvirne cene oz.

vrednost tovrstne opreme.

Prav ima tudi pritožba, ko nakazuje, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen v delu obrestne obveznosti od zneska 817.695,00 SIT, saj začetek teka obresti veže na "dan nastanka obveze" . Takšna nejasnost izreka predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz točke 13 drugega odstavka člena 354 ZPP, kot to tudi pritožba graja. Prav gotovo pa takšen izrek tudi ne bi bil izvršljiv.

Zato bo potrebno v ponovljenem postopku določno z datumom opredeliti začetek teka zamudnih obresti od posameznega dela obveznosti tožene stranke.

Zaradi razveljavljene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, saj bo šele v ponovljenem postopku znan dokončni uspeh posamezne pravdne stranke v tej pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, citirana sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine tožniku v znesku 1,747.695,00 SIT, "s pripadajočimi obrestmi", in sicer od zneska 930.000,00 SIT od izdaje sodne odločbe pa do plačila, od zneska 817.695,00 SIT pa "od dneva nastanka obveze" pa do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 232.014,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje smiselno v njenem obsodilnem delu, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se v vloženem pritožbenem odgovoru zavzema za neuspeh pritožbe tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbi je bilo potrebno slediti že v njenih ugovorih zoper prvostopenjske dejanske in pravne zaključke v zvezi s temeljem vtoževane obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je res ugovarjala obstoj deljene odgovornosti tudi na strani tožnika v razmerju 30 %, sodišče prve stopnje pa temu ugovoru ni sledilo z obrazložitvijo, da okoliščina na kateri je tožena stranka gradila ta svoj ugovor, ni mogla v tolikšni meri (smiselno torej v razmerju 30 %) vplivati na nastanek nesreče. Tako sodišče prve stopnje, ki v celoti v dejanskem oziru sledi prikazu okoliščin prometne nezgode, kot ga je podal tožnik, ocenjuje, da "ne vidi soodgovornosti tožeče stranke v takšni višini kot jo zatrjuje tožena stranka, ampak le v neznatnem delu, ki za temelj v konkretnem primeru ni relevanten".

Takšno stališče prvostopenjskega sodišča kaže na nepravilen materialnopravni pristop k reševanju zadeve v zvezi z ugotavljanjem temelja vtoževane obveznosti tožene stranke. Predvsem bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi tovrstnih odločilnih dejstev oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca v prometu, ugotoviti v čem je bila podana protipravnost njunega ravnanja in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. V kolikor bi tovrstne elemente škodnega ravnanja ugotovilo tudi na strani tožnika kot oškodovanca, bi moralo oceniti velikost njegovega prispevnega deleža pri nastanku obravnavane škode. Pri tem ni bilo vezano zgolj na ugotavljanje razmerja deljene odgovornosti, kot ga je uveljavljala tožena stranka. Smelo bi ugotoviti tudi nižji delež soodgovnosti tožnika, kot ga ocenjuje tožena stranka. V vsakem primeru pa bi moralo tovrstni delež ugotoviti, saj ni nikjer podlage za zaključek sodišča prve stopnje da (sicer neocenjen) neznatni prispevek tožnika k nastanku obravnavane nezgode in posledične škode ni relevanten. V tej smeri pritožba takšno pavšalno ocenjevanje sodišča prve stopnje povsem utemeljeno graja.

Za takšno pravilno oceno okoliščin na strani udeležencev obravnavanega trčenja tudi še nedvomno niso znana vsa pomembna dejstva. Sodišče prve stopnje tako sploh ni pribavilo in vpogledalo spisa o postopku v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, kot je tekel pred pristojnim sodnikom za prekrške, čeprav je pričakovati, da se tam nahaja policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode z ustrezno skico oz. fotografijami. Iz odločbe Občinskega sodnika za prekrške v Velenju opr. štev. P 1150/95, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, tudi izhaja, da sta bila v tistem postopku zaslišana oba udeleženca trčenja in ne samo tožnik, prav tako pa tudi sopotnica in policista. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pribaviti in vpogledati ta spis, ponovno oceniti že izvedene dokaze in izvesti še morebitne druge razpoložljive dokaze, po potrebi tudi oceniti ravnanje udeležencev trčenja, predvsem samega tožnika kot oškodovanca s pritegnitvijo ustreznega izvedenca prometne stroke. Šele nato bo mogoče na zanesljivejši način ugotoviti obstoj morebitne deljene odgovornosti na strani udeležencev trčenja in prispevno razmerje obeh znotraj te deljene odgovornosti.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v zvezi s temeljem vtoževane obveznosti tožene stranke je tako bilo potrebno razveljaviti napadeno sodbo v izpodbijanem obsegu in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje na osnovi člena 370 ZPP. Ker se bo odškodnina za negmotno škodo določala po cenah in okoliščinah v času novega sojenja, se sodišče druge stopnje zaenkrat ni spuščalo v presojo utemeljenosti pritožbenih ugovorov na račun višine prisojene odškodnine za negmotno škodo. V tej smeri pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi pretehta tovrstne pritožbene trditve.

Pozornost je potrebno posvetiti tudi pritožbenim ugovorom na račun prisojene odškodnine za gmotno škodo tožnika v obliki povračila nastale škode na motornem kolesu in motoristični opremi. Že iz na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je izhajalo, da oporeka ocenitvi gmotne škode na motornem kolesu, kot jo je ponudila tožeča stranka in to sedaj pritožnica tudi ponovno poudarja v pritožbi. Tako bo potrebno v ponovljenem postopku dosledno razčistiti vprašanje obsega in ovrednotenja tovrstne tožnikove škode, po potrebi tudi s pritegnitvijo ustreznega izvedenca. Glede odškodnine za škodo v zvezi z uničenjem oz. poškodovanjem motoristične opreme izhaja sicer smiselno iz razlogov izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje uporabilo načelo prostega preudarka (člen 223 ZPP). Pritožba pa utemeljeno graja, da bi tudi na tak način prisojena odškodnina morala temeljiti na določeni konkretnejši, objektivni podlagi, iz katere bi bilo mogoče sklepati na pravilnost po prostem preudarku ocenjene škode. Zato bi v danem primeru le bilo potrebno določneje ugotoviti, kaj vse v okviru te "motoristične opreme" je bilo pri tožniku uničeno oz. poškodovano in v kolikor ta škoda ni določno ugotovljiva, vsaj z ustreznimi poizvedbami ugotoviti okvirne cene oz. vrednost tovrstne opreme.

Prav ima tudi pritožba, ko nakazuje, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen v delu obrestne obveznosti od zneska 817.695,00 SIT, saj začetek teka obresti veže na "dan nastanka obveze" . Takšna nejasnost izreka predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz točke 13 drugega odstavka člena 354 ZPP, kot to tudi pritožba graja. Prav gotovo pa takšen izrek tudi ne bi bil izvršljiv.

Zato bo potrebno v ponovljenem postopku določno z datumom opredeliti začetek teka zamudnih obresti od posameznega dela obveznosti tožene stranke.

Zaradi razveljavljene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, saj bo šele v ponovljenem postopku znan dokončni uspeh posamezne pravdne stranke v tej pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.