Jedro

Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava.

V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka (v zvezi s I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v III. točki izreka (odločitev o pritožbenih stroških) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati:

17.152,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje;

18.956,70 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje;

17.634,80 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje;

15.553,90 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati ustrezne prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ - v III. točki izreka tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 3.755,96 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitve obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 785,36 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 3.973,80 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za obračun in izplačilo nagrade za poslovno uspešnost za leta od 2013 do vključno 2016 (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek glede nagrade za leto 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede stroškov postopka in jih znižalo (I. točka izreka), sicer pa je pritožbo zoper ugodilni del odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka). Tako je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku obračunati vtoževane zneske nagrade za poslovno uspešnost za obdobje od 2013 do vključno 2016 in mu po predhodnem obračunu in odvodu predpisanih dajatev izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 210/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve o plačilu nagrade za poslovno uspešnost. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom, edinim članom uprave delniške družbe, sklenjena na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), kar pomeni, da je pogodbena ureditev lahko drugačna, kot jo je sicer za delovna razmerja predpisoval ZDR. Sporni 6. člen pogodbe o zaposlitvi je dejansko prepis točke 4.7. Statuta tožene stranke. Na podlagi tega gre za nagrado iz naslova dobička, ki ga dodeli skupščina (lastniki) poslovodnim osebam. Skupščina tožene stranke ni nikoli sprejela sklepa o razdelitvi dobička poslovodnim osebam, tožnik pa sicer na skupščini ni nikoli priglasil svoje terjatve iz 6. člena pogodbe. Terjatev je zanj postala subjektivno sporna šele po prenehanju mandata. Tožena stranka ob tem ni mogla biti v zamudi z izpolnitvijo, saj bi si lahko tožnik tudi sam odredil izplačilo kot edini član uprave toženke.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Predmet revizijske presoje je torej, ali je bil tožnik za obdobje od 2013 do vključno 2016 upravičen do izplačila nagrade za poslovno uspešnost po 6. členu njegove individualne pogodbe o zaposlitvi.

8. Ključno vprašanje tega spora je pravilna razlaga 6. člena tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke z dne 1. 3. 2012. Tožnik je bil edini član uprave tožene stranke, ki je statusno organizirana kot delniška družba z nadzornim svetom (dvotirni način upravljanja). Odločilna je ugotovitev, ali ta pogodbena določba ureja korporacijskopravno pravico člana uprave delniške družbe do izplačila nagrade iz dobička družbe, za katero je bistvena razlaga določb Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 42/2006 in nadalj.; ZGD-1), ali pa ureja pravico delovnopravne narave do izplačila dela plače za poslovno uspešnost, kot jo je v času sklepanja pogodbe urejal ZDR1. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da gre za delovnopravno pravico, ker je določena v pogodbi o zaposlitvi, zato sta tožbenemu zahtevku tožnika ugodili ne glede na določbe ZGD-1. 9. Tožnik je imel sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2012 za določen čas petih let, kolikor je znašal mandat direktorja (edinega člana uprave) tožene stranke, ki je statusno organizirana kot delniška družba. Individualno pogodbo o zaposlitvi je sklenil z nadzornim svetom tožene stranke, določba 6. člena pogodbe pa je bila vnesena v to pogodbo na njegovo pobudo in po njegovem nareku. V 8. členu pogodbe je bila izrecno urejena plača, med drugim tudi variabilni del plače, ki se je v skladu z mnenjem nadzornega sveta povišal ali znižal za 10 % trimesečno glede na poslovni rezultat in doseganje planskih rezultatov. Tožnik je zahteval plačilo na podlagi 6. člena pogodbe za poslovna leta 2012-2016. 10. Za poslovno leto 2012 je zahtevek po presoji sodišč druge in prve stopnje zastaral zaradi poteka 5-letnega roka iz 202. člena ZDR-1, sodišči pa sta ugodili zahtevku za izplačilo nagrad za poslovno uspešnost za poslovna leta 2013-2016, saj je tožena stranka v tem obdobju izkazala ustrezno raven dobička. Zaključili sta, da je bil edini pogoj za pridobitev pravice do nagrade iz 6. člena individualne pogodbe o zaposlitvi obstoj dobička v višini donosa, ki je bil višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. 11. Določba 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bila naslovljena „nagrada za poslovno uspešnost“. V njej je bilo v prvem odstavku navedeno: „Direktorju pripada nagrada za poslovno uspešnost, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za tisto leto, za katero se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10% od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plača direktorja.“ V drugem odstavku je bilo še določeno: „Nagrada iz prejšnjega odstavka tega člena se izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe s strani pristojnega organa.“

