Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno, navedlo razloge za zavrnitev dokazov, za katere je ocenilo, da niso relevantni ter da z njimi tudi ni mogoče ugotavljati odločilnih dejstev in se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je "sodišče popolnoma neargumentirano zavrnilo vse predlagane dokaze tožnika".
I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2.250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje, do plačila. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka.“ V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.121,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper citirano sodbo je laično pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožene stranke (v nadaljevanju toženke) ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati in za posamezna pravdna dejanja ni imel pooblastila oziroma je na pooblastilu namesto podpisa paraf. Posledično so vloge toženke nepopolne in v nasprotju s 105. členom ZPP. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ga ni obravnavalo enako kot toženke, ki je imela pooblaščenko. V zvezi s tem uveljavlja kršitev ustavno procesnih jamstev oziroma ustavne pravice do nepristranskosti sojenja (23. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS) ter poudarja, da je v predmetni zadevi podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Sodišče je postopalo pristransko, v celoti je sledilo toženki in verjelo njeni izpovedi, čeprav je ni podkrepila z nobenimi dokazi. Tožnik pa je v nasprotju s tem predložil številne dokaze, ki jim sodišče ni sledilo. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so navedeni razlogi pomanjkljivi ter se sodba ne more preizkusiti. Toženka kot stečajna upraviteljica bi bila dolžna pošiljati obvestila v skladu z določbami ZPP, saj jo k temu zavezuje 121. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). ZFPPIPP glede vročanja vsebuje le splošno določbo, zato je potrebno glede načinov vročanja in štetja rokov uporabiti določbe ZPP. Ker toženka kot stečajna upraviteljica ni obvestila tujega upnika, kot ji nalagajo določbe ZFPPIPP, je s tem kršila pravico do izjave v postopku (22. člen URS) in tudi pravico do informacije. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj so vse toženkine navedbe prilagojene in zanje ni predložila nobenega dokaza. Kot stečajna upraviteljica bi morala biti tako skrbna, da bi storila vse, da bi upnike obvestila o začetku stečajnega postopka, prav tako pa bi morala razpolagati s potrdilom o pošiljanju. Ker je obvestilo poslala z navadno pošto, ni dokazala, da je upnika o začetku stečajnega postopka obvestila. Posledično so bili kršeni 2., 22., 23. in 25. člen URS, 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter odločba Ustavnega sodišča Up 386/15 z dne 12. 5. 2016. Čeprav je dokazno breme na tožniku, sodišče z njegove strani predlaganih dokazov ni izvedlo, ampak je sledilo „prepričljivi izpovedi toženke“. Sodišče tožnika kot laika ni opozorilo na procesno pravico grajanja bistvenih kršitev postopka po določbi 286.b člena ZPP in je ravnalo v nasprotju z določbo 12. člena ZPP. Popolnoma neargumentirano je zavrnilo vse predlagane dokaze tožnika, čeprav bi njihova izvedba pripomogla k dejanskemu prikazu vseh dogodkov in potrditvi tožbenih navedb. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer je v ponovljenem sojenju strankama dovolilo vpogled v stečajni spis, ampak samo vanj ni vpogledalo, niti ni podalo razlogov za to. Ne drži, kar se navaja v točki 17 obrazložitve sodbe, da sta se pravdni stranki odpovedali neposredni izvedbi dokaza z vpogledom v stečajni spis. Toženka je bila pravnomočno obsojena zaradi ponareditve listin, zato tožnik utemeljeno dvomi v resničnost in kredibilnost dokazov, ki jih je predložila v tem pravdnem postopku – tudi v dokaz z dne 20. 6. 2018, ki ga je toženka predložila prepozno. Pritožba izpostavlja, da je bil stečajni postopek nezakonit in nelegitimen ter sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno obračunalo stroškov pravdnega postopka (nepravilno je uporabilo določbe Odvetniške tarife – OT, 154. in 106. člen ZPP ter se ni opredelilo do tega, kateri stroški so bili za pravdo sploh potrebni). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma se podrejeno zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.
