Jedro

S plačilom uvoznih dajatev in prevzemom blaga izpod carinskega nadzorstva je skrajšani carinski postopek predviden v določbah 9. in 10. člena pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu končan. V takem primeru naknadna uvedba rednega carinskega postopka ni mogoča, ker ga zakon ne predvideva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Nova Gorica št. U-1601/2-92 z dne 27.11.1992, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za vračilo prometnega davka po obračunu uvoznih davščin št. 0155271 z dne 17.10.1992 za uvoženi filter za vino, filterske plošče, cevi in merilec sladkorja, zamaške in zapirače za zamaške. V obrazložitvi odločbe navaja, da je uvoženo blago bilo ocarinjeno v skrajšanem postopku po takrat veljavnem pravilniku o carinskem postopku v potniškem prometu (Uradni list SFRJ št. 29/83, 68/84, 40/86, 47/86, 13/87, 86/87, 76/88, 45/89, 5/90 in RS št. 33/91-I - v nadaljevanju pravilnik), v katerem so se smeli ocariniti predmeti za uporabo v gospodinjstvu, če njihova skupna vrednost ni presegala 150.000 SIT. Ker je uvožene predmete mogoče šteti za predmete za uporabo v gospodinjstvu in ker je tožnik odklonil carinjenje v rednem carinskem postopku, je blago bilo utemeljeno ocarinjeno v skrajšanem postopku. Blago je bilo ocarinjeno po pravilni enotni 15 % stopnji, pravilno sta bili obračunani dajatvi za carinsko evidentiranje v višini 1 % in davščina za izravnavo davčne obremenitve v višini 8,5 %. Od tako ugotovljene carinske osnove, povečane za navedeni dajatvi, je bil obračunan 20 % prometni davek. Tožnik se je s tako obračunanimi uvoznimi dajatvami očitno strinjal, saj je obračunani znesek plačal in blago prevzel, kar pomeni, da je šlo izpod carinskega nadzorstva. Zato tudi ni mogoče več ugotavljati istovetnosti blaga navedenega v obračunu. Ker se je tožnik sam javil, da bo plačal dajatve, ni podana kršitev, če so dajatve bile obračunane samo na njegovo ime. Tožnik se tudi ne more sklicevati na uporabo ugodnosti iz 28. člena carinskega zakona v višini 30 USA dolarjev, ker naknadno ni mogoče več preveriti, ali je poleg ocarinjenega blaga, prinesel iz tujine še drugo blago, za katero prav zaradi navedene ugodnosti ni plačal carine.