12. Četrta alineja 72. člena ZDR2 določa, da lahko v zvezi s plačilom za delo stranki v pogodbi o zaposlitvi ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi. Določba 7. člena ZDR3 namreč omejuje pogodbeno svobodo strank in poudarja kogentnost določb ZDR, vendar zakon za poslovodne osebe in prokuriste predvideva izjemno obravnavanje (večjo pogodbeno svobodo) glede na siceršnja „običajna“ delovna razmerja. Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR4 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov; sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

13. Glede uporabe čistega dobička in bilančnega dobička delniške družbe ZGD-1 v šestem odstavku 230. člena določa, da lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička odloči, da se v druge rezerve iz dobička, poleg morebitnih zneskov iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena, odvede dodatni znesek. Če statut določa, da je bilančni dobiček dovoljeno uporabiti tudi za druge namene (na primer za izplačila delavcem ali članom poslovodstva), lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička odloči, da se ta uporabi tudi za te v statutu določene druge namene. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 293. člena ZGD-1 skupščina odloča o uporabi bilančnega dobička.5 Glede udeležbe članov uprave pri dobičku ZGD-1 v 269. členu določa, da se s statutom lahko določi, da se članom uprave za njihovo delo zagotovi udeležba pri dobičku (prvi odstavek) in da se višina udeležbe pri dobičku praviloma določi v odstotku letnega dobička družbe (drugi odstavek).

14. Statut tožene stranke je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v točki 4.7. določal: „Uprava se nagradi v primeru izkazanega dobička, če bo dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavljal donos, ki bo višji od rasti življenjskih potrebščin za tisto leto, za katero se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač člana uprave ob pogoju, da so plače usklajene z merili Združenja manager. Uprava lahko del dobička, ki ji ga dodeli skupščina družbe, nameni tudi drugim vodilnim managerjem. Udeležba uprave pri dobičku se lahko izplača v gotovini ali pa v delnicah družbe. Udeležba uprave in njena morebitna udeležba pri poslovnem izidu v obliki nagrade ali stimulativnega dela plače skladno z individualno pogodbo se medsebojno izključujeta.“

15. Poleg tega ZGD-1 glede prejemkov članov uprave v prvem odstavku 270. člena določa tudi, da mora nadzorni svet pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave (plača in povračilo stroškov, bonitete, nagrada za poslovno uspešnost – delniški in opcijski program nagrajevanja, udeležba v dobičku itd. -, odpravnina in drugi prejemki) poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in finančnim stanjem družbe ter v skladu s politiko prejemkov iz 294. člena tega zakona. Določba 294. člena ZGD-16 pa glede razrešnice in določitve politike prejemkov članov organov vodenja ali nadzora kot osnovno pravilo v prvem odstavku določa, da skupščina hkrati z odločanjem o uporabi bilančnega dobička odloča tudi o razrešnici organom vodenja ali nadzora, v petem odstavku istega člena pa ureja še način poročanja poslovodstva na skupščini delničarjev o vseh prejemkih oziroma ugodnostih, do katerih je bilo upravičeno v preteklem poslovnem letu na podlagi opravljanja svoje funkcije.

16. ZDR v 72. členu ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklene gospodarska družba s poslovodnimi osebami oziroma prokuristi (enako ZDR-1 v 73. členu), ampak dopušča možnost, da stranki lahko skleneta takšno pogodbo (tako zakon uporablja dikcijo, „če sklepa“ in ne na primer „mora skleniti“). Če stranki skleneta takšno pogodbo o zaposlitvi, lahko ta pogodba o zaposlitvi vsebuje tudi določbe korporacijskopravne narave. Ugotovitev, ali je določena pravica oziroma obveznost strank dejansko delovnopravne ali korporacijskopravne narave, je predmet razlage glede na bistvene vsebinske elemente te pogodbeno urejene pravice.7 Zato ureditev pogodbenih razmerij med direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejeno s pogodbo, ki je izrecno poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod (kogentni) sistem pravil delovnega prava8. 17. Po določbi prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj,; OZ) se določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Po drugem odstavku istega člena se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. V skladu z določbo 83. člena OZ je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke.

18. Upoštevajoč navedene določbe revizija pravilno opozarja, da že jezikovna razlaga 6. člena pogodbe kaže na to, da gre pri nagradi za poslovno uspešnost za korporacijskopravni institut. Nagrada za poslovno uspešnost je zakonska terminologija ZGD-1 (270. člen, peti odstavek 294. člena), medtem ko ZDR (in ZDR-1) govori o plačilu za poslovno uspešnost9, kot sestavnemu delu plače. Pogodbena določba 6. člena je obenem praktično prepis 4.7. točke Statuta, ki govori o nagradi upravi za primer izkazanega dobička v smislu korporacijskopravnega instituta. Tožnikova plača pa je bila skupaj z variabilnim delom glede na uspešnost poslovanja sicer določena v 8. členu individualne pogodbe o zaposlitvi.

19. Višina nagrade v 6. členu pogodbe tudi ni določena; določena je le navišja možna višina te nagrade10. V tej določbi prav tako ni izrecno zapisano, kdo naj bi sprejel odločitev o nagradi. Vendar že drugi odstavek 6. člena pogodbe govori o potrditvi bilančnega izkaza s strani »pristojnega organa«. Pristojni organ za odločanje o sprejetju letnega poročila in uporabi letnega dobička v delniški družbi pa je skupščina (1. in 2. alineja prvega odstavka 293. člena ZGD-1).

20. Ker nagrade za poslovno uspešnost tožnik, nadzorni svet niti skupščina na lastno iniciativo niso predlagali (niti ni bila ta nagrada obravnavana na skupščini), nagrada za poslovno uspešnost za posamično poslovno leto ni bila določena, zato tožnik do nagrade do poslovno uspešnost ni bil upravičen, čeprav je bila ta možnost dopuščena s Statutom tožene stranke (4.7. točka Statuta, šesti odstavek 230. člena, 269. člen, prvi in peti odstavek 294. člen ZGD-1). Glede na ugotovljeno je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo plačilo nagrade za poslovno uspešnost pogojeno le z obstojem dobička v določeni višini in ni bilo odvisno od sklepa skupščine tožene stranke (293. člen ZGD-1).

21. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišč druge in prve stopnje o plačilu nagrade za poslovno uspešnost, saj je za plačilo te nagrade treba upoštevati korporacijskopravno naravo te pravice, pogoji za priznanje te pravice pa v tem primeru niso bili izpolnjeni.

22. Ob tem revizijsko sodišče opozarja, da se na revizijski stopnji ni moglo več ukvarjati z vprašanjem stvarne pristojnosti11, ker to vprašanje ni bilo predmet predloga za dopustitev revizije.

23. Glede na navedeno je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo tudi v delu, ki je pod revizijsko presojo.

24. Glede na spremenjeni uspeh v sporu je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini 1.200 točk tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife (Ur. L RS št. 2/2015 in nadalj.; OT), za tri pripravljalne vloge 2.700 točk (tar. št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku 1.200 točk (tar. št. 15/3/a) in na drugem naroku 900 točk (tar. št. 15/3/b), za odsotnost iz pisarne dvakrat 120 točk (čl. 6/4 OT) urnino 100 točk (čl. 6/1 OT), 2 % materialnih stroškov (čl. 11/2 OT), 22% DDV (čl. 12/2 OT) in kilometrino v znesku 134,68 EUR, in jih ob vrednosti točke 0,459 EUR odmerilo na 3.755,96 EUR.

26. Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe 1.375 točk (tar. št. 15/4), do povrnitve materialnih stroškov (2%) in DDV (22%), kar znaša 785,36 EUR.

27. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti tudi njene revizijske stroške, in sicer za predlog za dopustitev revizije 687,50 točk (tar. št. 15/7 in 15/8), za revizijo 1.650 točk (tar. št. 15/6), 2% materialnih stroškov, 22% DDV in sodne takse za predlog ter revizijo (1.355,90 EUR), kar ob vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 3.973,80 EUR.

28. Preostalih stroškov postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, Vrhovno sodišče ni priznalo, ker bodisi niso bili priglašeni v skladu z OT, bodisi so nagrade za priglašena opravila že vključene v zgoraj priznane nagrade.

29. V primeru zamude od zgoraj odmerjenih stroškov bo dolžan tožnik toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva zamude do plačila.

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 V času odločanja pa iste delovnopravne institute enako ureja nov Zakon o delovnih razmerjih - ZDR-1 (Ur. l . RS, št. 21/2013 in naslednji). 2 Enako sedaj veljavni ZDR-1 v 4. alineji 73. člena. 3 Enako sedaj veljavni ZDR-1 v 9. členu. 4 Enako sedaj veljavni ZDR-1 v določbi drugega odstavka 126. člena. 5 V skladu s 5. točko četrtega odstavka 293. člena ZGD-1 mora sprejeti sklep skupščine vsebovati tudi podatke delu bilančnega dobička, ki se uporabi za druge namene, določene v statutu, potem ko skupščina odloči o uporabi bilančnega dobička na predlog organov vodenja ali nadzora. 6 Na skupščini, ki odloča o uporabi bilančnega dobička, mora poslovodstvo seznaniti delničarje s prejemki članov organov vodenja ali nadzora, ki so jih za opravljanje nalog v družbi prejeli v preteklem poslovnem letu. Informacija mora vsebovati prejemke za vsakega člana organa vodenja ali nadzora posebej in mora biti razčlenjena vsaj na fiksne in variabilne prejemke, udeležbo v dobičku, opcije in druge nagrade, povračila stroškov, zavarovalne premije, provizije in druga dodatna plačila. Informacija mora vsebovati tudi prejemke, ki so jih člani organov vodenja ali nadzora pridobili z opravljanjem nalog v odvisnih družbah. Takšna informacija mora biti prikazana tudi v poslovnem poročilu skupaj s politiko prejemkov članov organov vodenja ali nadzora, če jo je skupščina določila. Določba prejšnjega stavka ne velja za družbo, ki razkrije podatke iz 3. točke tretjega odstavka 69. člena tega zakona v prilogi k izkazom. 7 Priporočila in kriteriji za nagrajevanje vodilnih managerjev na drugačno rešitev nimajo vpliva, saj je treba presojati obravnavano pogodbo v prvi vrsti glede na zakonske omejitve. Ta merila oziroma kriteriji so pomembni predvsem v fazi sklepanja pogodbe, potem pa je sodišča vezano na pogodbeno besedilo in kogentne zakonske določbe. Višina nagrade pa v obravnavani zadevi ni predmet presoje – 11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe. 8 Primerjaj zadeve, v katerih je Vrhovno sodišče vsebinsko presojalo zahtevke direktorjev: VIII Ips 181/2017 z dne 16. 3. 2018, III Ips 67/2012 z dne 17. 6. 2014, VIII Ips 168/2012 z dne 13. 5. 2013 in VIII Ips 249/2011 z dne 6. 11. 2012. Enako stališče glede razmejitve med korporacijskopravnimi in delovnopravnimi pravicami je zavzelo v sporih o pristojnosti: VIII R 14/2018 z dne 12. 9. 2018, VIII R 24/2015 z dne 24. 11. 2015 in VIII R 14/2015 z dne 13. 7. 2015. 9 Drugi odstavek 126. člena ZDR, drugi odstavek 126. člena ZDR-1. 10 Višina nagrade iz dobička ni smela presegati 10% od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ni smela presegati višine treh bruto plač direktorja. 11 Prvostopenjsko sodišče se je (šele) sicer po opravljeni glavni obravnavni 26. 9. 2018 s sklepom Pd 83/2018 izreklo za stvarno nepristojno in želelo zadevo odstopiti sodišču splošne pristojnosti, ki naj bi zadevo obravnavalo v gospodarskem sporu. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom Pdp 1013/2018 z dne 10. 1. 2019 pritožbi tožnika ugodilo in prvostopenjski sklep razveljavilo. Pri tem je navedlo formalni razlog za razveljavitev (prepozen sprejem sklepa o nepristojnosti) in dodatni razlog po vsebini, da naj bi šlo za delovni spor, ker gre za razlago pogodbe o zaposlitvi, ki pa je delovnopravne narave.