3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo tožnika grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:
6. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročila s protipravnim ravnanjem, saj tujega upnika ni obvestila o začetku stečajnega postopka nad domačim dolžnikom, zaradi česar odgovarja za škodo, ki je v posledici tega nastala.
7. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na očitke o nezakonitem in nelegitimnem stečajnem postopku nad družbo G.P. H. d.o.o., saj bi moral tožnik očitke glede procesnih in materialnih kršitev uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper odločbe, ki jih je sodišče izdalo v stečajnem postopku. obravnava odškodninske tožbe pa se nanaša na očitke protipravnih ravnanj toženke, kot stečajne upraviteljice in sodišče je pravilno ugotavljalo dejstva, ki tvorijo, glede na toženkino trditveno podlago, konkretni dejanski stan.
8. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič, po tem, ko je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. I Cp 1005/2017 z dne 16. 1. 2018 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da sodišče navede razloge za morebitno neizvedene dokaze, ki bodo ustrezno obrazloženi. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, za katere je presodilo, da se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP) ter navedlo razloge za zavrnitev (s strani toženke predlaganih) dokaznih predlogov (navedenih v točki 13 obrazložitve sodbe), za katere je ocenilo, da so nepotrebni, ker njihova izvedba ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi sodišča, ki je na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo odločitev. Pojasnilo je razloge, zakaj ni upoštevalo dokaznih predlogov tožnika (vpogled v memorandum podjetja E.H.) in toženke (potrdilo M.E. N.L. z dne 20. 6. 2018), za katera je ocenilo, da sta predložena prepozno, stranki pa nista izkazali, zakaj ju nista mogli predložiti pravočasno ter zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega cenilca za ugotovitev tržne vrednosti terjatve v višini 7.940.000,00 EUR, saj je ocenilo, da dokazovanje tega dejstva za konkretni primer ni bistveno. Po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) je odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero tožnik ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo številne v pritožbi neutemeljeno očitane kršitve.
9. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi (pavšalno) očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Niso podane očitane kršitve 2., 22., 23. in 25. člena URS, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odločbe Ustavnega sodišča Up 386/15 z dne 12. 5. 2016 ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikova ustavna pravica do poštenega sojenja ni bila kršena, saj je sodba obrazložena, sodišče prve stopnje je na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti tožnika in jih obravnavalo. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na to, da „je sodišče postopalo pristransko in v celoti sledilo toženki, čeprav ni predložila nobenih dokazov“, da „odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker so vse toženkine navedbe prilagojene in zanje ni predložila nobenega dokaza“, da „sodišče z njegove strani predlaganih dokazov ni izvedlo, ampak je sledilo „prepričljivi izpovedbi toženke“ in ga kot laika ni opozorilo na določbo 286.b. člena ZPP ter je s tem kršilo 12. člen ZPP“, ter „je popolnoma neargumentirano zavrnilo vse z njegove strani predlagane dokaze ter s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP“. Tožnik je imel enako možnost obravnavanja pred sodiščem, kot toženka.
10. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno, navedlo razloge za zavrnitev dokazov, za katere je ocenilo, da niso relevantni ter da z njimi tudi ni mogoče ugotavljati odločilnih dejstev in se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je „sodišče popolnoma neargumentirano zavrnilo vse predlagane dokaze tožnika“. Iz sodbe je razvidno, da niso bili zavrnjeni „vsi dokazi tožnika“, kot neutemeljeno očita pritožba, saj so v točki 12 obrazložitve navedeni dokazi, ki so bili izvedeni in sta jih predlagali obe pravdni stranki. Je pa sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo nekatere, s strani toženke predlagane dokaze (točka 13 obrazložitve), saj je ocenilo, da njihova izvedba ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo s strani tožnika predlagana, a v prvem sojenju neizvedena dokaza, in sicer je opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije glede vprašanja, ali je toženka poslala kakršnokoli poštno pošiljko na Ciper v mesecu marcu 2013 – bodisi navadno, ali priporočeno ter dalo strankama možnost, da vpogledata v stečajni spis in v roku 8 dni podata pisno izjavo. Toženka je ves čas zatrjevala, da je tujemu upniku poslala navadno pošiljko. Poizvedba pri Pošti Slovenije je njene navedbe potrdila, in sicer iz odgovora izhaja, da Pošta nima podatkov o pošiljanju navadnih pošiljk, ker se navadne pošiljke ne beležijo v sistemu.
11. Pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na neizvedbo dokaza z vpogledom v stečajni spis opr. št. St 2363/2012, niso utemeljena. Tožnik sicer navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dalo strankama možnost, da sami vpogledata v stečajni spis, a zatrjuje, da ne drži zapis iz točke 17 obrazložitve sodbe, da je „v soglasju s pravdnima strankama sodišče predčasno končalo glavno obravnavo, ker sta se pravdni stranki odpovedali neposredni izvedbi dokaza z vpogledom v stečajni spis St 2363/2012 o tem, če je v spisu obvestilo toženke tujemu upniku o začetku stečajnega postopka“ ter da bi moralo sodišče samo vpogledati v stečajni spis, ne pa te možnosti dati zgolj strankama. Sodišče prve stopnje je dalo možnost vpogleda v stečajni spis strankama in samo vanj ni vpogledalo, saj je toženka ves čas zatrjevala, da v stečajnem spisu ni obvestila, ki ga je poslala tujemu upniku, ker v skladu z določbami ZFPPIPP ni potrebno, da stečajni upravitelj v stečajni spis vloži vsa obvestila, ki jih pošilja upnikom (tujim ali domačim), niti v spisu ni mogoče najti priglasitve stroška za znamko, ker ga je pokrila iz zneska, ki ji pripada za kritje izdatkov v skladu s Tarifo, najprej pa ga je plačala iz svojih sredstev. Tudi tožnik je zatrjeval, da v stečajnem spisu teh podatkov ni in je predlagal vpogled v spis le zato, da se ugotovi, da tega v spisu ni, kar pa je nesmiseln dokaz, ker je tudi toženka potrdila, da teh podatkov v spisu ni, kar pomeni, da to med strankama niti ni bilo sporno. Zato sodišče prve stopnje samo v stečajni spis tudi ni vpogledalo, ampak je pravilno zaključilo, da za odločitev ni bistveno, da v stečajnem spisu ni obvestila tujemu upniku o začetku stečajnega postopka in da iz spisa ne izhaja priglasitev stroška za znamko, saj ZFPPIPP takšne obveznosti stečajnega upravitelja ne določa. 12. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjave v postopku (22. člen URS) in pravice do informacije, ki naj bi bila storjena s strani toženke (in ne sodišča) tujemu upniku, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na domnevno kršitev, ki naj bi jo toženka storila nekomu drugemu in ne njemu, prav tako pa domnevna kršitev pravice do izjave v postopku, ki naj bi jo storila stranka tretji osebi, ni veljaven pritožbeni razlog. Tožnik prav tako ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da „toženki ni verjeti, ker je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje ponareditve listin, zato utemeljeno dvomi v resničnost in kredibilnost predloženih dokazov, tudi dokaza z dne 20. 6. 2018“, saj gre za pavšalne navedbe, ki hkrati predstavljajo pritožbeno novoto, ki glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP niso dopustne in jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. S strani toženke prepozno predloženega dokaza z dne 20. 6. 2018 pa sodišče prve stopnje tako ali tako ni upoštevalo in je pritožbeno polemiziranje o okoliščinah njegove pridobitve brez vsakršnega pomena.
13. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženkina pooblaščenka ni imela veljavnega pooblastila, „zaradi česar so vse njene vloge nepopolne in v nasprotju s 105. členom ZPP“ ter razlogi za nujno delegacijo po 66. členu ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že v predhodnem pritožbenem postopku pojasnilo, da so neutemeljeni. Pri tem dodaja, da je toženkina pooblaščenka pravočasno predložila pooblastilo za zastopanje, ki je podpisano, toženka pa je tekom postopka izjavila, da je odvetnico O.T. pooblastila za zastopanje ter sprejema vsa njena dejanja. Tožnik je imel med postopkom ves čas možnost najeti odvetnika ali zaprositi za brezplačno pravno pomoč, česar ni storil ter se je po lastni izbiri zastopal sam, zaradi česar se po vsem zgoraj pojasnjenem v pritožbi neuspešno sklicuje na „neenako obravnavanje strank“ in „neupoštevanje 12. člena ZPP“ ter v povezavi s tem „pristransko ravnanje sodišča“ in „izpolnjenim razlogom za nujno delegacijo po 66. členu ZPP“.
14. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje presojalo odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ravnanje toženke kot stečajne upraviteljice pravilno presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ (v povezavi s 102. členom ZFPPIPP, ki določa odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja za škodo, ki jo povzroči upnikom s kršitvijo svojih obveznosti) – to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na toženki bilo dokazno breme, da izkaže, da za nastanek škode ni kriva.
15. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, 458. člen ZFPPIPP stečajnemu upravitelju nalaga, da o začetku stečajnega postopka obvesti vse tuje znane upnike, za katere je lahko zvedel iz poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika, ki je obstajala do začetka stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je verjelo toženki, da je družbi E. poslala obvestilo o začetku stečajnega postopka nad družbo G.P. H. d.o.o., kot to upravitelju nalaga 458. člen ZFPPIPP oziroma da je obvestilo poslala na pravilni naslov, to dejstvo pa je ugotovilo po vestni in skrbni presoji vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je bil v času stečajnega postopka direktor G.P. H. d.o.o., hkrati pa je bil tudi direktor družbe T.H.L. na Cipru in družbe M.L. d.o.o. s sedežem v L.i. Toženki, kot stečajni upraviteljici, je povedal za terjatev E. do stečajnega dolžnika in ji predal v stečajnem zapisniku navedeno dokumentacijo, ni pa je posebej obveščal o naslovu E., „ker ga o tem ni nikoli vprašala“. Primarno je zatrjeval, da toženka družbi E. sploh ni poslala obvestila o začetku stečajnega postopka, podredno pa je toženki očital, da je obvestilo poslala na napačen naslov. Toženka je zaslišana kot stranka izpovedala, da je družbi E. poslala dopis po navadni pošti na naslov, ki ga je našla na internetu in v podatkih, ki jih je imela na razpolago od podjetja E. ter ga je poslala še po elektronski pošti, kar je tudi predložila kot dokaz.
16. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da verjame toženki, da je družbi E. poslala obvestilo o začetku stečajnega postopka nad družbo G.P. H. d.o.o., z vsebino iz drugega odstavka 243. člena ZFPPIPP, kot ji to nalaga 458. člen ZFPPIPP (z navadno pošiljko in po elektronski pošti). Čeprav je toženka dopis poslala z navadno pošto, pri tem ni ravnala v nasprotju z določbami ZFPPIPP oziroma ZPP, kot ji neutemeljeno očita tožnik, saj ZFPPIPP tak način pošiljanja obvestil celo izrecno določa – iz četrtega odstavka navedenega člena izhaja, da „obvestilo iz prvega odstavka tega člena lahko upravitelj pošlje z navadno poštno pošiljko ali po elektronski pošti“, zaradi česar uporaba določb ZPP o vročanju niti ne pride v poštev.
17. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, dejstvo, da v stečajnem spisu ni obvestila o pošiljanju pošiljke tujemu upniku in navedbe o strošku pošiljanja le-tega ne pomeni, da toženka obvestila ni poslala, saj ZFPPIPP stečajnemu upravitelju izrecno določa, da lahko obvestilo pošlje z navadno pošiljko ali po elektronski pošti (četrti odstavek 458. člena ZFPPIPP), prav tako pa ZFPPIPP nikjer ne določa, da bi moral stečajni upravitelj v spis vložiti vsa obvestila, ki jih pošilja upnikom oziroma predložiti dokazila o nakupu znamk/plačilu poštnine za vse pošiljke. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da bi lahko navedba naslova družbe brez navedbe nadstropja, kjer so se nahajali poslovni prostori, pomenila nemožnost prejema pošiljke, kar niti ni pritožbeno sporno.
18. Sodišče prve stopnje je verjelo toženki, da je obvestilo (z enako vsebino kot po pošti) poslala tudi po elektronski pošti, kot izhaja iz v dokaz predloženega dopisa – na naslov, ki je kot naslov za pošiljanje elektronske pošte naveden na v dokaz predloženih dokumentih. Kot izhaja iz določbe tretjega odstavka 458. člena ZFPPIPP za znanega tujega upnika velja upnik, katerega naslov je mogoče ugotoviti na podlagi poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika.
19. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je toženka ravnala v nasprotju s temi določbami ZFPPIPP oziroma je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da je toženka tujega upnika o začetku stečajnega postopka obvestila, kot to zahteva ZFPPIPP, je sodišča prve stopnje pravilno zaključilo , da tožnik ni uspel dokazati, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ni namreč uspel dokazati, da je toženka ravnala protipravno oziroma v nasprotju z določbo 458. člena ZFPPIPP, zaradi česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožniku nastala ter je pravilno zaključilo, da toženka ni odškodninsko odgovorna in tožbeni zahtevek zavrnilo.
20. Po tem, ko je ugotovilo, da tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke, je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo še, da je na osnovi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podan dvom v obstoj terjatve v višini 32.000.000,00 EUR in s tem na obstoj terjatve, ki jo je tožnik odkupil od tujega upnika; da bi lahko tuj upnik glede na določbe ZFPPIPP v stečaju prijavil terjatev še po izteku roka za prijavo terjatev, ki velja za domače upnike (sodba VSL III Cpg 1322/2010 z dne 18. 11. 2010), česar ni storil; in da v stečaju ni bilo dovolj premoženja za poplačilo navadnih upnikov, kot izhaja iz sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom z dne 2. 10. 2017 s klavzulo pravnomočnosti.
21. V zvezi s pritožbenimi izvajanji zoper stroškovni del odločitve, sodišče druge stopnje ugotavlja, da le-ta niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je zato, ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člen ZPP pravilno odločilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške. Kot izhaja iz točk 29 in 30 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje uporabilo tudi prvi odstavek 155. člena ZPP (čeprav ga izrecno ni navedlo), saj je presojalo in je priznalo zgolj povrnitev stroškov, za katere je ocenilo, da so bili za pravdo potrebni. Pri tem je upoštevalo OT in stroške prisodilo po vrednostih točk, ki toženki pripadajo za vsako opravljeno dejanje njene pooblaščenke, pri tem pa ni bilo dolžno pri vsaki postavki navajati tudi tarifnih številk OT, kot zatrjuje tožnik v pritožbi, saj je možno izračun stroškov preveriti tudi brez navedbe tarifnih številk. Tožnik zmotno navaja, da „bi moral imeti možnost zoper stroškovnik nasprotne stranke podati pripombe že na samem naroku za glavno obravnavo, še pred izdajo sodbe“, saj takšnega načina ZPP ne predvideva, ampak ima vsaka stranka možnost pritožiti se zoper stroškovno odločitev, če se z njo ne strinja – kot je storil tudi tožnik in mu s tem ni bila kršena nobena ustavna pravica. Stroškovnik nasprotne stranke se tudi ne pošilja v odgovor, tako kot vse ostale vloge tekom postopka, kot zmotno meni tožnik, niti ni potrebno, da odvetnik predloži sodišču račune, ki jih je izdal svoji stranki. Tožnik zoper sam izračun stroškov ni podal pripomb, zato je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus stroškovne odločitve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti ali kršitev, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti.
22. Po obrazloženem, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da so bili pravilno izračunani pravdni stroški toženke, ki jih je dolžan povrniti tožnik, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
23. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).