Tožnik v tožbi v glavnem ponavlja pritožbene navedbe in poudarja, da je odločba nezakonita, ker ga carinik ni napotil na ugodnejše carinjenje na Carinarnico v Novo mesto, ampak ga je v neurju pošiljal na mejni prehod Vrtojba. Glede na odredbo o proizvodih, ki spadajo v kmetijsko mehanizacijo, naprave in drugo opremo, uvoženi predmeti ne spadajo med predmete za gospodinjstvo. Organ prve stopnje je izračunal tudi drugačno carinsko osnovo kot tožena stranka, ki je kljub temu potrdila takšno odločbo. V postopku tožnik ni bil zaslišan kot stranka, prav tako ni bil zaslišan carinik, s čemer je bila kršena določba 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dosedanje pritožbe kažejo na to, da se ni strinjal z obračunom. Prav tako ni bila upoštevana olajšava za uvoz predmetov po 28. členu carinskega zakona do vrednosti 30 USA dolarjev po osebi. Ne drži ugotovitev, da carinik nima možnosti ugotavljati, čigav je posamezni predmet. Carinik je bil opozorjen, da so uvoženi predmeti last različnih oseb in je tudi vsem trem potnikom t.j. tožniku in zakoncema T. vzel potne liste. Odločba ni bila izdana v roku 218. člena ZUP. Nepravilno je bila obračunana tudi upravna taksa po tarifni številki 36/1, ki se nanaša na zaračunavanje takse v gradbenih zadevah in tarifni številki 4, ki se nanaša na zahtevo za izdajo odločbe tujcu. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je carinski delavec tožnika pravilno napotil na postopek rednega carinjenja na mejnem prehodu Vrtojba, ki je najbližji, saj je oddaljen le 4 km. Postopek rednega carinjenja je tožnik odklonil, kar sam priznava, zato je bil možen le skrajšani carinski postopek.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vračilo plačanega prometnega davka za uvoženi filter za vino, filterske plošče, cevi, merilec sladkorja, zamaške in zapirače za zamaške. Tožnik meni, da navedeni predmeti ne sodijo med predmete gospodinjstva, zato bi morali biti ocarinjeni v rednem carinskem postopku.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da sta bila carinska osnova (48.864,75 SIT) in skupni znesek uvoznih davščin (24.185,00 SIT) ugotovljena z obračunom št. 0155271 z dne 17.10.1992. Ni sporno, da je tožnik ta znesek plačal in prevzel uvoženo blago. S plačilom in prevzemom blaga izpod carinskega nadzorstva je bil skrajšani carinski postopek predviden v določbah 9. in 10. člena že cit. pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu, ki je bil sprejet na podlagi 46. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 81/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), dne 17.10.1992 končan. V takem primeru uvedbe rednega carinskega postopka, ki ga tožnik po vsebini zahteva, carinski zakon ne predvideva. Pravnih sredstev po končanem skrajšanem carinskem postopku, ki v bistvu temelji na sporazumno ugotovljenih carinskih obveznostih, pa tudi ni. Kot že tožena stranka poudarja, ni sporno, da je carinski delavec tožnika opozoril na možnost carinjenja v rednem carinskem postopku na najbližnjem mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba, kar je tožnik odklonil. Zato je bil možen le skrajšani carinski postopek. Če se tožnik s tem ni strinjal in če se ni strinjal z višino uvoznih davščin, bi takrat moral zahtevati carinjenje v rednem postopku. Glede na zakonsko ureditev, pa tega naknadno ne more zahtevati. Zatrjevano nepravilno ravnanje carinskega delavca glede uvrstitve uvoženih predmetov med gospodinjsko opremo, pa tudi ni podlaga za uvedbo novega rednega carinskega postopka. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da bi ga carinik moral napotiti na carinjenje v Novo mesto, kar bi bilo zanj ugodnejše, saj po izrecni določbi 8. člena že citiranega pravilnika blago, ki ga potnik prinese iz tujine, carini vhodna carinarnica in ne druge.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na carinsko osnovo. Res je sicer, da je tožena stranka ugotovila, da 762.500 ITL po takrat veljavnem srednjem tečaju NB Slovenije (1 ITL = 0,065153 SIT) znaša 49.679,00 SIT, torej več kot je ugotovil organ prve stopnje (48.864,75 SIT). Sprememba carinske osnove bi bila v škodo tožnika, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko kljub ugotovljeni napaki, ni spreminjala carinske osnove v škodo tožnika.

Glede uveljavljane uporabe ugodnosti iz 28. člena carinskega zakona prav tako tožena stranka pravilno zaključuje, da ni mogoče naknadno preveriti, ali je tožnik poleg blaga, ki je bilo ocarinjeno, prinesel še kakšno drugo blago, za katero zaradi navedene ugodnosti, ni plačal dajatev. Zato tožnik te ugodnosti ne more naknadno uveljavljati. Isto velja za ugovor, da so za vse uvožene predmete bile neutemeljeno njemu zaračunane uvozne dajatve in ne tudi zakoncema T. Točno je sicer, da ob uvozu ima carinik možnosti ugotavljati, kdo je uvoznik posameznih predmetov. Vendar to velja samo do takrat, dokler je blago pod carinskim nadzorstvom. Poleg tega ni mogoče prezreti, da je tožnik tudi v pritožbi izrecno navedel, da je cariniku rekel, da bo plačal vso potrebno carino, kar je tudi storil. Po presoji sodišča tudi uveljavljana kršitev pravil postopka ni podana, saj glede na okoliščine, ki niso sporne, da je tožnik odklonil možnost carinjenja v rednem carinskem postopku na najbližjem mejnem prehodu Vrtojba, ter da je plačal obračunani znesek uvoznih dajatev in prevzel blago, zaslišanje tožnika in carinika, ne bi moglo vplivati na odločitev o stvari.

Neutemeljen je tudi ugovor glede obračuna upravnih taks. Taksa je bila pravilno obračunana po zakonu o tarifi zveznih upravnih taks in sprememb in dopolnitev tega zakona (Uradni list SFRJ št. 77/87, 63/89) po tarifni številki 1 (zahteve vloge) in tarifni številki 36/4 (odločbe, ki jih izda carinarnica), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, kot je to pravilno obrazložila tožena stranka. Upravna taksa torej ni bila obračunana po zakonu o upravnih taksah in spremembah ter dopolnitvah tega zakona (Uradni list SRS št. 7/72-I/90, RS 12/92), kot to zmotno meni tožnik. Izpodbijana odločba res ni bila izdana v roku iz 247. člena ZUP, vendar zaradi prekoračitve tega roka odločba ni nezakonita. V tem primeru je tožnik imel možnost, da bi postopal v skladu z določbo 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) in vložil tožbo zaradi molka organa, drugih posledic zaradi neizdaje odločbe v zakonskem roku, pa zakon ne določa. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Navedene zvezne predpise je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z že citiranim 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona.